Sijaj sončece

Dolgo, en mesec skoraj sem bila brez pogojev, da bi lahko vtipkala nekaj vrednega v blog. Takrat, ko so v obiskanih mestih bili internet kafeji so bili 1. zelo, zelo počasni (enkrat se mi v osmih minutah ni odprl gmail) in 2. za tu zelo dragi. Sicer dobre povezave v teh krajih niti nisem pričakovala. Hvalabogu, da je tako. Če bi bil cel svet ze tako presneto povezan in tehnološki ne bi imela nič od potovanj. Pisanju sem se torej odpovedala, danes pa sem naletela na tale phone&internet service, ki stane 1.500 Rp na minuto (10 centov) in dela pohvalno dobro. Ampak danes sem v najbolj turističnem mestu daljne dežele. No, ne bom se več skrivala… Sem v najbolj turističnem mestu v Indoneziji, v Kuti na Baliju torej. Prepotovali smo celo Javo od umazane, zasmogane, brez pločnikov, podirajoče/rastoče, na ulici peroče posode iz restavracij Jakarte, preko Jogyakarte in Borobudur in Parangadan temljev do Bromo in Ijen Plateau vulkana. Predvsem pa je bila najboljša ravno pot med vsemi temi v Lonely Planetu zapisanimi atrakcijami, ki ni zapisana. Zelene rastoče banane, palme, riževa polja in ljudje ki se za vsemi derejo “Hello Mister!” in otročki, ki ti za pomah pošljejo lupčka. V Lonelyju tudi ni pisalo, da je hudo noro doživetje visenje z vrat v vlaku, ki se med omenjenimi obpotnimi zanimivostmi podi čez pokrajino. In niso napisali, da gre vlak čez stotine komaj stoječih mostov brez ograj, kar pomeni da imaš prste, ki kukajo ven pri vratih direktno nad prepadom. Nope. To lahko samo doživiš. Prebrat ne moreš in ne moreš si zdownloadat takih slik. Popotna žilica nas je gnala naprej, zato smo izpustili Bali in šli direkt na Lombok. Z motorčki sva zalutala v notranjost do tam, kjer so na cesti tropi opic in domači otroci, ki hodijo iz šole in zraven prestrašeno-šokirano-začudeno-občodujoče gledajo belo kožo izpod čelade. Nekateri prej, ne tako globoko v notranjosti otoka te že dovolj korajžni prosijo za nekaj. Povprašaš angleško govorečega lokalca kaj je to, za kar te prosijo in ta ti odgovori, da prosijo za svinčnik ali kuli. Res prisrčno. …

Moram it, valovi kličejo, nadaljujem nevem kdaj…

Lepi pozdravi iz Indonezije !

Čisto zares odhajam…enoletna želja se mi bo po vsej verjetnosti uresničila danes ponoči. Odšla bom nekam daleč, kjer imajo ljudje drugačne navade, drugačno barvo kože, drugačen denar, jezik, vreme, imena,… a kljub vsemu so isti kot mi. So ljudje, največkrat stoječi na dveh nogah, ki gledajo z očmi. Grem tudi tja, kjer je lepa narava. Kjer živijo opice in sloni. A, lepa narava je tudi pri nas. Medvedov pa tam ni. Grem na drugo celino, a še vedno bom na Zemlji. Grem stran od doma, a tudi tam bom doma. Vse to… le, da jemljem antimalarike. Lahko bi jih jedla tudi tu. Še nekaj…tudi tam daleč, kjer živijo vulkani imajo internet. Se morda kaj javim….

Če je kdo pomislil da sem zadeta se moti, a vseeno ima malo prav. Zadeta sem od vsega kerozina, ki ga bo potrošil avijon.

Grem, čaka me popoln val.

Kakor je uganil Blaž sem se potepala po Parizu. Mojem najljubšem vele mestu. Ne samo, da je tam toliko za vidt od turističnih spotov pa do najbolj ljubkih uličic na malih vzpetinah, tudi počutim se sama s sabo in morda še s pomočjo svojega ipoda tam popolnoma srečno. Nevem zakaj, a kljub temu, da sem si ogledala mnogo mest od Barcelone, Londona, Amsterdama, Bruslja in Rima mi je Pariz tisti h kateremu se vedno vračam. Vračam se sprehajat po njegovih ulicah, vračam se učiti francoščino, vračam se k njihovi multikulturi in tradiciji ter k njihovim vedno zanimivim prebivalcem. Vračam se na metroje, ki so sploh ena izmed pik na i tega mesta. Tale filmček je posnet kar tako, samo zato ker sem videla, da so se v nekaj letih vsi, ampak popolnoma vsi hodniki metrojev, kljub temu, da je to dokaj ekstremno početje napolnili z grafiti. Ne moreš vrjet…ampak ustvarjalnost in kontrakultura kar žari v tem mestu. Podzemlje od nje poka po šivih, mladi so v moovementu. Ni pavze. Dogaja. Poljublja se na lica. Smeji se. Dobiva se. Plačuje se 5 eu za pivo. Govori se. Čveka. Dobiva se. Hodi. Ni pavze. Ni nedeljskega počitka. To imam rada v Parizu. Zato imam rada Pariz.

http://video.google.com/videoplay?docid=-8709666050590022812

Upam da opazite razkol med grafiti in muziko, ki ni zmontirana, ampak je bila takrat v metroju igrana.

Še ena fotka….tale zajček me vedno znova spravi v smeh. In ti ročaji za odpiranje vrat so tudi nekaj meni zelo všečnega. Hud, funkcionalen design.

PS: Odločila sem se drug izgled bloga, da ne bo vse tako belo. Me pa zanima kako bi spremenila slikco v glavi…

Blog in jaz sva skupaj na počitnicah, uživava v soncu. Bila sva že nekje, kjer se skriva tale čudežni pojav: http://video.google.com/videoplay?docid=-6629250447130122181

Kdor ugane dobi lepo nagrado in sicer oranžen balon, ki sem ga danes našla med pospravljanjem. Na njem celo ni reklame, kar je že prava redkost.

Prešpricala sem svojo obljubo, da bom to naredila v treh zaporednih dneh. Priznam. Ampak enostavno nisem mogla za računalnikom zaradi vsega pisanja zdržati niti sekundo dlje kot je bilo to potrebno, kaj šele da bi napisala kakšen stavek, ki ne bi imel veze s seminarskim delom.

A, danes me je spet prijelo, da objavim zadnjo sliko, ki je s puščave, 2 uri hoda od vasice Merzouga. Povedala bi nekaj o tej puščavi… nad njo sem bila navdušena in presenečena. Dala mi je očutek takega zatišja, prijetnosti in miru globoko v mojem telesu in mislih. Na tipično predstavo, da tam ni ničesar oziroma če je kaj, je to samo trpljenje sem kar takoj pozabila. Ker so tu mač neresnični. V resnici je v puščavi prav luštno. In ne govorim samo o moji poziciji, da je luštno biti popotnik v puščavi enkrat za par dni. Ne. Luštno je tistim, ki tam živijo celo življenje. Z enim sem se o tem veliko pogovarjala. Povedal mi je, da včasih, oziroma najraje vzame svojo kamelo in gre na sprehod za nekaj dni. Tudi za kamele ni dobro da so na miru. V hiši v Merzougi je samo zaradi dela v auberžinici. Drugače mu ni preveč všeč. Pogovarjala sva se tudi o naših predstavah o puščavi, o tem, da se čudimo zakaj so na žgočem soncu toliko oblečeni, o tem, zakaj se zaradi kvazi teror. napada v Casi ljudje bojijo priti v Maroko. Razložil mi je, da to takoalitako ni bil noben teror. napad. Bil je krik po pozornosti dečka v hudi revščini. Govorila sva celo o internetu in klimatskih spremembah. Kljub temu, da jih ne brigajo novice in nimajo pojma o debatah glede tega je jasno povedal, da čuti, da na drugem koncu zemlje smrdi. Da nekaj ni vredu. In če človek to čuti v puščavi, medtem ko se tega, kljub neprestanem informiranju ne zaveda tričetrt meščanov, je z nami meščani nekaj hudo narobe. Mar nimamo nobenega naravnega občutka več? Nas vodi le še služenje in zapravljanje denarja? No ja, nazaj k puščavi torej. Tam sem spoznala, da je puščava lepa in prav družabna. Komaj čakam da grem spet, drugič še za dlje časa….

…mmm lep, kristalen pesek, ki te zvečer hladno boža po nogah, sončni zahod, ki med sipinami zgleda neverjeten, vzhod, ko se živali, ki so se čez noč pasle po puščavi vrnejo domov, kamele, ki te neprestano ovohavajo in s seksi hojo pridejo čez katerokoli sipino in kakajo celo pot male bobke v upanju, da bo tam kaj zraslo, palme, ki v množini rastejo kot ena, veter, ki je kdaj pa kdaj edini zvok, ki ti pride v ušesa…vse te lepote pogrešam. In dragi moj res bova šla še kdaj…

1. Medina Feza

Takole, vsak dan bom objavila eno fotko iz popotovanja po Maroku…Izbira ne bo težka, ampak hudo hudo težka, saj sem do zdaj uspela zreducirati na 300 najboljših. Pomojem bom med temi 3 izbrala kar random…drugače ne bom nikoli uspela. Se vidimo še jutri zdaj pa lahko noč vsem, lepo spite

1. Avtoportret v Marrakeshu

Končno sem le izbrala čas in jih kupila. Karte za Maroko. Za podaljšane prvomajske počitnice. Novo. Afrika. Sonce. Kultura. Rjava koža. Morje. Puščava. Valovi. Oddih. Dogodivščine. On. Končno.

Ja, ko moram biti doma mi misli pogosto uhajajo po svetu. Kam bi vse še rada šla, kje sem že vse bila…Toliko stvari je za vidt na tem svetu in jaz jih bom, vem, da jih bom. Slikala se bom z malim tjulenčkom na Arktiki preden se poslovijo z našega planeta in potem imela ogromno sliko na steni v dnevni sobi, odsurfala lep val na Baliju, poskusila kako je longboardati iz vzpetin Ria de Jenera in slikala otročke v Ciudad de Deusu, šla v Indijo jahat slone, v Venzuelo k Angelovemu slapu, v Peru žvečit koko in poleteti z jadralnim padalom in na koncu ostala na samotnem otočku kjer vleče gprs, kjer bi skupaj s fantom živela moderno življenje v čisti naravi in kjer bi si on zgradil skate park in kjer bi surfala zvečer in zjutraj in to naučila tudi otročke. Internet je a must, zato, da lahko sledim vsemu kar se dogaja in mogoče enkrat, ko bom dovolj pametna napišem knjigo, on pa lahko programira po mili volji in služi denarčke za pot v Ljubljano vsake toliko časa.

V bistvu sem samo želela dat gor fotke iz zadnjega popotovanja po Irski:

Avtor tele nisem jaz, nekako razumljivo glede na to da sem na fotki

Posnete lansko leto konec marca. Ja bilo je že prav prijetno toplo. Med zimo se pogosto spomnim na poletno razpoloženje in energijo, ki je čisto drugačne od zdajšnje.