Sijaj sončece

V zadnjih treh tednih sem s kolegom iz faksa začela spontano, a precej intenzivno razvijati nov prijateljski odnos… tega pa sem se začela kljub temu, da mi veliko pomeni, zavedati šele danes. Kok fino, da imam novega prijatelja! Poznam ga sicer že dve leti, a nikoli nismo imeli časa, da bi se družili. Ta semester pa nam je skupinska seminarska, kjer sta sodelovali še dve “stari” prijateljici, ponujala precej časa in ponavadi smo, namesto da bi delali, raje klepetali. O vsem. Od doživljajev, do hobijev vsakega izmed nas pa do najbolj intimnih reči, ki smo si jih potem deformirani z našim družboslovnim razmišljanjem drug drugemu analizirali. Zabavne so tudi primere med teorijo družbenih ved npr. tega, da so pojmi kot je varanje družbeni konstrukt naše kulture, ki nikakor ni objektiven in niti ne utemeljen pa se o njem vseeno pogovarjamo kot o nezvestobi, krivici in slabemu ravnanju - ker pač živimo v tej kulturi. A ko je treba čvekati se lahko izgovoriš na različico, ki npr. varanja ne obravnava v temni luči. Tako so naši vsakdanji trači obarvani še s študijsko noto in so tako še bolj zabavni. Iz klepetanja na sestankih za seminar smo tako presedlali še na skupna študentska kosila, na posedanja po, pred in med predavanji, na skupne vožnje domov in si seminarsko delo izbrali skupaj še pri predmetu za naslednji semester. Vidimo in družimo se skoraj vsak dan in izgleda, da sem po treh letih le našla pravi prijateljski krog na fakulteti. Po gimnaziji, kjer se ti zdi ta krog samoumeven, sem namreč bližnje stike zelo pogrešala. Za vsakega se je bilo treba namreč posebej dogovarjati, ne pa tako, ko prideš na šolo pa veš, da bodo tam. Poleg tega, da mi je že tako zanimivo na novo spoznavati ljudi, še posebej cenim prijatelje moškega spola, ker se z njimi lahko pogovarjam o drugačnih rečeh. Moški način razmišljanja zopet postane bližji, zraven pa še približujem ženski način čustvovanja. Ravno to pa je ena izmed današnjih tem pogovora med mano in mojim novim prijateljem… (slikca: VIR)

Mnogokrat me ljudje označijo za idealista…moje predstave, želje in ideje naj ne bi bile mogoče. Ta teden mi je to rekel celo profesor na izpitu, ko je komentiral moj seminar v katerem sem kritično ocenjevala enega izmed slovenskih muzejev in navajala “idelaizirane” rešitve. Tokrat sem se resneje poglobila v to označbo. Sem res idealist? Sem. Ampak s hudičevo dobrim razlogom. Zato, ker je idealno možno, če si tega želi dovolj ljudi. Če bi bili vsi ljudje idealisti po svojem človeškem nagnenju k dobrem, ne bi bilo vsega sranja, ki ga prestaja naša Zemlja. In k tem se mi je dobro pridružil danes najdeni trailer novega DiCapriovega ovinka na dobro.

Take reči me spomnijo na to zakaj se tako raje vozim s kolesom, zakaj v trgovini zlagam v prinešeno vrečo, zakaj recikliram vsak papirček in lonček od jogurta posebej in zakaj me pogled na ljudi, ki tega ne počnejo žalosti.

Še kdo uživa v sončku, ki nam presenetljivo toplo sveti zadnje štiri dni? Jaz zelo….tako močno, da sem danes po nekaj dnevih prvič pomislila na blog Kaj takega… Spomnila sem se tudi, da sem želela pokazat kako sem preganjala v torek zimo jaz, oz. kako sem klicala sonček, Balijski sonček. Očitno mi je povrh tega, da sem se za pusta že tako ali tako počutila kot da sem na drugi strani poloble uspelo to tudi dejansko priklicati S sodelavcem sva najino delovno mesto spremenila v Bali. Na tla sva postavila cvetove rožic in hindujske darove z dišečimi palčkami, spremenila komunikacijo in se porjavila. Primerjava izgleda takole: VS. VS.

Razlika je ogromna, a počutje je bilo zelo podobno

Najprej o družinski krami: Zadnja dva tedna se bolj intenzivno posvečam selitvi na svoje. Zanjo je bilo potrebno iz dveh sob, katere mislim zasesti odnesti mnogo, mnogo, mnogo krame. Če ste si kdaj v življenju želeli predstavljati kaj je veliko krame in če jamrate nad kletjo svojega strica in ga zaradi nje zbadate bi morali priti pogledat k nam. Moj oče je namreč človek, ki je sproduciral najmanj smeti možno, pa ne zato, ker ne bi ničesar imel ali kupoval ampak zato, ker enostavno nič ne vrže proč. Tako se nam je v hišo, kjer nismo stalno živeli, nagnetlo ogromno stvari od stare mame, tete, none in nonota in še koga. Stvari so samevale in bile neuporabljene dokler jih nisem sama prijela in tudi ostale prisilila naj jih poprimejo. Takrat so kar naenkrat postale najbolj pomembne in se je bilo potrebno za vsako posebej boriti ali gre lahko proč. Četudi je samevala že deset let in so vsi pozabili, da sploh obstaja. Priznam lepo je, če se kaj posebnega shrani in si potem vsake toliko osveži spomin s pogledom na to posebno stvar. Ali pa če se stara stvar popravi in začne uporbljat. A če jih imaš tako ogromno kakor mi, ne pride v poštev ne eno, ne drugo… le nalagajo se… Temu je zdaj vsaj malo konec. Dve sobi sta skoraj spraznjeni in tudi v kleti je nekaj prostora za stvari, ki dejansko v klet sodijo. Kakor recimo smuči ali pa naprimer stare lepo urejene in sortirane igrače, ne pa kar vse stvari. Običajen predmet v naši garaži namreč ni v mojem prepoznavnostnem spektru in nimam pojma za kaj bi se lahko uporbaljal. Večina so delčki in koščki starih električnih delov. Groza. (fotka: VIR) In kaj sledi pospravljanju? Načrtovanje je šlo v glavi že tako in tako stokrat skozi, prav tako je vse narisano. In končno je prišel dan, ko se je bila stvar že dovolj daleč, da sem le šla v Ikeo. To ni samo nakupovanje, to je simbol moje selitve in mojega osamosvajanja. Končno si bom namreč stanovanje uredila lahko tako, kakor si bom želela. Tako, da bo prijetno v vsakem kotičku. Da ne bo prenasičeno z ogromnimi omarami, s katerimi so vedno pretiravali moji starši. Ne bom imela le spalnice, ampak čez čas tudi svojo dnevno sobo, kuhinjo in predsobo. Vse bodo take, kot si jih bom jaz želela, kakor jih bom sama čistila. Zdi se mi totalno neverjetno, čeprav je mnogim samoumevno. Med temi policami sem se torej počutila kot Alica v čudežni deželi in moram pohvalit Ikein sistem… vedno sem se namreč spraševala kako od tega, da v razstavnem delu zagledaš tisto kar želiš, prideš do tega, da to kupiš v škatli. V resnici je prav enostavno. Na vsakem razstavljenem izdelku je namreč številka vrste in police kjer je stvar zapakirana v škatlo v velikem skladišču. Nekatere stvari pa so označene, da jih je treba naročiti. Te ti pri infotu prodajalec naroči in ti sprinta list, ki ga plačaš na blagajni. Stvar pa te potem čaka na posebnem delu, kjer ti jo pripravijo na telik tovorni voziček. Moram povedati še to, da sem se resno bala kako bo izgledalo prvo skupno nakupovanje s fantom pri katerem bo vpletenega več denarja. Izkazalo pa se je za odlično…v Ikei sva se sicer malo buckala ker se je neprestano hecal, potem pa je tudi malo več sodeloval in nakoncu sva se imela odlično. Sploh je bilo zabavno vse skupaj zbasati v avto in se veseliti novih, skupnih stvari.

Izkupiček med katerim trenutno najbolj rula mehka in debela posteljna odeja. Mmmm

Dodati moram še nekaj zelo pomembnega :). V Ikei in podobnih gromozanskih korporacijah kupujem, ker si pač drugega ne morem privoščiti in še to ne nameravam kupiti kar vsega po vrsti, temveč le tisto kar bo treba. Zavedam se namreč njihovega globalnega vpliva in izkoriščanja tretjega sveta…. Kljub temu, da se nekaj trudijo z zelenimi akcijami vem, da so v realnosti daleč od tega. Upam, da so vseeno zmanjšali svoje izkoriščanje. Poleg tega resničnega fair trade-a ni veliko. Zanj sem namreč pripravljena dati več denarja, medtem ko za namišljen fair trade ne mislim plačevati več kakor plačam v Ikei… kjer so pač pod drobnogljedom glede tega. Dvomim, da so kakorkoli slabši od drugih prodajaln s pohištvom (recimo HarveyNorman) ali enako velja z H&M glede obleke. Tudi mnoge druge priznane firme namreč še vedno izdelujejo v tretjem svetu. Pri nas je torej težko dobiti fair trade. Kupovati v Klačku in 3Muhah je skoraj največ kar lahko. Predvsem v slednjo vam priporočam, da stopite po kaka darila, tudi za otroke se najde luštne stvari… in za domačo dekoracijo… (fotka: 3muhe VIR)

Hja takole je…fotografija je moja strast in včasih si malo polaskam, da je tudi moj talent. Ob prebiranju Blogorole na kosilu v gradu Kodeljevo (kjer imajo velik štender omenjenega časopiska) sem tako takoj zaznala svojo priložnost. Nastalo je v Dubilinu:

Ps: Pripravila bom še nekaj ne-avto portretov za družbico Indonezijskim. Kako samoušečno, najprej avtoportret potem pa še ostale portrete. Ne zgražajte se, gre za logistično stvar. Tega je bilo enostavneje najti in izbrati.

A ne bi bilo luštno, če tale naša zima ne bi pomenila le toplih radiatorjev in megle, temveč tudi tiste svoje najboljše radosti kot je svež, beli sneg, ki pokrije celo mesto. Sem zelo poletni človek, a sneg imam rada. Rada imam, da so letni časi izraziti. Poleti vroče, da se vsi potimo in si prizanašamo z vsemi naporni ”saj je tako vroče”, jeseni listov polno vsepovsod, zima mrzla in snežena, spomlad pa čivkajoča in cvetoča.

Sodeč po zadnjih letih pa izgleda, da izgubljamo štiri letne čase. Tiste slikanice s štirimi kvadrati, v katerih je vsak letni čas v enem, so čisto prašne. Slikice so zato zamegljene. Tako je tudi v resnici zima zamegljena z nečim kar se ji dogaja. Kot da bi se izpušni plini in druga nesnega usedli čez slikanico. In otroci zaradi tega ne vlečejo sank v šolo, da bi se na podaljšanem bivanju šli sankat na šolski grič, kakor sem to še jaz počela. Vsaj pri nas že nekaj let sanke samevajo v kleteh. Gotovo v Ljubljani ni več otrok, ki bi vsako jutro tekli do okna pogledat, ali je zapadel sneg, ker bi bili vsakič znova, skoraj brez izjeme, razočarani. Meni pa se je, kot otroku, ta želja pogosto izpoljnjevala. In to je bil najboljši dan na svetu! Po oblačenju vseh možnih kosov oblačila je bil najlepši občutek zakorakati v svež sneg na dvorišču. Tam kjer ni še nihče stopil. Kot da bi ta snegec nastal iz niča, tako čudežen je videti. In tako dobro je že kazalo ko je za Božič nekaj začelo padati. Ampak to je bilo očitno vse za letos. Stopinje v snegu so se zamenjala za visoke stopinje na termometru. Izgublja se največji čar zime. Mnogi so verjetno veseli, saj jim ni treba plužiti cest in imeti s tem stroške… teh pa tako ali tako ne maram, saj se mi zdi čar snega tudi to, da moraš vsepovsod peš. Opravke in obeznosti do katerih ni možno priti pač odpoveš. Saj imaš tehten razlog. Namesto tega pa se kepaš, sankaš in skratka uživaš v belini, ki je prekrila sivino.

Še kdo pogreša sneg pred svojo hišo?

(foto: VIR)

Da ne bo pomote, včeraj je zgledalo čisto drugače, potem pa sem videla kako lepo ima Saily vse popedenano…me je pa zapekla vest. As you see…pri macu ni treba imet nevem kok stvari na desktopu, ker imaš vse spodaj. Zame je to prava blaženost. In zakaj je pol razmetano? Ker imam namenoma downloadanje vse na desktop zato, da se mi ne nabira preveč tega v neki x mapci, ki je nikoli ne bi odprla. Tako sem vsaj vsake tolko prisiljena pospravit. Ane, tako kot včeraj

Joj, zdj pa nisem več tak outsider na blogosu, blogoroli in bogve še kje. Sej že v verižnih objavah sodelujem . Tokrat prvič.

PS: Ja opička ima mladička. iii

Vsem je poznana zgodba o tem, kako se študent odpravi na fakulteto z vsaj nekaj urami učenja pod palcem, pa si potem v zadnjem trenutku premisli in se ustno odjavi, ker se mu ne da več. Ker so ga nevrotični kolegi polni znanja znervirali. Dišeča kava pač postane bolj prijetna opcija.

A zgodba o tem, kako gre študent na faks samo zato, da bi se odjavil ker se ni dovolj učil je malo manj pogosta, ampak vseeno normalna. Kaj pa nadaljevanje te zgodbe tako, da študenta profesor prepriča naj piše izpit ali vsaj pogleda vprašanja in ta to stori? Teh ni toliko. Danes pa se je vseeno zgodila meni. Čudežno so bila vsa vprašanja ravno tista slaba polovica predelane snovi. Kot da bi ta moj najljubši profesor vohal, kje je moj problem. Fjuuuu….. kok fino da sem odpisala vsaj tale en izpit

IN ŠE SONČEK SIJE, MMMmmmm manjka mi le še kosilo v Da bu di*. Lep dan tudi vam!

*Tam res počastiš svoje bivanje in obstoj estetskega užitka

Vedeli bodo kdaj jem, kdaj grem spat, ali bom seksala ali šla na pivo, morda bom oboje…tudi to bodo vedeli. Če ne bodo ugotovili jim bom pa sama povedala. Kot pop diva, ki hrepeni po objavi v traču. Povrh vsega morebitne nerodnosti in sramu ne bom mogla sprati iz sebe, saj se ne smem tuširati. Kot tista, kateri je potem žal, da ni oblekla pod oprijeto majčko modrčka. Vsaj dokler me opazujejo ne. Pred naraslimi opazovalci zaradi udara na bradavičke ne sme jokati. Kako je torej lahko življenje normalno če te vse to spremlja? Ni čudno, da se oboji pokvarijo zaradi tega…… pritisk je velik…

Ps: Še dobro da gre pri meni za zdravje in ne slavo. Sicer dva meseca prepozno, ko sem že sama našla boljši način zame.

“V sredo se pride Sara igrat k meni.” Jaz: “Lepo, kdo pa je Sara?” On: ” Sara iz vrtca v kero sem jst zaljubljen.” Jaz: ” S čim pa se Sara rada igra?” On:” Z mano.”

Včeraj mi je takole petletni mali nečak, medtem ko sem ga čuvala povedal, da je zaljubljen. S tem me je totalno presenetil, saj ga namreč čuvam že odkar je bil star pol leta. Prišlo je do momenta, ko sem se morala zavedati, da raste. Da je vendar že zaljubljen v Saro! Njegova misel na to ni kaj preveč komlicirana, povedal mi je namreč tudi to, da se bosta igrala dokler se ne bosta poročila. Potem se bosta pa igrala s svojimi otroci predvidevam jaz on pa je pokimal. Glej ga. Res je že velik… Če bi ga še malo povečala, bi bil lahko že pravi moški. Oblečen je itak že zdaj tko modno. Hlače s pasom nekje na riti in kaka zanimiva majica. Takole se mi kar hitro potoži po otroškem mišljenju, ko točno veš kaj hočeš in ti svet ni kaj preveč kompliciran. Še bolj pa me je spomnil na mojo otroško zaljubljenost. Bil je Luka in moram priznati, da se bila vanj zaljubljena že pri štirih. Na stopnicah vrtca se redno protestirala kadar je šel domov pred mano, spomnim pa se tudi tega, da sem mu enkrat na stranišču pokazala svoje najljubše spodnje hlačke. Kasneje je bil ta Luka tudi moj sošolec v osnovni šoli. Na žalost je ostal majhen - kakršen je bil v vrtcu in me od tretjega razreda naprej ni več zanimal. V začetku decembra pa sem ga po nekaj letih videla na osnovnošolskem reunionu. Povrh vsega se je še razširil in postal nekakšen glavni jebač kakršni me ne privlačijo preveč. Tudi nekaj ne ravno prijaznih opazk med pogovori me je odbilo. Pa tako sem se želela z njim poročiti… Le kaj se bo zgodilo z mojim malim in Saro?