Sijaj sončece

V povezavi s tem se mi vrstijo vprašanja, ki so bolj kot vprašanja, nezadovoljno nasprotovanje. Zakaj je treba Ljubljano na silo pretvoriti v kozmopolitansko mesto na račun provincialnosti, ki je ravno tisto, zaradi česar je Ljubljana človeku prijazno mesto? Zakaj je potrebno podreti Kolizej in namesto njega postaviti piramido kakršne stojijo že po celem svetu? Zakaj je treba zidati na zelenih krakih mesta? Seveda kolizeja ne bomo podrli mi, podrli ga bodo tuji državljani, ki niso bili verjetno še nikoli zares v Ljubljani in ki to počnejo povsod in ne prvič. Nam pa bodo prvič porušili kulturno dediščino Kolizej. In prvič nam bodo postavili na napačni strani ceste, da bi izgledajo sploh kaj okusno, piramido. Na napačni strani pravim zato, ker bo stala na tisti strani križišča, ki se drži starega dela Ljubljane. Če že gradijo nove stavbe, naj jih gradijo okoli starega mesta. To bodo naredili z Emonico, a žal pri tem niso upoštevali okolice Emonice, ki je Plečnikova zavarovalnica Triglav in ostala zelena površina proti Bežigradu. Kot da bi risali stolpnico v programu na praznini. Saj so menda to celo res počeli.

Kakor morda zgledajo urbanistična in arhitekturna vprašanja stvar omenjene elite temu ni tako. Mesto v katerem živimo vpliva na kvaliteto življenja. In če je ta v Ljubljani nekaj posebnega, (česar ne more zanikati nihče, ki je v 15-ih minutah hoje lahko iz centra, Šiške, Bežigrada, Viča ali Fužin na zelenih prostranih površinah), jo bi bilo tako potrebno tudi ohraniti. Za ceno kozmopolitanizma morda. Ali pa tudi ne. Verjetno le za ceno zdrave pameti, ki ne bi želela pozidati teh 15 minut oddaljenih zelenih površin. Pa jih bodo. Z novimi cestami za hitrejši dostop do centra, po možnosti poimenovanimi po bivšem predsedniku, ki je imel rad naravo. In kaj bo potem v centru? Avto na avtu? Čemu je treba postavljati več cest? Zakaj raje ne bi postavili nekaj, zaradi česar bi potrebovali manj cest?

Kot prebivalci pa se preveč avtomatično počutimo nemočne, kar je zmotno. Doseči se da marsikaj. Celo to, da župan zaradi nestrinjanja arhitektov in “nemočnih prebivalcev”, ne podpre gradnje železnice brez poglobitve. Ugotovila sem, da bi se morali razburiti še za druge stvari in ne le za to. Če ne Ljubljana ne bo več tako prijazna do človeka. In nisem prva. Odkrila sem stran, ki jasno pove možnosti uradnega izražanja nestrinjanja s pozidavo severnega zelenega klina, ali žabjega kraka po ljubljansko. Žabji kraki so namreč razlog, da kot mestno bitje vseeno lahko hitro uzrem naravo. Pozivam vas dragi bloggerji, da razširite glas o tej akciji, če vam je do tega seveda

Naj povem, da J nima nobene izobrazbe, pa govori kot diplomirani, da ne rečem doktorirani sociolog, kulturolog, psiholog in socialni delavec skupaj. Z njim in še nekaj ostalimi brezdomci sem prišla v bližnji stik bolj zaradi zanimanja kot zaradi študija. A, saj to je pravzaprav najboljša kombinacija. Študija zaradi zanimanja. Povedal mi je nekaj resničnih stvari. Ob poslušanju njegove besede dve uri sem bila potem še dva dni zadeta. Verjetno bolj, kot če bi se ga pred leti skupaj z njim zadela. No saj veste, kaj mislim s tem, zadeta. Povedal mi je toliko reči, da sem jih dva dni filtrirala in odrezala vse drugo. Pokazal je, da je ulica, droga in nula lahko najboljša možna izobrazba. In to so stvari za katere se učimo, da so najslabše, remember? In kakor je rekel sam kot klošar: “Živim luksuzno.”

O kulturi: “Na svetu je tok velik kultur, da če bi vse preučil potem pa na kupček dal tist k ustreza, ostalo kar ne ustreza odvrgu, bi nastal en velik kup k bi ga lahko uporabu za svojo kulturo. Čeprou bi mel vsak lahko čist svojo kulturo. Stvar bi mogla bit v tem, da ena kultura ne bi smela izključevat katere koli druge kulture, kar pa počnejo kulture dons. Tko tud jst zdj delam. Zakaj ne bi od tega življenja k ga majo klošarji, džankiji, pijanci uzel sam tisto dobro. Odštel bi pa vse ostalo stran, kot je popivanje, smiljenje samemu sebi … In kr naenkrat sem ugotovu, da jst rabim urco, dve za svoje preživetje in imam vse v najboljšem redu.”

O prostem času:” Problem je ravno ta prosti čas. Ker če bi jst tko gledu na prosti čas, kot velik ostalih ljudi, bi vrjetn čakou da mi kdo kej ukaže, dolgočasu bi se, uničvat bi začel samega sebe.”

O življenju: ” Glede na to da življenje dobim samo enkrat, pa še to za zelo kratek čas je res brezveze, da življenje samo preživim. Pa preživim ga tud če grem z službo. Vsi, ki gredo v službo preživijo življenje. Ne, premal časa ga živimo, samo enga dobimo. Življenje je treba živet.”

O žuranju: “Dons ljudje ne znajo žurat, če niso za to plačal. Dej mi povej kok je nasploh v življenju zabave, ki je zastonj. Ampak vrjamte mi, da najboljše zabave so zastonj zabave. Te so neprecenljive.”

O sistemu: “Stvar je v tem, da je treba življenje v roke vzet. A problem je v tem, da smo bli narobe vzgajani. Se prav imamo zlo velik indoktrinacije sami v seb. Pomojem revolucija ni več v tem, da bi ne vem kaj spreminjal. Niti sistem se mi ne zdi koristno spreminjat, ker mamo probleme sami s sabo. Mi mormo sami sebe spremenit. Se pravi, si povrnit svojo lastno kreativno energijo zarad tega, da bi lahko koristili svoj lasten prosti čas. Pol mi pa ne bo treba razmišlajt da moram jst osem, deset, štirinajst ur delat za cilje in potrebe svojega šefa… ker dejansko zase poskrbim v urci, dveh. Vse ostalo je prosti čas.”

O jamranju: “Prostovoljno delo je prestiž. To je v resnici prestiž. Ves svoj prosti čas izkoristim za to. Hodm po svetu in gledam, se oziram okol samega sebe in kukr vsi ostali opazim neverjetno groznih stvari, ki bi jih blo treba spremenit, zamenat, ukint, na novo postavt, ogromno velik stvari, zarad katerih bi se lohka pritoževal. Eni se samo pritožujejo. Jst se pa pač oziram naokol in pač najdem kako stvar, ki jo lahko postorim tudi jst. Začel sem z mejhnimi stvarmi, mejhnih stvari sem se loteval, zdj vedno več zmorem, čedalje več lahko spremenim. Ampak v resnici ne spreminjam teh stvari, spreminjam samega sebe. Kakšne droge! Kakšna služba! Mislm … nevem … avto, hiša, neumnosti.”

je vsepovsod slišati dobrih besed o našem bivšem predsedniku. Jaz sem jih govorila zasluženo že za časa njegovega življenja in zato ne rabim danes ničesar nadomestiti in notr prinašati…Le eno moram reči…bil je dober človek.

Da bodo njegova dejanja in besede ostale še bolj prisotne vas pozivam, da si ogledate njegov blog. Zadnja objava, kar mi pomeni ogromno, je bila spisana na temo podnebnih sprememb. Citiram delček:

“Koliko podnebnih sprememb bo še treba, da se zavest človeštva prebudi? Koliko klimatskih katastrof? Podira se naravno ravnotežje in vedno bolj se bo.” “Ni več prav veliko časa na volja za odločne spremembe, s katerimi bi spremenili obnašanje gospodarskih korporacij in posameznikov. Zdaj še ni prepozno. Kmalu pa bo.”

Ps: Menda je želel na počitnice na Hvar. Škoda ker ni mogel iti. Tam je res lepo ob tem letnem času…

Začela bom na začetku, tam kjer se je prejšnje leto končalo. V Bratislavi, kjer sem ugotovila, da moram letošnje novo leto preživeti v družbi čim večih ljudi, po možnosti takih ki jih imam rada. Pritisk je na ta večer enostavno prevelik, da bi mi zadostovala ena oseba pa če je ta še tako radodarna in razumljiva ter zabavna, četudi je to moja najljubša oseba. Potrebujem jih več, da med njimi lahko swingam. No in ta ugotovitev, ki je bila ena prvih v letošnjem letu bo zaznamovala ravno konec tega leta in začetek naslednjega. Kako pravljično kajne?

Novo leto je sicer ciklus, ki mu pripisujem nekoliko manjši pomen od ciklusa med poletnimi počiticami in novim študijskim letom. Zame je pravzaprav novo leto takrat, ko začnejo rasti tulipani. Ne, nisem si tega izmislila ta trenutek, to vem že nekaj let. Novo se začne zame takrat, ker je tisti čas za zadnje korekture v študijskem uspehu, ker se lahko s kolesom vozim v kratkih rokavih, ker so dnevi daljši in ker se vse prebuja. Potem sledi nagrada. Poletje. Morje in sonce. In Dalmatinski kamen ali tropski pesek. Moje najljubše reči. No, vseeno trenutno pišem slavo uradnemu novemu letu. Vseeno ni zdaj ta konec decembra kar tako. Slovani so morali vedeti čemu si govore pravljice celo noč ravno konec decembra. Morali so dobro preračunati zakaj je šest dni med Božičem in Novim letom najboljša tudi za njih. In niso edini, ki jim ta pozicija lune in sonca kažejo, da gre za prestop. Če se ne motim vse religije prazunjejo največje praznovanje ravno v tem obdobju. To mi da vedeti, da ni vse le larifari. In novoletne obljube ter želje so zaradi tega dejansko lahko močnejše zdaj.

Naj se vrnem torej na moje leto. Kako je potekalo če se držim koledarja. Po prvih dneh leta, ki so še namenjeni rajanju pride do enega izmed najbolj nadležnih preobratov. Treba se je začeti učiti. Uskladiti urnik in narediti čimveč. Da bo poleti lažje. A poleti je se mi je v vsakem primeru lažje učiti. Lahko grem na sonce in boljše volje sem. Vseeno se ni prijetno julija preveč dolgo zadrževati stran od morja zavoljo tistega izpita, ki je ostal. In naj bo, januarja se zato prisilim. Do zdaj je uspevalo, z nekaj žalosti in zaprtosti je šlo vseeno skozi. In mesec kasneje opraviš in doživiš nagrado. Si frej. Lahko sem si začela planirati odhod v Afriko. V Saharo in puščavo, v Maroko. Sicer je bilo potrebno počakati še prvomajske praznike a načrti in želje so bile jasne, zato ni bilo nobenega problema prilagoditi vse ostalo temu. Marca in tudi aprila sem še nekajkrat zavila na sneg, moj redek zimski užitek. Žurali smo takrat še v Globalu in nekajkrat sem bila tudi še na Metelkovi. Na faksu sem poslušala o sociologiji mladine s prve roke starega Pankrata Tomca. Seminarske naloge sem si izbirala po svojem okusu in v njih prijetno ustvarjala. No le za eno sem temo prisilno izbrala filozofijo znanosti s katero sem dobila nekaj skravžlanih možganov. Pogrešala sem svoje štiri najboljše prijateljice s katerimi so se nam poti malo preveč oddaljile. Zato sem se trudila in vlagala, da bi ostale na isti ravni. Tudi to je kar dobro uspelo, zato še vedno ostajajo najboljše. Na jobu sem bila malo bolj pridna, treba je bilo imeti dinarčke za Maroko in potem še za Indonezijo. Poletna kolekcija me je že začela vleči v sanjaške vode mojega novega leta, ko začnejo cveteti tulipani. Aprila se je obrnila še ena številka. Samo moja številka. 20 je začela kazati. Žur je uspel, vsi so si ga zapomnili. Takrat so zadnjič igrali JuicyJuice. Zdaj pravijo, da nimajo kje igrati.

In končno je prišel na vrsto Maroko s svojimi zelo pozitivnimi prizori in tudi s tistimi slabšimi od katerih pač potegneš najboljše - to da se nakaj naučiš. Fotke so bile super. Najbolj sem si zapomnila puščavo. Nabor mojih najljubših krajev se je torej s Hvarskega temno modrega morja, rajskega turkiznega morja, belega snega na vrhu Marmolade ali Kanina, sive kolesarske steze razširil še na oranžno puščavo.

Rajskega turkiznega morja sicer še nisem videla in to je postal fokus naslednij mesecev do konca julija. Izpiti niso predstavljali problema kljub temu, da sem prvič na enem padla. Imela sem še september v rezervi, zato ni bilo panike. Dva bom takrat, ko pridem z raja že zmogla. Malo se mi je pri tem zalomilo, a to še sledi. Poletne dni sem v petek popoldan najraje priživela s tamalima na igrišču v Tivoliju. Včasih sem bila potem preveč zmatrana da bi šla kam žurat, a tudi nisem čutila pretirane potrebe po tem. V bistvu se tega dela s tistega obdobja ne spomnim kaj dosti. In ne, ne zaradi memory loss-a. Bolj sem si zapomnila dan, ko sem si kupila starinsko Rogovo kolo kot pa to. Nekaj vikendov sem šla tudi z veseljem raje v Maribor kjer je darling takrat končeval faks. Maribor mi pomeni prijetne dni z njim, ko sva bila sama pri njem skoraj tako, kot če bi bila na svojem. Kosilce na bone in potem sprehod, zvečer film in še prej v trgovino. Za Ljubljano pa vem le, da smo se po dolgem času videli z nekaj bivšimi sošolci pri Tivoliju. Veliko je bilo smeha in starih zajebancij, podjebavanja za hec katerega ti nihče ne zameri, a vem tudi da me je zeblo. To se sliši danes, ko je 20 stopinj manj, oblečena pa sem bila le za plašč manj, hecno. Spomni me na to, da se ljudje v resnici glede fizičnih sposobnosti večkrat spremenimo. No kakorkoli že, velikokrat sem zavila v STA, da smo se odločili za dan odhoda in pravo varianto. To so bile prijetne stvari, manj prijetne - cepljenja in komplikacije v zvezi z zdravstveno “priporočeno” pripravo pa so bile tiste malo manj ljube. Le končno sem dočakala tudi svoj Exit fest in hojo čez most na Donavi. Imela sem se slabše kot lani. In na žalost zaradi ljudi s katerimi sem se želela imeti fino. Neka čudna atmosfera je bila. Nevem, a sem jo čutila samo jaz ali še kdo drug, vem da jo je tudi M. opazila. Morda so bila pričakovanja prehuda. Že čez en teden sem odhajala daleč stran, tudi to je imelo verjetno nekaj veze. Nestrpnost in zaskrbljenost sta bili kljub močni želji po odhodu prisotni. Vedela sem le to, da bom tam obkrožena z ljudmi, ki jim lahko zaupam. In ravno to, kar sem vedela se je tudi tam omajalo.

Na potovanju v Indoneziji nisem bila zmožna shajati s toliko različnimi socialnimi vlogami, kot je biti sestra, punca, sestra od punce, prijateljica prijatelju in prijateljica prijateljici. Sliši se fino, a bilo je malo težje. Predvsem zato, ker so vsi najbolje poznali mene in so se mi zato večkrat lahko postavili po robu. Med sabo pa so se bolj spoznavali, kar je najbolj dobronamenska faza prijateljstva - veliko bolj popustljiva in previdna. Hvala fantu, ki me je pri vsem tem razumel. V sebi sem vseeno rastla. Videla sem na vsakem koraku nove reči, lepe in zanimive. Grde in zelo zanimive, razmišljanja vredne. Spreleti me velik občutek ljubezni do Zemlje, ko pomislim kaj mi je tam vse pokazala - od vulkanov in ovinkastih poti zaraščenih s palmami, bananami in vrtovi do koral ter ribic vsepovsod okrog mene v turkiznem morju.

Prihod domov je povzročal hiper raznolike občutke. Poln koš pripovedi, končno domačo posteljo in spoznanja o tem, da mi je težko potovati in biti nesigurna, v stalnem dvomu o varnosti in hkrati o tem, da so potovanja tako drugačna od doma. Odpirajo obzorja v katera prej, kljub temu, da veš da obstajajo, ne moreš popolnoma verjeti. Še zdaj, v trenutnem zopet zmanjšanem obzorju, se moram vsake toliko na to spomniti. Ne vem, če je že čisto prišlo v zavest. Velikokrat razmišljam preveč Ljubljana zaprto. Kot da ni drugega.

Spet sem se učila. Na travi v Tivoliju, bilo je luštno, a ob gori knjig me je spreletavala misel, da toliko stvari ne vem. Nikoli ne bom prebrala vseh teh knjih. Kaj vse mora v njih pisati. V bistvu ne vem ničesar. To me je medlo. Učim se, a ne vem ničesar. Hkrati pa vem, da sem pametna punca in vem ter razumem marskaj. Mislim, da so me medli tisti kemični, že stokrat omenjeni antimalariki. Možno. Lahko pa da bila to le taka mislena dilema, ki te pač lahko doleti če si miseln človek. Odpisala sem tisti prvi padli izpit z 9. To pomeni, da kaj pa že vem. Menda. Načrtovala sem učenje za zadnji izpit letnika in kak teden na Hvaru pa je nekaj prišlo vmes. Še zdaj nevem zakaj. Neka bolezen. Bolečina v prsnem košu, ki se sedaj tri mesece kasneje s stalno uganko in mislijo počasi le poslavlja. Pustila je neke posledice. Zavedanje, da je zdravje nekaj, kar lahko hitro postane najpomembnejša stvar v človekovem življenju in moje vsakodnevno opazovanje bitja lastnega srca. To ni še čisto tako, kot je bilo. Kakor so ugotovili stalno prihaja do nekih napak v njegovem toku. Aritmija, tahikardija… mogoče zaradi problema ene zaklopke, ki pa načeloma ni nič hudega. Po času v septembru in oktobru, ko me je bolelo je prišel čas, ko sem bila hitro utrujena, ko sem začela z drugačno prehrano in s previdnostjo. To traja do danes, ves ta čas pa se še ni popolnoma razkrilo vprašanje zakaj se je to tistega dne v septembru pojavilo. In kaj se je pravzaprav začelo. Zelo rada bi videla, da se ne bi. Mislim, da bi bila danes zato drugačne volje. Boljše volje.

Vmes se je začela tudi zima in meni je po mesecu počivanja doma postalo najpomembneje druženje. Čvekanje in dogajanje. Malo bolj podobno starim časom, ko sem bila več v akciji. A drugačno. Bolj ženstveno z moje strani. Zato in zaradi slabe karme začetka zima se je porodilo tudi vprašanje o moji zvezi s fantom. Počasi sva dileme rešila, a o tem še nimam zaključenega mnenja ker je minilo še premalo časa. Nisem še dobro prespala.

Zadovoljna sem s prazniki in vsemi lepimi darilci ki sem jih podarila. Nisem pa zadovoljna s prepiri, ki so prevzeli mojo družino. Nerazumevanja staršev ali hčera (kakorkoli vzameš), ki se ne strinjajo, da s sestro zaživiva po svoje in si urediva našo staro hišo tako kot bi si želele. Brez njihove stare krame in nadzora. Stalnega upozarjanja na napake in dajanja nalog, ki so pravzaprav usluge le da se za njih ne prosi. Stalnega komentiranja, spraševanja in nujnosti po takojšnji informiranosti o dogajanju. Ne morem biti več dolgo doma, ne prenašam več tega dobro in treba bo iti preden se skregamo do konca. Raje bi z njimi preživela nekaj, ne nujno malo, načrtovanega kvalitetnega časa z dobro voljo, kot pa stalne z naštetimi stvarmi obarvane bližine. To je to. Lahko zaključim da počnem mnogo reči, veliko od teh z dobro voljo in nasmehom, a nekaj tudi takih zaradi katerih postanem tečna. Lahko rečem da se je to začelo jeseni. Moja odločitev je torej sprememba, ki bo izključila to zadnje. Moja volja se je z zavedanjem že poboljšala, a tisto kar ostaja slaba, je zaradi tega, ker resnično potrebujem to selitveno spremembo. Komaj jo čakam. Dnevi bodo potem lažje vsi polni in prijetni.

Kar se tiče bloga mi ta stoji ob strani, ko moram nekaj narediti, nekaj pokazati in malo komunicirati. Posebno vlogo ima, ko me premami želja po razširjenem razmišljujočem pisanju kakršna se je pojavila danes. In super mi je bilo pisati fotoreportažo z Indonezije. Super mi je bilo, da je bila tolikim všeč in je pritegnila nekaj stalnih bralcev in kometarjev. Sicer nisem popolnoma del blogerske scene, nevem če si sploh želim biti, a vseeno mi je fino v taki meri kot sem njen del zdaj. Rada imam veliko obiskov in kakšen zanimiv komentar. Statistika pa pride, ko bo eno leto od začetka bloga - 2. januarja ! Wiiii ! Čisto čisto zaključila bom še s tem…. misel na lepo ravnanje z Zemljo in materialnom se mi je že globoko zakoreninila. Zato mi ni težko živeti na manj osnaževatorski način. Za minus si štejem le lete z avijonom. Tudi to načrtujem zmanjšati do minimuma. Tistim, ki vas zanima malo bolj spoznati kaj je narobe z našim ravnanjem in kako bi ga lahko dokaj enostavno popravili pa priporočam ogled: Story of stuff je uiber luškano in poučno.

Sicer nisem bila jaz tista, ki je letela (nekaj posrečenih skokov sicer skoraj štejem v ta rang, hihi), a bila sem v prvi vrsti. Na vrhu Krvavca v smeri proti Planini. Božansko. Again. Lep dan, sonček, super družba, nekoliko gužve in kar nekaj kamenja ter skal, a vseeno perfect. Mmmm… in iiiii

Kar lulat me je prijelo zaradi misli, da bi tudi sama kdaj kaj takega probala. Mešanica prijetnega užitka in strahu me vedno na to vrže… Posebej tole afnanje z delanjem stoje v trapezu nas je zadelo. In spet smo se vrnili med oblake in meglo. Vsaj malo smo se temu izognili, še dobro, da si zaradi gužve na parkiriščih nismo premislili.

Včeraj smo se s staro družbico dobili v Da Budi* nadaljevali pa smo v MediaParku. Dokler tam ni zmanjkalo elektrike, dokler se ni ugasnila vsa muzika in dokler niso gorele le rezervne male luči. Tako smo se odpravili v Orto. Dokler ni prišlo 6 kibel specialne policije in so nam tudi tu ugasnili muziko ter nekatere preverjali kar dolgo časa. Še dobro, da smo bili tako vztrajni in navsezadnje ob treh spet zažurali. Ni kaj, ko ima hudič mlade jih je veliko. Še en pregovor, ki drži.

Z nekaj mladimi policaji sem se prav fajn zaklepetala in jim razložila kako je z mojim žuranjem danes. Priporočali so mi, da v tem duhu nadaljujem in naj grem še na Metelkovo saj je bila menda to njihova naslednja postaja, sama pa sem jim zaželela dober žur še naprej. Včasih se da z njimi tudi čist ok pogovarjat samo pravi način moraš ubrat…. in morda je bolje da si punca “ki se heca”. Kljub temu, da se mi zdijo včerajšnji dogodki zabavni, se moram vprašati kam nas pelje tako žuranje v Lj? Od Lipe, Globala, itd. se čudne stvari dogajajo kar naprej.

*(ki je by the way zelo fajn lokal s super ambientom)

S pretiravanjem se pokvari marsikatero vzdušje, tudi decembrsko. Tako sem včeraj opazila še eno katastrofo. Božična smreka se je postavljala na Prešercu včeraj. Komaj smo ga dobili nazaj pa so ga spet okupirali. Ok, verjamem da je okraskov miljon in je nekje treba začeti (te so začeli postavljati že 14.11.) ampak ogromne smrekco vam res ne bi bilo treba pripeljati že zdaj! Vsega skupaj se bomo do srede decembra naveličali. Škoda, ker ne dojemajo prazničnega duha kot nekaj posebnega, ampak kot nekaj kar traja mesec in pol - se pravi eno osmino leta. Bomo tako kupili več daril? Je v tem catch?

Video posnet z mojim novim telefonom z 2.0 Megapixli ..tako bom zdaj vedno ready na terenu

Se spomnite objave kjer sem imela že vsega dovolj in so me zdravniki že pošteno zmedli? Ta zgodba se nadaljuje… In če nadaljujem pri točki kjer sem končala gre nekako takole:

17* V sredo sem spet ful slabše. Spet boli v prsnem košu, ko vdihnem se poslabša in imam vročino (to sem drgač imela tudi na dneve ko sem se počutila bolje).
18* Dan, ki sem ga čakala več kot mesec dni pride. Grem na pregled h kardiologu, ki mi ga je priporočila osebna zdravnica. Izkaže se za fajn človeka, pregleda me dokaj dobro, EKG, telsni pregled in zaradi suma vnetja posrčnice tudi z ultrazvokom. Vidi in potrdi, da mi srce nenavadno močno bije in da ima neka odstopanja na EKG-ju, a vnetja ne najde. Tudi to nenormalno bitje mu ne pokaže na kakršnokoli srčno bolezen. Zato me naroči na 24urni EKG (za katerega dobim datum sredi januarja) in me zaradi znakov nizko povišane telesne temerature, razbijanja srca, prekomerne utrujenosti in atipičnih senzacij v prsnem košu napoti na infekcijsko kliniko zaradi suma prolongiranega vročinskega stanja kot posledici mojega izleta v tropih. 19* Osebna zdravnica me urgentno pošlje na infekcijsko kliniko.
20* Čakam uro in pol vmes me dvakrat vprašajo če imam klopa in odgovarjam da ne, da sem zaradi možnosti okužbe v tropih tu. To me sprašuje sestra, ki si je v roko že dobila napotnico na kateri to jasno piše.
21* Na infekcijski na kratko povem kaj je težava in na to mi odgovorijo, da se tropske infekcije ne kažejo s temi znaki, da mi manjka driska in vročina nad 38 stopinj, /imela sem jo 37,8/ zato se ne odločijo delati preiskav, razen preiskave ščitnice. Glede te preiskave jim povem, da sem jo že imela, a vseeno raje ponovijo nekaj kaj je že izključeno, kot pa da bi naredili tisto, kar sta jim zadala kardiolog in osebna zdravnica. Da ne govorim o tem, da je zdravnica sedela za mizo kot kaka razcapanka. V izvidu mi piše, da imam žrelo, nebnice in sluznico normalno in zobe negovane, v usta pa mi sploh ni pogledala.
22* Brez novic grem torej domov in se potolažim s čokolado
23* Sestra pri kosilu ugotovi, da so znaki kandidijaze utrujenost, podočnjaki (ki se jih ne morem znebiti), rahla vročina in podobno. Hmmm grem na net in si malo pogledam. Sicer zveni fuj, ampak hkrati je to del nas. Gre za g…. nevem, a naj povem …. g….. gl…..glivice prekomerno razmnožene po celem telesu.
24* Pozabim na celo stvar. Na netu je miljavžnt bolezni opisanih, lažnih in pravih z dobrimi in slabimi nasveti. Raje ne gledam.
25* Med igranjem igre se kar naenkrat spomnim kaj mi je pred več kot mesecem in pol rekla kolegica z joba: “Moji sestri so preden je šla v Afriko rekli, da ne sme jemati antimalarikov zarad tega ker ma glivice po celem telesu in bi ji lahko potem to na srce udarilo. Kaj če maš ti to?” Moj odgovor je bil:”Eh ne…” Mislila sem pa si: fuuuuuj in stvar pozabila.
26* Kaj če je res to? Moj jezik je že nekaj časa belo obložen in pri nekem domačem testu se je izkazalo, da naj bi res imela kandidijazo. Kaj če mi je kolegica že pred mesecem in pol povedala kaj mi je, medtem, ko mi tega ni omenil noben človek z dr. pred svojim imenom? 27* Dva dni se sedaj torej ravnam po dieti, ki izloča vse sladkarije, izdelke iz bele moke, sokove, čokolado,.. kar pomeni da stvarce v meni (ki jih ima by the way vsak človek v telesu) ne dobijo za jest in bodo crknile.
28* Šla bom še na strokovno preiskavo kandidijaze in se pozanimala pri kolegici kateri zdravniki so opozorili na povezavo kandidijaze, anitimalarikov in srca (sama je čist ne razumem) in se, če bo sedaj sreča le na moji strani, začela zdravit. Res, res upam da je to to. Feeling je ta pravi. Res sem končno zadovoljna, ker sem v vsem tem času že kr malo pozabila kako je če se človek dobro počuti, če mu srce po enem štuku stopnic ne divja in če lahko teče!
29* Hvala ker ste me prebrali, upam da je tu torej zgodba dobila svoj srečni konec. Pri tem zdravstvu me bo pa naslednjič resnično strah zboleti. Specialisti h katerim so me pošiljali so se izkazali za veliko manj prijetne kakor “osnovni” zdravniki. Sploh nisem dobila feelinga, da mi je kdo želel pomagati. Pa, a niso za to zdravniki postali zdravniki? Upam lahko le, da sem imela jaz osebno res smolo z njimi. Nasvet prijateljice se je tako lahko izkazal za rešilnega in tistega, ki presega vsa doktorska znanja, a vseeno zaradi znanja nekega doktorja. Lahko da. Upam da.

Številka 30 čaka na …..

Ko bi le lahko šla…ampak verjetno nimam niti majhnih šans, da bi ozvočenje z basi v Izoli dobro delo na moj, zadnji dan zopet malo slabše delujoč organ ;). Za nadomestek bom morda uspela it celo v mesto na pijačo in tukaj oživela in priporočila ogled tegale spota. Ker je smešen in ker ga spremlja res dober komad. Z največjim veseljem bi ga danes slišala. Sicer nisem na hard kar se tiče Ambasade, do zdaj bila le enkrat. A tako dobrega dj-a je škoda zamudit. Priporočam!

Zanimivo, kako s tega področja zaradi Ambasade (in v Ambasado) prihajajo top artisti, medtem, ko smo glede drugih zvrsti (razen balkan scene) čisto na suhem in se nas in naše poslušalsko/koncertne revščine vsi organizatorji bojijo.

Pristavim svoj lonček k debati, ki morda niti ni več vroča in me načeloma niti ni zanimala. Včeraj sem bila po nekaj pijačkah ob Ljubljanici tudi v Globalu, ki je recimo za moje pojme še vedno najboljši tovrstni plac v Ljubljani. To že samo zaradi tega, ker nisi zaprt v eni kleti, temveč si dejansko nad Ljubljano, mojo ljubo Ljubljano. Ponoči še megla naredi svojo mistiko in mislim, da kadilci lahko vsaj uživajo v ambientu… če že jih bo žal celo zimo malo zeblo in med kajenjem ne bodo mogli densati ter cvreti kož mladenk s čikom (se je že ene parkrat zgodilo). No, ampak načeloma nimam popolnoma nič proti ljudem, ki okoli mene kadijo, jih čisto razumem, ker tudi meni kdaj zapaše. Nisem bila niti pretirana zagovornica protikadilskega zakona, po eni strani sem bila za - zaradi pekočih oči in smrada, po drugi strani pa se mi ne zdi fer, da ob kavi za marsikatere ne bo čika in komore se mi tudi zdijo malo pretirane. Torej, včeraj sem prvič stvar videla stvar v praksi in moram rečt, da niti ni tolk slabo. Notr je bil dejansko zrak, ki se ga je dalo dihat, zunaj pa so se kadilci čist prijetno družili. Mogoče so pokadili kakšnega manj, kar pa tudi ni slabo. Situacija je bila v bistvu kar hecna. Danes se mi je pokazala še najboljša stvar..obleke mi dejansko nič ne smrdijo, prav tako lasje, ki so bili ponavadi ogabno smrdeči. Vsaj s tem se mi ni treba ukvarjat in lahko mirno vegetiram do konca dneva… Moj zaključek je: VIVA LA PROTIKADILSKI ZAKON. Če vas bo zeblo, bom pa z veseljem komu posodila za oblečt.

PS: Reportaža še ni končana, ampak danes je tole maksimum…mjav