Sijaj sončece

Preveč vsega

taca — Fri, 06 Jun 2008 09:20:09 +0000

Prvo kot prvo… preseljena sem! V super novo stanovanjce, z visokimi stropovi in širokimi vrati.. daleč od tega, kar je bilo načrtovano in veliko bolje kot pričakovano! Neta ni bilo skoraj dva tedna, a ga nisem prav nič pogrešala. Sva lahko vsaj v miru vrtala, žagala, šraufala, sestavljala, umivala, sesala in se pogovarjala. Tega z internetom ne moreš početi. Marsikomu izmed bloggerjev je bila to največja mora, meni pa dobrodošla odmaknjenost. In ne ker ne bi bila oseba, ki je rada na tekočem.

Zdaj sem pa zbolela. Nadelala sem se do konca in pregorela. Je bilo vseeno vredno. Udobje in luškanost stanovanjca mi tako delata družbo in se imam vseeno fino. Malo manj bi mi lahko teklo iz nosa pa bi bilo prav super.

In ko se pozdravim, nazdravim z vselitvenim žurom… in izpiti seveda..ne smem pozabiti na izpite …

Kaj nam bodo naredili iz Ljubljane?

taca — Sun, 04 May 2008 13:05:10 +0000

V povezavi s tem se mi vrstijo vprašanja, ki so bolj kot vprašanja, nezadovoljno nasprotovanje. Zakaj je treba Ljubljano na silo pretvoriti v kozmopolitansko mesto na račun provincialnosti, ki je ravno tisto, zaradi česar je Ljubljana človeku prijazno mesto? Zakaj je potrebno podreti Kolizej in namesto njega postaviti piramido kakršne stojijo že po celem svetu? Zakaj je treba zidati na zelenih krakih mesta? Seveda kolizeja ne bomo podrli mi, podrli ga bodo tuji državljani, ki niso bili verjetno še nikoli zares v Ljubljani in ki to počnejo povsod in ne prvič. Nam pa bodo prvič porušili kulturno dediščino Kolizej. In prvič nam bodo postavili na napačni strani ceste, da bi izgledajo sploh kaj okusno, piramido. Na napačni strani pravim zato, ker bo stala na tisti strani križišča, ki se drži starega dela Ljubljane. Če že gradijo nove stavbe, naj jih gradijo okoli starega mesta. To bodo naredili z Emonico, a žal pri tem niso upoštevali okolice Emonice, ki je Plečnikova zavarovalnica Triglav in ostala zelena površina proti Bežigradu. Kot da bi risali stolpnico v programu na praznini. Saj so menda to celo res počeli.

Kakor morda zgledajo urbanistična in arhitekturna vprašanja stvar omenjene elite temu ni tako. Mesto v katerem živimo vpliva na kvaliteto življenja. In če je ta v Ljubljani nekaj posebnega, (česar ne more zanikati nihče, ki je v 15-ih minutah hoje lahko iz centra, Šiške, Bežigrada, Viča ali Fužin na zelenih prostranih površinah), jo bi bilo tako potrebno tudi ohraniti. Za ceno kozmopolitanizma morda. Ali pa tudi ne. Verjetno le za ceno zdrave pameti, ki ne bi želela pozidati teh 15 minut oddaljenih zelenih površin. Pa jih bodo. Z novimi cestami za hitrejši dostop do centra, po možnosti poimenovanimi po bivšem predsedniku, ki je imel rad naravo. In kaj bo potem v centru? Avto na avtu? Čemu je treba postavljati več cest? Zakaj raje ne bi postavili nekaj, zaradi česar bi potrebovali manj cest?

Kot prebivalci pa se preveč avtomatično počutimo nemočne, kar je zmotno. Doseči se da marsikaj. Celo to, da župan zaradi nestrinjanja arhitektov in “nemočnih prebivalcev”, ne podpre gradnje železnice brez poglobitve. Ugotovila sem, da bi se morali razburiti še za druge stvari in ne le za to. Če ne Ljubljana ne bo več tako prijazna do človeka. In nisem prva. Odkrila sem stran, ki jasno pove možnosti uradnega izražanja nestrinjanja s pozidavo severnega zelenega klina, ali žabjega kraka po ljubljansko. Žabji kraki so namreč razlog, da kot mestno bitje vseeno lahko hitro uzrem naravo. Pozivam vas dragi bloggerji, da razširite glas o tej akciji, če vam je do tega seveda

Besede ljubljanskega klošarja

taca — Wed, 30 Apr 2008 17:52:31 +0000

Naj povem, da J nima nobene izobrazbe, pa govori kot diplomirani, da ne rečem doktorirani sociolog, kulturolog, psiholog in socialni delavec skupaj. Z njim in še nekaj ostalimi brezdomci sem prišla v bližnji stik bolj zaradi zanimanja kot zaradi študija. A, saj to je pravzaprav najboljša kombinacija. Študija zaradi zanimanja. Povedal mi je nekaj resničnih stvari. Ob poslušanju njegove besede dve uri sem bila potem še dva dni zadeta. Verjetno bolj, kot če bi se ga pred leti skupaj z njim zadela. No saj veste, kaj mislim s tem, zadeta. Povedal mi je toliko reči, da sem jih dva dni filtrirala in odrezala vse drugo. Pokazal je, da je ulica, droga in nula lahko najboljša možna izobrazba. In to so stvari za katere se učimo, da so najslabše, remember? In kakor je rekel sam kot klošar: “Živim luksuzno.”

O kulturi: “Na svetu je tok velik kultur, da če bi vse preučil potem pa na kupček dal tist k ustreza, ostalo kar ne ustreza odvrgu, bi nastal en velik kup k bi ga lahko uporabu za svojo kulturo. Čeprou bi mel vsak lahko čist svojo kulturo. Stvar bi mogla bit v tem, da ena kultura ne bi smela izključevat katere koli druge kulture, kar pa počnejo kulture dons. Tko tud jst zdj delam. Zakaj ne bi od tega življenja k ga majo klošarji, džankiji, pijanci uzel sam tisto dobro. Odštel bi pa vse ostalo stran, kot je popivanje, smiljenje samemu sebi … In kr naenkrat sem ugotovu, da jst rabim urco, dve za svoje preživetje in imam vse v najboljšem redu.”

O prostem času:” Problem je ravno ta prosti čas. Ker če bi jst tko gledu na prosti čas, kot velik ostalih ljudi, bi vrjetn čakou da mi kdo kej ukaže, dolgočasu bi se, uničvat bi začel samega sebe.”

O življenju: ” Glede na to da življenje dobim samo enkrat, pa še to za zelo kratek čas je res brezveze, da življenje samo preživim. Pa preživim ga tud če grem z službo. Vsi, ki gredo v službo preživijo življenje. Ne, premal časa ga živimo, samo enga dobimo. Življenje je treba živet.”

O žuranju: “Dons ljudje ne znajo žurat, če niso za to plačal. Dej mi povej kok je nasploh v življenju zabave, ki je zastonj. Ampak vrjamte mi, da najboljše zabave so zastonj zabave. Te so neprecenljive.”

O sistemu: “Stvar je v tem, da je treba življenje v roke vzet. A problem je v tem, da smo bli narobe vzgajani. Se prav imamo zlo velik indoktrinacije sami v seb. Pomojem revolucija ni več v tem, da bi ne vem kaj spreminjal. Niti sistem se mi ne zdi koristno spreminjat, ker mamo probleme sami s sabo. Mi mormo sami sebe spremenit. Se pravi, si povrnit svojo lastno kreativno energijo zarad tega, da bi lahko koristili svoj lasten prosti čas. Pol mi pa ne bo treba razmišlajt da moram jst osem, deset, štirinajst ur delat za cilje in potrebe svojega šefa… ker dejansko zase poskrbim v urci, dveh. Vse ostalo je prosti čas.”

O jamranju: “Prostovoljno delo je prestiž. To je v resnici prestiž. Ves svoj prosti čas izkoristim za to. Hodm po svetu in gledam, se oziram okol samega sebe in kukr vsi ostali opazim neverjetno groznih stvari, ki bi jih blo treba spremenit, zamenat, ukint, na novo postavt, ogromno velik stvari, zarad katerih bi se lohka pritoževal. Eni se samo pritožujejo. Jst se pa pač oziram naokol in pač najdem kako stvar, ki jo lahko postorim tudi jst. Začel sem z mejhnimi stvarmi, mejhnih stvari sem se loteval, zdj vedno več zmorem, čedalje več lahko spremenim. Ampak v resnici ne spreminjam teh stvari, spreminjam samega sebe. Kakšne droge! Kakšna služba! Mislm … nevem … avto, hiša, neumnosti.”

Še malo starejša

taca — Sat, 12 Apr 2008 21:10:30 +0000

Najbrž veste kako je imeti rojstni dan. Lepo in zaposleno. Zato sem se šele danes, ko mineva že tretji dan, komaj uspela usesti. Letošnji izkupiček je:

15 sms sporočil
10 čestitk po telefonu
39 čestitk v živo
12 daril
2 zabavi, en biljard
več kot 40 coctailov
3 torte plus 6 čestitk na blogu
```
      .... Pridni ste bili !! Hvala, rada vas imam  
```
Ne bom več mislila, da ti dež lahko pokvari rojstni dan.

Joy

taca — Thu, 03 Apr 2008 13:59:21 +0000

Recimo da sem nazaj. Izkoristila sem čas zase. Morda sem celo bolj uživala. Vsekakor se da to trditi za pretekli vikend. V Cube-u nisem niti razmišljala o nalogah za faks, o butastih problemih med sodelavci ne jobu in o drugih pestočih opravkih. Kljub temu, da smo se za Nassfeld odločili v zadnjem dnevu, čisto preveč na hitro in z veliko živčnosti (isti dan sem bila že v Mariboru in v Grazu-Ikea- potem pa v Ljubljani spakirala v eni uri) je skoraj neverjetno kako lepo smo se potem imeli. Pravzaprav se nam je usralo na veliko. Z vremenom, hostlom, savno in celim snegom na off roadih, ki jih je v Nassfeldu res veliko.

Tole pa je taaadaaam my piece of art No ja, drugič bom malo bolj pazila pri snemanju…ampak verjemite mi, z mobitelom v katerega ne vidiš kaj z njim snemaš je bolj tako tako… Sem pa zelo ponosna kako se dobro ujema z muziko

http://www.youtube.com/watch?v=F9v8pNcZpTw

Kako je všeč vam?

Suša

taca — Fri, 21 Mar 2008 19:27:58 +0000

Spet se mi je zgodila, totalna bloggerska suša. Cel teden nisem niti pomislila na blog, sedaj ko sem pa že čisto out, mi je pa težko spet začeti.

Že zdavnaj bi lahko iz prve roke razglabljala in komentirala moralno medijsko paniko okoli Ambasade. Lahko bi povedala kako me je danes ustavil veter na kolesu. Lahko bi dodala nove razvite ČB fotke. Imela sem tudi idejo, da bi fotkala stare tolarske bankovce, ker so me, ko sem jih našla v predalu totalno šokirali…. Mnogo idej in povodov za pisanje je bilo, a moje roke kar niso mogle pisati. Ne bom se forsirala, a vseeno upam, da me bodo prsti kmalu spet zasrbeli.

Do takrat se lepo imejte, vaša taca

Etika bodočih novinarjev

taca — Mon, 10 Mar 2008 21:40:58 +0000

pa taka! Tekom študija si za izbirne predmete pogosto najdem kakšen novinarski predmet. Tako sem vsaj delno spoznala že tri generacije bodočih novinarjev. Načeloma izgledajo dokaj resni in bodočega dela nekaterih se veselim. A to še zdaleč ne velja za vse. Zdelajo tudi tisti, ki stvar jemljejo še manj resno kot jaz, ki zaenkrat ne mislim biti novinar in nimam za podporo še vseh ostalih novinarskih predmetov. O njih pa mi je marsikaj povedala današnja prigoda. Naj kot prvo povem, da profesorice najbolj od vsega poudarjajo moralo, etiko in natančnost novinarskega poročanja… od pripisovanja virov, pravilnega citiranja in do tega, da je bolje ne napisati, kakor si izmisliti. Torej… Kot del obveznosti predmeta je potrebno do srede napisati novinarsko poročilo posebnega tipa. Zanj ustrezajo le nekateri primeri dogodkov kot je okrogla miza, predavanja in podobno… Ustrezen dogodek je bil napovedan za danes in nanj je tako prišlo kar nekaj študentov s to nalogo. Dogodek se je žal kaj kmalu izkazal, da ne bo potekal kot napovedano, temveč bo nekaj manjkalo in zato ne bo ustrezal tipu poročila, ki ga moramo napisati. Sama sem med predavanjem že tehtala kakšne so moje rešitve iz dane situacije. Lahko bi obvestila profesorico o spremembi in zaprosila za kasnejši rok oddaje in se udeležila drugega ustreznega dogodka konec tedna. Lahko bi napisala poročilo v katerem bi bila jasna sprememba dogodka…. Ko je bilo konec predavanja se med ostalimi študenti začne šunder, sama pa pač grem. Kot študentka druge smeri sem itak outsiderka. Opa! Med vrati me zasači že kolegica in začne spraševati kaj bom naredila jaz. Povem ji. Odgovori mi z njihovim načrtom o tem, da bodo dogodek priredili, kot da se je ta odvijal načrtovano in se tako izognili težavam in temu, da bi morali spet “zgubljati čas” za nek nov dogodek. Njihov predlog me je presenetil in enostavno nisem mogla takoj odgovarjat z moralnimi zadržki, temveč sem le povedala mnenje, kaj bi raje storila sama. Nekaj časa se čakala na njihovo vele misijsko dogovarjanje, potem pa sem se poslovila. Na izbiro mi je torej ostalo dvoje: da napišem moralno, etično in še kaj vprašljivo poročilo na podlagi katerega bi se morala učiti ali pa da naredim tako, kakor sem si sama zamislila in tako zajebem okoli deset bodočih novinarjev pred eno izmed najpomembnejših profesoric.

Kaj pravite? Kaj bi naredili vi dragi bloggerji/ očitno bolj resni bodoči novinarji??

PS: Kmalu po mojem notranjem boju so kolegi novinarji še izvohali mojo številko. Jasno sem jim povedala svojo odločitev…naj samo povem, da ni ne ena, ne druga izmed zgornje naštetih možnosti… držite pesti, da uspe moj neoporečni plan

Zmaj-anje

taca — Fri, 07 Mar 2008 14:00:48 +0000

Ždenja v fitnesu nikoli nisem preveč razumela. Ob deževnem, tužnem dnevu in nuji po izoblikovanju mišic že, a tako vsak dan pa ne. Rada imam namreč športe, ki na različne načine izkoriščajo moč in lastnosti narave. Pa naj gre za lebdenje po morju v smislu surfanja na valovih ali za breztežnostno skakanje po travi s pomočjo zmaja. Za slednje je zadnje čase ogromno priložnosti, predvsem je bila ena zelo lepa prejšnjo nedeljo. Sonček in veter… ni boljšega. Od tega je sicer že skoraj en teden, pišem pa šele danes, ker sem tri dni potrebovala za regeneracijo (plus med tedenom sem skoraj vedno bizi)… musklfiber sem imela tam, kjer sploh nisem vedela, da imam mišice.. naprimer pod koleni Profi je šel na 12 kvadratov velikega kajta … jaz pa sem raje teloveadila z dvojko… še ta me je parkrat skoraj dvignila.

Obsedena sem

taca — Fri, 29 Feb 2008 14:24:45 +0000

Priznam, obsedena sem z najbolj banalno možno rečjo…nadaljevanko. Katero, morda ni niti treba nikomur ugibati, saj sem o njej že pisala. Vrnila se je na male računalniške ekrane in me zopet prevzela. Prve tri dele sem požirala z veseljem, četrtega in današnjega petega pa z navdušenjem, solzami, vreščanjem, živčnostjo in ogromnim užitkom ob spremljanju in razvijanju zgodbe. Njena ocena s petimi zvezdicami se mi zdi preskromna. Četudi zgodbe ne bi bilo, bi mi zadostovala že sama slika narave.

Kakšen se je vam zdel peti del? Če ga niste gledali oz. če ne gledate Losta, zakaj ne?

(fotka: VIR)

Najbolj čarobno pri seriji se mi zdi to, da se imajo ti izgubljenci, kljub temu da iščejo rešitev iz otoka, tisoče kilometrov stran od civilizacije najlepše in najzanimivejše.

Danes…

taca — Sat, 23 Feb 2008 19:43:30 +0000

je vsepovsod slišati dobrih besed o našem bivšem predsedniku. Jaz sem jih govorila zasluženo že za časa njegovega življenja in zato ne rabim danes ničesar nadomestiti in notr prinašati…Le eno moram reči…bil je dober človek.

Da bodo njegova dejanja in besede ostale še bolj prisotne vas pozivam, da si ogledate njegov blog. Zadnja objava, kar mi pomeni ogromno, je bila spisana na temo podnebnih sprememb. Citiram delček:

“Koliko podnebnih sprememb bo še treba, da se zavest človeštva prebudi? Koliko klimatskih katastrof? Podira se naravno ravnotežje in vedno bolj se bo.” “Ni več prav veliko časa na volja za odločne spremembe, s katerimi bi spremenili obnašanje gospodarskih korporacij in posameznikov. Zdaj še ni prepozno. Kmalu pa bo.”

Ps: Menda je želel na počitnice na Hvar. Škoda ker ni mogel iti. Tam je res lepo ob tem letnem času…