Sijaj sončece

V povezavi s tem se mi vrstijo vprašanja, ki so bolj kot vprašanja, nezadovoljno nasprotovanje. Zakaj je treba Ljubljano na silo pretvoriti v kozmopolitansko mesto na račun provincialnosti, ki je ravno tisto, zaradi česar je Ljubljana človeku prijazno mesto? Zakaj je potrebno podreti Kolizej in namesto njega postaviti piramido kakršne stojijo že po celem svetu? Zakaj je treba zidati na zelenih krakih mesta? Seveda kolizeja ne bomo podrli mi, podrli ga bodo tuji državljani, ki niso bili verjetno še nikoli zares v Ljubljani in ki to počnejo povsod in ne prvič. Nam pa bodo prvič porušili kulturno dediščino Kolizej. In prvič nam bodo postavili na napačni strani ceste, da bi izgledajo sploh kaj okusno, piramido. Na napačni strani pravim zato, ker bo stala na tisti strani križišča, ki se drži starega dela Ljubljane. Če že gradijo nove stavbe, naj jih gradijo okoli starega mesta. To bodo naredili z Emonico, a žal pri tem niso upoštevali okolice Emonice, ki je Plečnikova zavarovalnica Triglav in ostala zelena površina proti Bežigradu. Kot da bi risali stolpnico v programu na praznini. Saj so menda to celo res počeli.

Kakor morda zgledajo urbanistična in arhitekturna vprašanja stvar omenjene elite temu ni tako. Mesto v katerem živimo vpliva na kvaliteto življenja. In če je ta v Ljubljani nekaj posebnega, (česar ne more zanikati nihče, ki je v 15-ih minutah hoje lahko iz centra, Šiške, Bežigrada, Viča ali Fužin na zelenih prostranih površinah), jo bi bilo tako potrebno tudi ohraniti. Za ceno kozmopolitanizma morda. Ali pa tudi ne. Verjetno le za ceno zdrave pameti, ki ne bi želela pozidati teh 15 minut oddaljenih zelenih površin. Pa jih bodo. Z novimi cestami za hitrejši dostop do centra, po možnosti poimenovanimi po bivšem predsedniku, ki je imel rad naravo. In kaj bo potem v centru? Avto na avtu? Čemu je treba postavljati več cest? Zakaj raje ne bi postavili nekaj, zaradi česar bi potrebovali manj cest?

Kot prebivalci pa se preveč avtomatično počutimo nemočne, kar je zmotno. Doseči se da marsikaj. Celo to, da župan zaradi nestrinjanja arhitektov in “nemočnih prebivalcev”, ne podpre gradnje železnice brez poglobitve. Ugotovila sem, da bi se morali razburiti še za druge stvari in ne le za to. Če ne Ljubljana ne bo več tako prijazna do človeka. In nisem prva. Odkrila sem stran, ki jasno pove možnosti uradnega izražanja nestrinjanja s pozidavo severnega zelenega klina, ali žabjega kraka po ljubljansko. Žabji kraki so namreč razlog, da kot mestno bitje vseeno lahko hitro uzrem naravo. Pozivam vas dragi bloggerji, da razširite glas o tej akciji, če vam je do tega seveda

Naj povem, da J nima nobene izobrazbe, pa govori kot diplomirani, da ne rečem doktorirani sociolog, kulturolog, psiholog in socialni delavec skupaj. Z njim in še nekaj ostalimi brezdomci sem prišla v bližnji stik bolj zaradi zanimanja kot zaradi študija. A, saj to je pravzaprav najboljša kombinacija. Študija zaradi zanimanja. Povedal mi je nekaj resničnih stvari. Ob poslušanju njegove besede dve uri sem bila potem še dva dni zadeta. Verjetno bolj, kot če bi se ga pred leti skupaj z njim zadela. No saj veste, kaj mislim s tem, zadeta. Povedal mi je toliko reči, da sem jih dva dni filtrirala in odrezala vse drugo. Pokazal je, da je ulica, droga in nula lahko najboljša možna izobrazba. In to so stvari za katere se učimo, da so najslabše, remember? In kakor je rekel sam kot klošar: “Živim luksuzno.”

O kulturi: “Na svetu je tok velik kultur, da če bi vse preučil potem pa na kupček dal tist k ustreza, ostalo kar ne ustreza odvrgu, bi nastal en velik kup k bi ga lahko uporabu za svojo kulturo. Čeprou bi mel vsak lahko čist svojo kulturo. Stvar bi mogla bit v tem, da ena kultura ne bi smela izključevat katere koli druge kulture, kar pa počnejo kulture dons. Tko tud jst zdj delam. Zakaj ne bi od tega življenja k ga majo klošarji, džankiji, pijanci uzel sam tisto dobro. Odštel bi pa vse ostalo stran, kot je popivanje, smiljenje samemu sebi … In kr naenkrat sem ugotovu, da jst rabim urco, dve za svoje preživetje in imam vse v najboljšem redu.”

O prostem času:” Problem je ravno ta prosti čas. Ker če bi jst tko gledu na prosti čas, kot velik ostalih ljudi, bi vrjetn čakou da mi kdo kej ukaže, dolgočasu bi se, uničvat bi začel samega sebe.”

O življenju: ” Glede na to da življenje dobim samo enkrat, pa še to za zelo kratek čas je res brezveze, da življenje samo preživim. Pa preživim ga tud če grem z službo. Vsi, ki gredo v službo preživijo življenje. Ne, premal časa ga živimo, samo enga dobimo. Življenje je treba živet.”

O žuranju: “Dons ljudje ne znajo žurat, če niso za to plačal. Dej mi povej kok je nasploh v življenju zabave, ki je zastonj. Ampak vrjamte mi, da najboljše zabave so zastonj zabave. Te so neprecenljive.”

O sistemu: “Stvar je v tem, da je treba življenje v roke vzet. A problem je v tem, da smo bli narobe vzgajani. Se prav imamo zlo velik indoktrinacije sami v seb. Pomojem revolucija ni več v tem, da bi ne vem kaj spreminjal. Niti sistem se mi ne zdi koristno spreminjat, ker mamo probleme sami s sabo. Mi mormo sami sebe spremenit. Se pravi, si povrnit svojo lastno kreativno energijo zarad tega, da bi lahko koristili svoj lasten prosti čas. Pol mi pa ne bo treba razmišlajt da moram jst osem, deset, štirinajst ur delat za cilje in potrebe svojega šefa… ker dejansko zase poskrbim v urci, dveh. Vse ostalo je prosti čas.”

O jamranju: “Prostovoljno delo je prestiž. To je v resnici prestiž. Ves svoj prosti čas izkoristim za to. Hodm po svetu in gledam, se oziram okol samega sebe in kukr vsi ostali opazim neverjetno groznih stvari, ki bi jih blo treba spremenit, zamenat, ukint, na novo postavt, ogromno velik stvari, zarad katerih bi se lohka pritoževal. Eni se samo pritožujejo. Jst se pa pač oziram naokol in pač najdem kako stvar, ki jo lahko postorim tudi jst. Začel sem z mejhnimi stvarmi, mejhnih stvari sem se loteval, zdj vedno več zmorem, čedalje več lahko spremenim. Ampak v resnici ne spreminjam teh stvari, spreminjam samega sebe. Kakšne droge! Kakšna služba! Mislm … nevem … avto, hiša, neumnosti.”

pa taka! Tekom študija si za izbirne predmete pogosto najdem kakšen novinarski predmet. Tako sem vsaj delno spoznala že tri generacije bodočih novinarjev. Načeloma izgledajo dokaj resni in bodočega dela nekaterih se veselim. A to še zdaleč ne velja za vse. Zdelajo tudi tisti, ki stvar jemljejo še manj resno kot jaz, ki zaenkrat ne mislim biti novinar in nimam za podporo še vseh ostalih novinarskih predmetov. O njih pa mi je marsikaj povedala današnja prigoda. Naj kot prvo povem, da profesorice najbolj od vsega poudarjajo moralo, etiko in natančnost novinarskega poročanja… od pripisovanja virov, pravilnega citiranja in do tega, da je bolje ne napisati, kakor si izmisliti. Torej… Kot del obveznosti predmeta je potrebno do srede napisati novinarsko poročilo posebnega tipa. Zanj ustrezajo le nekateri primeri dogodkov kot je okrogla miza, predavanja in podobno… Ustrezen dogodek je bil napovedan za danes in nanj je tako prišlo kar nekaj študentov s to nalogo. Dogodek se je žal kaj kmalu izkazal, da ne bo potekal kot napovedano, temveč bo nekaj manjkalo in zato ne bo ustrezal tipu poročila, ki ga moramo napisati. Sama sem med predavanjem že tehtala kakšne so moje rešitve iz dane situacije. Lahko bi obvestila profesorico o spremembi in zaprosila za kasnejši rok oddaje in se udeležila drugega ustreznega dogodka konec tedna. Lahko bi napisala poročilo v katerem bi bila jasna sprememba dogodka…. Ko je bilo konec predavanja se med ostalimi študenti začne šunder, sama pa pač grem. Kot študentka druge smeri sem itak outsiderka. Opa! Med vrati me zasači že kolegica in začne spraševati kaj bom naredila jaz. Povem ji. Odgovori mi z njihovim načrtom o tem, da bodo dogodek priredili, kot da se je ta odvijal načrtovano in se tako izognili težavam in temu, da bi morali spet “zgubljati čas” za nek nov dogodek. Njihov predlog me je presenetil in enostavno nisem mogla takoj odgovarjat z moralnimi zadržki, temveč sem le povedala mnenje, kaj bi raje storila sama. Nekaj časa se čakala na njihovo vele misijsko dogovarjanje, potem pa sem se poslovila. Na izbiro mi je torej ostalo dvoje: da napišem moralno, etično in še kaj vprašljivo poročilo na podlagi katerega bi se morala učiti ali pa da naredim tako, kakor sem si sama zamislila in tako zajebem okoli deset bodočih novinarjev pred eno izmed najpomembnejših profesoric.

Kaj pravite? Kaj bi naredili vi dragi bloggerji/ očitno bolj resni bodoči novinarji??

PS: Kmalu po mojem notranjem boju so kolegi novinarji še izvohali mojo številko. Jasno sem jim povedala svojo odločitev…naj samo povem, da ni ne ena, ne druga izmed zgornje naštetih možnosti… držite pesti, da uspe moj neoporečni plan

je vsepovsod slišati dobrih besed o našem bivšem predsedniku. Jaz sem jih govorila zasluženo že za časa njegovega življenja in zato ne rabim danes ničesar nadomestiti in notr prinašati…Le eno moram reči…bil je dober človek.

Da bodo njegova dejanja in besede ostale še bolj prisotne vas pozivam, da si ogledate njegov blog. Zadnja objava, kar mi pomeni ogromno, je bila spisana na temo podnebnih sprememb. Citiram delček:

“Koliko podnebnih sprememb bo še treba, da se zavest človeštva prebudi? Koliko klimatskih katastrof? Podira se naravno ravnotežje in vedno bolj se bo.” “Ni več prav veliko časa na volja za odločne spremembe, s katerimi bi spremenili obnašanje gospodarskih korporacij in posameznikov. Zdaj še ni prepozno. Kmalu pa bo.”

Ps: Menda je želel na počitnice na Hvar. Škoda ker ni mogel iti. Tam je res lepo ob tem letnem času…

Mnogokrat me ljudje označijo za idealista…moje predstave, želje in ideje naj ne bi bile mogoče. Ta teden mi je to rekel celo profesor na izpitu, ko je komentiral moj seminar v katerem sem kritično ocenjevala enega izmed slovenskih muzejev in navajala “idelaizirane” rešitve. Tokrat sem se resneje poglobila v to označbo. Sem res idealist? Sem. Ampak s hudičevo dobrim razlogom. Zato, ker je idealno možno, če si tega želi dovolj ljudi. Če bi bili vsi ljudje idealisti po svojem človeškem nagnenju k dobrem, ne bi bilo vsega sranja, ki ga prestaja naša Zemlja. In k tem se mi je dobro pridružil danes najdeni trailer novega DiCapriovega ovinka na dobro.

Take reči me spomnijo na to zakaj se tako raje vozim s kolesom, zakaj v trgovini zlagam v prinešeno vrečo, zakaj recikliram vsak papirček in lonček od jogurta posebej in zakaj me pogled na ljudi, ki tega ne počnejo žalosti.

Najprej o družinski krami: Zadnja dva tedna se bolj intenzivno posvečam selitvi na svoje. Zanjo je bilo potrebno iz dveh sob, katere mislim zasesti odnesti mnogo, mnogo, mnogo krame. Če ste si kdaj v življenju želeli predstavljati kaj je veliko krame in če jamrate nad kletjo svojega strica in ga zaradi nje zbadate bi morali priti pogledat k nam. Moj oče je namreč človek, ki je sproduciral najmanj smeti možno, pa ne zato, ker ne bi ničesar imel ali kupoval ampak zato, ker enostavno nič ne vrže proč. Tako se nam je v hišo, kjer nismo stalno živeli, nagnetlo ogromno stvari od stare mame, tete, none in nonota in še koga. Stvari so samevale in bile neuporabljene dokler jih nisem sama prijela in tudi ostale prisilila naj jih poprimejo. Takrat so kar naenkrat postale najbolj pomembne in se je bilo potrebno za vsako posebej boriti ali gre lahko proč. Četudi je samevala že deset let in so vsi pozabili, da sploh obstaja. Priznam lepo je, če se kaj posebnega shrani in si potem vsake toliko osveži spomin s pogledom na to posebno stvar. Ali pa če se stara stvar popravi in začne uporbljat. A če jih imaš tako ogromno kakor mi, ne pride v poštev ne eno, ne drugo… le nalagajo se… Temu je zdaj vsaj malo konec. Dve sobi sta skoraj spraznjeni in tudi v kleti je nekaj prostora za stvari, ki dejansko v klet sodijo. Kakor recimo smuči ali pa naprimer stare lepo urejene in sortirane igrače, ne pa kar vse stvari. Običajen predmet v naši garaži namreč ni v mojem prepoznavnostnem spektru in nimam pojma za kaj bi se lahko uporbaljal. Večina so delčki in koščki starih električnih delov. Groza. (fotka: VIR) In kaj sledi pospravljanju? Načrtovanje je šlo v glavi že tako in tako stokrat skozi, prav tako je vse narisano. In končno je prišel dan, ko se je bila stvar že dovolj daleč, da sem le šla v Ikeo. To ni samo nakupovanje, to je simbol moje selitve in mojega osamosvajanja. Končno si bom namreč stanovanje uredila lahko tako, kakor si bom želela. Tako, da bo prijetno v vsakem kotičku. Da ne bo prenasičeno z ogromnimi omarami, s katerimi so vedno pretiravali moji starši. Ne bom imela le spalnice, ampak čez čas tudi svojo dnevno sobo, kuhinjo in predsobo. Vse bodo take, kot si jih bom jaz želela, kakor jih bom sama čistila. Zdi se mi totalno neverjetno, čeprav je mnogim samoumevno. Med temi policami sem se torej počutila kot Alica v čudežni deželi in moram pohvalit Ikein sistem… vedno sem se namreč spraševala kako od tega, da v razstavnem delu zagledaš tisto kar želiš, prideš do tega, da to kupiš v škatli. V resnici je prav enostavno. Na vsakem razstavljenem izdelku je namreč številka vrste in police kjer je stvar zapakirana v škatlo v velikem skladišču. Nekatere stvari pa so označene, da jih je treba naročiti. Te ti pri infotu prodajalec naroči in ti sprinta list, ki ga plačaš na blagajni. Stvar pa te potem čaka na posebnem delu, kjer ti jo pripravijo na telik tovorni voziček. Moram povedati še to, da sem se resno bala kako bo izgledalo prvo skupno nakupovanje s fantom pri katerem bo vpletenega več denarja. Izkazalo pa se je za odlično…v Ikei sva se sicer malo buckala ker se je neprestano hecal, potem pa je tudi malo več sodeloval in nakoncu sva se imela odlično. Sploh je bilo zabavno vse skupaj zbasati v avto in se veseliti novih, skupnih stvari.

Dodati moram še nekaj zelo pomembnega :). V Ikei in podobnih gromozanskih korporacijah kupujem, ker si pač drugega ne morem privoščiti in še to ne nameravam kupiti kar vsega po vrsti, temveč le tisto kar bo treba. Zavedam se namreč njihovega globalnega vpliva in izkoriščanja tretjega sveta…. Kljub temu, da se nekaj trudijo z zelenimi akcijami vem, da so v realnosti daleč od tega. Upam, da so vseeno zmanjšali svoje izkoriščanje. Poleg tega resničnega fair trade-a ni veliko. Zanj sem namreč pripravljena dati več denarja, medtem ko za namišljen fair trade ne mislim plačevati več kakor plačam v Ikei… kjer so pač pod drobnogljedom glede tega. Dvomim, da so kakorkoli slabši od drugih prodajaln s pohištvom (recimo HarveyNorman) ali enako velja z H&M glede obleke. Tudi mnoge druge priznane firme namreč še vedno izdelujejo v tretjem svetu. Pri nas je torej težko dobiti fair trade. Kupovati v Klačku in 3Muhah je skoraj največ kar lahko. Predvsem v slednjo vam priporočam, da stopite po kaka darila, tudi za otroke se najde luštne stvari… in za domačo dekoracijo… (fotka: 3muhe VIR)

Končno smo našli moj problem. Pred njimi sem ga sicer našla že sama, ampak se nisem kaj dosti zanašala, kajti že nekajkrat sem se zmotila v razmišljanju o tem kaj mi je. Za tiste, ki berete o tem prvič…dva meseca in pol sem v bolj slabem stanju, boli me v prsih, srce ima svoje probleme, sem utrujena in velikokrat imam vročino. Ves čas sem se šetala od enega zdravnika do drugega, ki so dokaj vztrajno slabo delali. A vseeno se je le nekaj našlo. Moja diagnoza: vnetje (najbrž porebrnice ampak ni 100%) in kandida, kar je skupaj izzvalo probleme na mitralni srčni zaklopki. Če mene vprašate je vseeno tudi Lariam pomagal. Če ne drugega je v mojem trebuhu pripravil razmere za kandido. Aleluja!

Danes me je iz mirnega branja po kosilu predramil čuden, a že slišan, zvok iz kopalnice. Pokanje iz stene, glasno in nenadno. Padanje nekih delčkov in še enkrat pokanje. Vedela sem, kaj sledi, ker se je to že enkrat zgodilo. Stena, ki je dograjena zaradi jaškov naknadno, se je v bloku sesedla za kak milimeter in zato so že pred leti popadale z nje vse ploščice. Tokrat je šla po gobe druga stena, tista za katero sicer ne vemo, da bi bila kaj posebej dograjena. Po pokanju so se torej napihnile kot balon, ker jim je po višini zmanjkalo prostora in začele padat po tleh. Še dobro, da sem bila doma in zmetala vse brisače in deke čez banjo in umivalnika. In kdo bi si mislil, živim v “modernem” bloku.

Se spomnite objave kjer sem imela že vsega dovolj in so me zdravniki že pošteno zmedli? Ta zgodba se nadaljuje… In če nadaljujem pri točki kjer sem končala gre nekako takole:

17* V sredo sem spet ful slabše. Spet boli v prsnem košu, ko vdihnem se poslabša in imam vročino (to sem drgač imela tudi na dneve ko sem se počutila bolje).
18* Dan, ki sem ga čakala več kot mesec dni pride. Grem na pregled h kardiologu, ki mi ga je priporočila osebna zdravnica. Izkaže se za fajn človeka, pregleda me dokaj dobro, EKG, telsni pregled in zaradi suma vnetja posrčnice tudi z ultrazvokom. Vidi in potrdi, da mi srce nenavadno močno bije in da ima neka odstopanja na EKG-ju, a vnetja ne najde. Tudi to nenormalno bitje mu ne pokaže na kakršnokoli srčno bolezen. Zato me naroči na 24urni EKG (za katerega dobim datum sredi januarja) in me zaradi znakov nizko povišane telesne temerature, razbijanja srca, prekomerne utrujenosti in atipičnih senzacij v prsnem košu napoti na infekcijsko kliniko zaradi suma prolongiranega vročinskega stanja kot posledici mojega izleta v tropih. 19* Osebna zdravnica me urgentno pošlje na infekcijsko kliniko.
20* Čakam uro in pol vmes me dvakrat vprašajo če imam klopa in odgovarjam da ne, da sem zaradi možnosti okužbe v tropih tu. To me sprašuje sestra, ki si je v roko že dobila napotnico na kateri to jasno piše.
21* Na infekcijski na kratko povem kaj je težava in na to mi odgovorijo, da se tropske infekcije ne kažejo s temi znaki, da mi manjka driska in vročina nad 38 stopinj, /imela sem jo 37,8/ zato se ne odločijo delati preiskav, razen preiskave ščitnice. Glede te preiskave jim povem, da sem jo že imela, a vseeno raje ponovijo nekaj kaj je že izključeno, kot pa da bi naredili tisto, kar sta jim zadala kardiolog in osebna zdravnica. Da ne govorim o tem, da je zdravnica sedela za mizo kot kaka razcapanka. V izvidu mi piše, da imam žrelo, nebnice in sluznico normalno in zobe negovane, v usta pa mi sploh ni pogledala.
22* Brez novic grem torej domov in se potolažim s čokolado
23* Sestra pri kosilu ugotovi, da so znaki kandidijaze utrujenost, podočnjaki (ki se jih ne morem znebiti), rahla vročina in podobno. Hmmm grem na net in si malo pogledam. Sicer zveni fuj, ampak hkrati je to del nas. Gre za g…. nevem, a naj povem …. g….. gl…..glivice prekomerno razmnožene po celem telesu.
24* Pozabim na celo stvar. Na netu je miljavžnt bolezni opisanih, lažnih in pravih z dobrimi in slabimi nasveti. Raje ne gledam.
25* Med igranjem igre se kar naenkrat spomnim kaj mi je pred več kot mesecem in pol rekla kolegica z joba: “Moji sestri so preden je šla v Afriko rekli, da ne sme jemati antimalarikov zarad tega ker ma glivice po celem telesu in bi ji lahko potem to na srce udarilo. Kaj če maš ti to?” Moj odgovor je bil:”Eh ne…” Mislila sem pa si: fuuuuuj in stvar pozabila.
26* Kaj če je res to? Moj jezik je že nekaj časa belo obložen in pri nekem domačem testu se je izkazalo, da naj bi res imela kandidijazo. Kaj če mi je kolegica že pred mesecem in pol povedala kaj mi je, medtem, ko mi tega ni omenil noben človek z dr. pred svojim imenom? 27* Dva dni se sedaj torej ravnam po dieti, ki izloča vse sladkarije, izdelke iz bele moke, sokove, čokolado,.. kar pomeni da stvarce v meni (ki jih ima by the way vsak človek v telesu) ne dobijo za jest in bodo crknile.
28* Šla bom še na strokovno preiskavo kandidijaze in se pozanimala pri kolegici kateri zdravniki so opozorili na povezavo kandidijaze, anitimalarikov in srca (sama je čist ne razumem) in se, če bo sedaj sreča le na moji strani, začela zdravit. Res, res upam da je to to. Feeling je ta pravi. Res sem končno zadovoljna, ker sem v vsem tem času že kr malo pozabila kako je če se človek dobro počuti, če mu srce po enem štuku stopnic ne divja in če lahko teče!
29* Hvala ker ste me prebrali, upam da je tu torej zgodba dobila svoj srečni konec. Pri tem zdravstvu me bo pa naslednjič resnično strah zboleti. Specialisti h katerim so me pošiljali so se izkazali za veliko manj prijetne kakor “osnovni” zdravniki. Sploh nisem dobila feelinga, da mi je kdo želel pomagati. Pa, a niso za to zdravniki postali zdravniki? Upam lahko le, da sem imela jaz osebno res smolo z njimi. Nasvet prijateljice se je tako lahko izkazal za rešilnega in tistega, ki presega vsa doktorska znanja, a vseeno zaradi znanja nekega doktorja. Lahko da. Upam da.

Številka 30 čaka na …..

To sta dve stvari, ki si jih bom po sinočnjem obisku žal najbolj zapomnila. Bel šotor pod katerim so pekli ražnjiče, pleske in druge mesne dobrote me je res spominjal na sejem. In zraven še cela množica drugih štantnov od rož pa do malo manj tradicionalnih bombonov. Kak kostanj bi bil čisto dovolj. Letošnja obsesija prvega novembra je pomojem močno premagala prejšnja leta. Ljudje so dobesedno trogali kramo na grobove. Ikebane, deset ogromnih sveč, električne utripajoče sveče in nevem kaj še vse. Čemu? Ali jih je pekla vest ker celo leto že niso obiskali groba svoje ljubljene osebe, ali jih peče vest ker se je nikoli ne spomnejo? Zgleda že tako… Pozablja se na prave vrednote in se jih nadomešča z materialnimi. S svežim kričeče belim peskom, z goro sveč, rožami in še čim. Saj se je bilo tudi meni vedno lepo na prvega novembra sprehoditi med svečkami, ampak zdaj je stvar postala nekaj drugega. In za nameček še nihče ne pomisli kaj se bo zgodilo z množico sveč. Na pol zažgane bodo pristale skupaj z uvenelimi rožami na depomniji gospodinjskih odpadkov. Žale namreč ne ločujejo nobenih odpadkov. Nihče tudi ne pomisli na to, da bi se lotili uporabe steklenih sveč, v katerih bi izdelovalci menjavali samo vosek in tako ne bi bilo miljone sveč vsako leto znova v snagi, kjer začnejo svojo dolgoletno zastrupljanje okolja. Še vedno so narejene iz PVC-ja. Ta je, če ste morda v včerajšnji evforiji pozabili, zelo škodljiv, težko razgradljiv in izjemno nenaraven. Iskreno si ne želim, da bi kdo na mojem grobu polagal kaj takega. Vsaj v taki množici ne. Steklene sveče bi poleg vsega še bolj estetsko izgledale, ne pa zdaj, ko so nekateri dizajni sveč že tako načičkani da se resno sprašujem kdo jih ima veselje kupovati. Očitno je takih ljudi več kakor tistih, ki se jim zdi to slabo. In ok, vsak ima svoj okus. A za voljo narave bi lahko poskusili še kaj manj škodljivega. Poceni PVC se mi zdi, kot da bi vsak dan kosilo jedli iz plastičnih krožnikov. Lahko bi že ugotovili da morda ni najbolj fajn.

1.november kakor sva ga občutila.