Sijaj sončece

“V sredo se pride Sara igrat k meni.” Jaz: “Lepo, kdo pa je Sara?” On: ” Sara iz vrtca v kero sem jst zaljubljen.” Jaz: ” S čim pa se Sara rada igra?” On:” Z mano.”

Včeraj mi je takole petletni mali nečak, medtem ko sem ga čuvala povedal, da je zaljubljen. S tem me je totalno presenetil, saj ga namreč čuvam že odkar je bil star pol leta. Prišlo je do momenta, ko sem se morala zavedati, da raste. Da je vendar že zaljubljen v Saro! Njegova misel na to ni kaj preveč komlicirana, povedal mi je namreč tudi to, da se bosta igrala dokler se ne bosta poročila. Potem se bosta pa igrala s svojimi otroci predvidevam jaz on pa je pokimal. Glej ga. Res je že velik… Če bi ga še malo povečala, bi bil lahko že pravi moški. Oblečen je itak že zdaj tko modno. Hlače s pasom nekje na riti in kaka zanimiva majica. Takole se mi kar hitro potoži po otroškem mišljenju, ko točno veš kaj hočeš in ti svet ni kaj preveč kompliciran. Še bolj pa me je spomnil na mojo otroško zaljubljenost. Bil je Luka in moram priznati, da se bila vanj zaljubljena že pri štirih. Na stopnicah vrtca se redno protestirala kadar je šel domov pred mano, spomnim pa se tudi tega, da sem mu enkrat na stranišču pokazala svoje najljubše spodnje hlačke. Kasneje je bil ta Luka tudi moj sošolec v osnovni šoli. Na žalost je ostal majhen - kakršen je bil v vrtcu in me od tretjega razreda naprej ni več zanimal. V začetku decembra pa sem ga po nekaj letih videla na osnovnošolskem reunionu. Povrh vsega se je še razširil in postal nekakšen glavni jebač kakršni me ne privlačijo preveč. Tudi nekaj ne ravno prijaznih opazk med pogovori me je odbilo. Pa tako sem se želela z njim poročiti… Le kaj se bo zgodilo z mojim malim in Saro?

Danes me že orng boli glava zaradi njih… saj imam svoj študentski job še kar rada, ampak prišlo je do overdose-a. Nikakor ne bi mogla še sama hodit po štacunah. Tiste ki to počnejo, pa skoraj sovražim čeprav vem, da so razprodaje le ena in edina priložnost dobiti obleko po ceni bližji dobavni. Delala sem namreč: - sobota od 8:00 - 15:00 - nedelja od 11:00 - 19:00 (spreminjanje cen) - ponedeljek od 9:00 - 15:00 - torek 15:00 - 20:30 - sreda 10:00 - 15:00 …… Cunje, pozdravljanje vsakogar, poslušanje jamranja, kritik in presladkega občudovanja, predvsem pa trganje zalimanih cen mi visijo iz ušes.

Kako pa kaj vaše razprodaje???

Začela bom na začetku, tam kjer se je prejšnje leto končalo. V Bratislavi, kjer sem ugotovila, da moram letošnje novo leto preživeti v družbi čim večih ljudi, po možnosti takih ki jih imam rada. Pritisk je na ta večer enostavno prevelik, da bi mi zadostovala ena oseba pa če je ta še tako radodarna in razumljiva ter zabavna, četudi je to moja najljubša oseba. Potrebujem jih več, da med njimi lahko swingam. No in ta ugotovitev, ki je bila ena prvih v letošnjem letu bo zaznamovala ravno konec tega leta in začetek naslednjega. Kako pravljično kajne?

Novo leto je sicer ciklus, ki mu pripisujem nekoliko manjši pomen od ciklusa med poletnimi počiticami in novim študijskim letom. Zame je pravzaprav novo leto takrat, ko začnejo rasti tulipani. Ne, nisem si tega izmislila ta trenutek, to vem že nekaj let. Novo se začne zame takrat, ker je tisti čas za zadnje korekture v študijskem uspehu, ker se lahko s kolesom vozim v kratkih rokavih, ker so dnevi daljši in ker se vse prebuja. Potem sledi nagrada. Poletje. Morje in sonce. In Dalmatinski kamen ali tropski pesek. Moje najljubše reči. No, vseeno trenutno pišem slavo uradnemu novemu letu. Vseeno ni zdaj ta konec decembra kar tako. Slovani so morali vedeti čemu si govore pravljice celo noč ravno konec decembra. Morali so dobro preračunati zakaj je šest dni med Božičem in Novim letom najboljša tudi za njih. In niso edini, ki jim ta pozicija lune in sonca kažejo, da gre za prestop. Če se ne motim vse religije prazunjejo največje praznovanje ravno v tem obdobju. To mi da vedeti, da ni vse le larifari. In novoletne obljube ter želje so zaradi tega dejansko lahko močnejše zdaj.

Naj se vrnem torej na moje leto. Kako je potekalo če se držim koledarja. Po prvih dneh leta, ki so še namenjeni rajanju pride do enega izmed najbolj nadležnih preobratov. Treba se je začeti učiti. Uskladiti urnik in narediti čimveč. Da bo poleti lažje. A poleti je se mi je v vsakem primeru lažje učiti. Lahko grem na sonce in boljše volje sem. Vseeno se ni prijetno julija preveč dolgo zadrževati stran od morja zavoljo tistega izpita, ki je ostal. In naj bo, januarja se zato prisilim. Do zdaj je uspevalo, z nekaj žalosti in zaprtosti je šlo vseeno skozi. In mesec kasneje opraviš in doživiš nagrado. Si frej. Lahko sem si začela planirati odhod v Afriko. V Saharo in puščavo, v Maroko. Sicer je bilo potrebno počakati še prvomajske praznike a načrti in želje so bile jasne, zato ni bilo nobenega problema prilagoditi vse ostalo temu. Marca in tudi aprila sem še nekajkrat zavila na sneg, moj redek zimski užitek. Žurali smo takrat še v Globalu in nekajkrat sem bila tudi še na Metelkovi. Na faksu sem poslušala o sociologiji mladine s prve roke starega Pankrata Tomca. Seminarske naloge sem si izbirala po svojem okusu in v njih prijetno ustvarjala. No le za eno sem temo prisilno izbrala filozofijo znanosti s katero sem dobila nekaj skravžlanih možganov. Pogrešala sem svoje štiri najboljše prijateljice s katerimi so se nam poti malo preveč oddaljile. Zato sem se trudila in vlagala, da bi ostale na isti ravni. Tudi to je kar dobro uspelo, zato še vedno ostajajo najboljše. Na jobu sem bila malo bolj pridna, treba je bilo imeti dinarčke za Maroko in potem še za Indonezijo. Poletna kolekcija me je že začela vleči v sanjaške vode mojega novega leta, ko začnejo cveteti tulipani. Aprila se je obrnila še ena številka. Samo moja številka. 20 je začela kazati. Žur je uspel, vsi so si ga zapomnili. Takrat so zadnjič igrali JuicyJuice. Zdaj pravijo, da nimajo kje igrati.

In končno je prišel na vrsto Maroko s svojimi zelo pozitivnimi prizori in tudi s tistimi slabšimi od katerih pač potegneš najboljše - to da se nakaj naučiš. Fotke so bile super. Najbolj sem si zapomnila puščavo. Nabor mojih najljubših krajev se je torej s Hvarskega temno modrega morja, rajskega turkiznega morja, belega snega na vrhu Marmolade ali Kanina, sive kolesarske steze razširil še na oranžno puščavo.

Rajskega turkiznega morja sicer še nisem videla in to je postal fokus naslednij mesecev do konca julija. Izpiti niso predstavljali problema kljub temu, da sem prvič na enem padla. Imela sem še september v rezervi, zato ni bilo panike. Dva bom takrat, ko pridem z raja že zmogla. Malo se mi je pri tem zalomilo, a to še sledi. Poletne dni sem v petek popoldan najraje priživela s tamalima na igrišču v Tivoliju. Včasih sem bila potem preveč zmatrana da bi šla kam žurat, a tudi nisem čutila pretirane potrebe po tem. V bistvu se tega dela s tistega obdobja ne spomnim kaj dosti. In ne, ne zaradi memory loss-a. Bolj sem si zapomnila dan, ko sem si kupila starinsko Rogovo kolo kot pa to. Nekaj vikendov sem šla tudi z veseljem raje v Maribor kjer je darling takrat končeval faks. Maribor mi pomeni prijetne dni z njim, ko sva bila sama pri njem skoraj tako, kot če bi bila na svojem. Kosilce na bone in potem sprehod, zvečer film in še prej v trgovino. Za Ljubljano pa vem le, da smo se po dolgem času videli z nekaj bivšimi sošolci pri Tivoliju. Veliko je bilo smeha in starih zajebancij, podjebavanja za hec katerega ti nihče ne zameri, a vem tudi da me je zeblo. To se sliši danes, ko je 20 stopinj manj, oblečena pa sem bila le za plašč manj, hecno. Spomni me na to, da se ljudje v resnici glede fizičnih sposobnosti večkrat spremenimo. No kakorkoli že, velikokrat sem zavila v STA, da smo se odločili za dan odhoda in pravo varianto. To so bile prijetne stvari, manj prijetne - cepljenja in komplikacije v zvezi z zdravstveno “priporočeno” pripravo pa so bile tiste malo manj ljube. Le končno sem dočakala tudi svoj Exit fest in hojo čez most na Donavi. Imela sem se slabše kot lani. In na žalost zaradi ljudi s katerimi sem se želela imeti fino. Neka čudna atmosfera je bila. Nevem, a sem jo čutila samo jaz ali še kdo drug, vem da jo je tudi M. opazila. Morda so bila pričakovanja prehuda. Že čez en teden sem odhajala daleč stran, tudi to je imelo verjetno nekaj veze. Nestrpnost in zaskrbljenost sta bili kljub močni želji po odhodu prisotni. Vedela sem le to, da bom tam obkrožena z ljudmi, ki jim lahko zaupam. In ravno to, kar sem vedela se je tudi tam omajalo.

Na potovanju v Indoneziji nisem bila zmožna shajati s toliko različnimi socialnimi vlogami, kot je biti sestra, punca, sestra od punce, prijateljica prijatelju in prijateljica prijateljici. Sliši se fino, a bilo je malo težje. Predvsem zato, ker so vsi najbolje poznali mene in so se mi zato večkrat lahko postavili po robu. Med sabo pa so se bolj spoznavali, kar je najbolj dobronamenska faza prijateljstva - veliko bolj popustljiva in previdna. Hvala fantu, ki me je pri vsem tem razumel. V sebi sem vseeno rastla. Videla sem na vsakem koraku nove reči, lepe in zanimive. Grde in zelo zanimive, razmišljanja vredne. Spreleti me velik občutek ljubezni do Zemlje, ko pomislim kaj mi je tam vse pokazala - od vulkanov in ovinkastih poti zaraščenih s palmami, bananami in vrtovi do koral ter ribic vsepovsod okrog mene v turkiznem morju.

Prihod domov je povzročal hiper raznolike občutke. Poln koš pripovedi, končno domačo posteljo in spoznanja o tem, da mi je težko potovati in biti nesigurna, v stalnem dvomu o varnosti in hkrati o tem, da so potovanja tako drugačna od doma. Odpirajo obzorja v katera prej, kljub temu, da veš da obstajajo, ne moreš popolnoma verjeti. Še zdaj, v trenutnem zopet zmanjšanem obzorju, se moram vsake toliko na to spomniti. Ne vem, če je že čisto prišlo v zavest. Velikokrat razmišljam preveč Ljubljana zaprto. Kot da ni drugega.

Spet sem se učila. Na travi v Tivoliju, bilo je luštno, a ob gori knjig me je spreletavala misel, da toliko stvari ne vem. Nikoli ne bom prebrala vseh teh knjih. Kaj vse mora v njih pisati. V bistvu ne vem ničesar. To me je medlo. Učim se, a ne vem ničesar. Hkrati pa vem, da sem pametna punca in vem ter razumem marskaj. Mislim, da so me medli tisti kemični, že stokrat omenjeni antimalariki. Možno. Lahko pa da bila to le taka mislena dilema, ki te pač lahko doleti če si miseln človek. Odpisala sem tisti prvi padli izpit z 9. To pomeni, da kaj pa že vem. Menda. Načrtovala sem učenje za zadnji izpit letnika in kak teden na Hvaru pa je nekaj prišlo vmes. Še zdaj nevem zakaj. Neka bolezen. Bolečina v prsnem košu, ki se sedaj tri mesece kasneje s stalno uganko in mislijo počasi le poslavlja. Pustila je neke posledice. Zavedanje, da je zdravje nekaj, kar lahko hitro postane najpomembnejša stvar v človekovem življenju in moje vsakodnevno opazovanje bitja lastnega srca. To ni še čisto tako, kot je bilo. Kakor so ugotovili stalno prihaja do nekih napak v njegovem toku. Aritmija, tahikardija… mogoče zaradi problema ene zaklopke, ki pa načeloma ni nič hudega. Po času v septembru in oktobru, ko me je bolelo je prišel čas, ko sem bila hitro utrujena, ko sem začela z drugačno prehrano in s previdnostjo. To traja do danes, ves ta čas pa se še ni popolnoma razkrilo vprašanje zakaj se je to tistega dne v septembru pojavilo. In kaj se je pravzaprav začelo. Zelo rada bi videla, da se ne bi. Mislim, da bi bila danes zato drugačne volje. Boljše volje.

Vmes se je začela tudi zima in meni je po mesecu počivanja doma postalo najpomembneje druženje. Čvekanje in dogajanje. Malo bolj podobno starim časom, ko sem bila več v akciji. A drugačno. Bolj ženstveno z moje strani. Zato in zaradi slabe karme začetka zima se je porodilo tudi vprašanje o moji zvezi s fantom. Počasi sva dileme rešila, a o tem še nimam zaključenega mnenja ker je minilo še premalo časa. Nisem še dobro prespala.

Zadovoljna sem s prazniki in vsemi lepimi darilci ki sem jih podarila. Nisem pa zadovoljna s prepiri, ki so prevzeli mojo družino. Nerazumevanja staršev ali hčera (kakorkoli vzameš), ki se ne strinjajo, da s sestro zaživiva po svoje in si urediva našo staro hišo tako kot bi si želele. Brez njihove stare krame in nadzora. Stalnega upozarjanja na napake in dajanja nalog, ki so pravzaprav usluge le da se za njih ne prosi. Stalnega komentiranja, spraševanja in nujnosti po takojšnji informiranosti o dogajanju. Ne morem biti več dolgo doma, ne prenašam več tega dobro in treba bo iti preden se skregamo do konca. Raje bi z njimi preživela nekaj, ne nujno malo, načrtovanega kvalitetnega časa z dobro voljo, kot pa stalne z naštetimi stvarmi obarvane bližine. To je to. Lahko zaključim da počnem mnogo reči, veliko od teh z dobro voljo in nasmehom, a nekaj tudi takih zaradi katerih postanem tečna. Lahko rečem da se je to začelo jeseni. Moja odločitev je torej sprememba, ki bo izključila to zadnje. Moja volja se je z zavedanjem že poboljšala, a tisto kar ostaja slaba, je zaradi tega, ker resnično potrebujem to selitveno spremembo. Komaj jo čakam. Dnevi bodo potem lažje vsi polni in prijetni.

Kar se tiče bloga mi ta stoji ob strani, ko moram nekaj narediti, nekaj pokazati in malo komunicirati. Posebno vlogo ima, ko me premami želja po razširjenem razmišljujočem pisanju kakršna se je pojavila danes. In super mi je bilo pisati fotoreportažo z Indonezije. Super mi je bilo, da je bila tolikim všeč in je pritegnila nekaj stalnih bralcev in kometarjev. Sicer nisem popolnoma del blogerske scene, nevem če si sploh želim biti, a vseeno mi je fino v taki meri kot sem njen del zdaj. Rada imam veliko obiskov in kakšen zanimiv komentar. Statistika pa pride, ko bo eno leto od začetka bloga - 2. januarja ! Wiiii ! Čisto čisto zaključila bom še s tem…. misel na lepo ravnanje z Zemljo in materialnom se mi je že globoko zakoreninila. Zato mi ni težko živeti na manj osnaževatorski način. Za minus si štejem le lete z avijonom. Tudi to načrtujem zmanjšati do minimuma. Tistim, ki vas zanima malo bolj spoznati kaj je narobe z našim ravnanjem in kako bi ga lahko dokaj enostavno popravili pa priporočam ogled: Story of stuff je uiber luškano in poučno.

Mojih želj vsi bližnji in daljni sorodniki niso najbolj upoštevali in zato imam zopet polno sladkarij. Kljub temu, da sem že mesec prej začela pripovedovati kako dobro se izogibam vsem sladkarijam. In sicer zato, ker se mi je po brez oglijokvohidratski dieti s katero sem se znebila tropskih kandid, okus in potreba po sladkorju na splošno zelo zmanjšala. Sploh pa sem pri pičli izbiri hrane med dieto v običajni trgovini ugotovila, da imajo skoraj vsa živila že itak veliko sladkorja. Čaja več ne sladkam, dovolj mi je košček čokolade,… vsako sladko stvar pa si dobro zapomnim in jih zato ne potrebujem toliko kot prej.

Moja ponudba je torej: - Dorina ledena kocka ta velika - Gorenjka praznična z lešniki velika - Lindt z lešniki velika - Milka nougat velika - Milka z lešniki velika - Mozart kuglice - kandirani sladkor iz čajne 2x

Komur se cedijo sline naj se javi….

Je vprašanje, ki se je po dveh do treh tednih čudnih občutkov in dilem skristaliziralo. Menda pride vsak par ali pa vsaj eden izmed dveh prej ali slej po dveh do štirih letih do tega vprašanja. Ampak mene res ne zanima kako to izgleda pri drugih, s tem se enostavno ne morem tolažiti. Vprašanje se je začelo s prepirom po katerem mi do sprave ni bilo tako hitro kot ponavadi. In potem pride vmes še žuranje s prijatelji v katerem se imaš super in manj super naporni pogovori se malo odložijo. Seveda prijazni pogledi oseb privlačnega spola, ki jih po dolgem času zopet opaziš tudi ne pomagajo kaj dosti. Enostavno se spomniš kako je bilo ko…. sem bila še malo mlajša in so mi glavo mešali taki dogodki, mi dajali energijo in me spremljali tudi potem ko so že minili. Spomnila sem se torej kako je če si malo zaljubljen… In to mi je po glavi začelo hoditi istočasno kot je bil fant nekoliko slabše volje, manj v akciji, z manj priklopljenimi možgani. Sicer zvečer ko se uleževa in se pogovarjava o tem obdobju in težavi ter me vse razume tudi sama vidim, da tisti trenutek ne potrebujem nikogar drugega. Toda to, ko ga ni zraven hitreje mine. Vem sicer, da imam tega človeka najraje ampak preprosto me misel kako bi bilo s kom drugim ne zapusti. Naporna reč. Verjetno je vseeno ne bi bilo, če bi v ostati ljubljen bilo vse ok. Vse ok je zahtevna stvar in midva sva si res kar precej različna. On bi samo backpackal in se ukvarjal s športom, jaz bi kdaj tudi v tujini šla na kakšno lepšo večerjo, čez čas imela hišo in otroke, uživala življenje na malo bolj konformen način. Še glasba nama je čisto drugačna všeč. Njemu je house dolgočasen, meni je rock/punk vedno isti. No vsaj razumljiv človek je, če to hoče seveda. Sicer se moji stavki o tem kaj mi ni všeč nadaljujejo z njegovim odgovorom sej ti tud… In to zdaj pred prazniki! Žuri so na vrhuncu, eden v petek, eden včeraj, a kaj ko na koncu skoraj vsakega ostanem s kako solzo, ker enostavno ne vem kaj naj.

Saj vem, da bi tudi če bi bila še kdaj zaljubljena prej ali slej zopet prišlo do take dileme. A treba je razumet, kar dolgo sem že v zvezi in šele dvajset. Morda je bilo malo prezgodaj, a tega kdaj pride mimo tebe nekdo s katerem se boš super razumel ne izbiraš sam. Tako na vprašanje ali bi se s kom drugim lahko imela še bolje ne znam odgovoriti. Nisem dolga leta iskala tega človeka, da bi bila že obupana nad iskanjem, dejtanjem, čakanjem na klice in podobnim. Verjetno bi za to morala biti hvaležna, samo saj veste, smo one hell of complicated creatures… še posebej tista z luliko.

PS: Povrhu vsega sem si v ponedeljek kupila knjigo (Ildiko von Kurthy: Prosta linija), ki govori točno o tem, kar pa sicer nisem vedela, očitno sem jo kr zavonjala… Sicer pa je zabavno lahko branje

Včeraj smo se s staro družbico dobili v Da Budi* nadaljevali pa smo v MediaParku. Dokler tam ni zmanjkalo elektrike, dokler se ni ugasnila vsa muzika in dokler niso gorele le rezervne male luči. Tako smo se odpravili v Orto. Dokler ni prišlo 6 kibel specialne policije in so nam tudi tu ugasnili muziko ter nekatere preverjali kar dolgo časa. Še dobro, da smo bili tako vztrajni in navsezadnje ob treh spet zažurali. Ni kaj, ko ima hudič mlade jih je veliko. Še en pregovor, ki drži.

Z nekaj mladimi policaji sem se prav fajn zaklepetala in jim razložila kako je z mojim žuranjem danes. Priporočali so mi, da v tem duhu nadaljujem in naj grem še na Metelkovo saj je bila menda to njihova naslednja postaja, sama pa sem jim zaželela dober žur še naprej. Včasih se da z njimi tudi čist ok pogovarjat samo pravi način moraš ubrat…. in morda je bolje da si punca “ki se heca”. Kljub temu, da se mi zdijo včerajšnji dogodki zabavni, se moram vprašati kam nas pelje tako žuranje v Lj? Od Lipe, Globala, itd. se čudne stvari dogajajo kar naprej.

*(ki je by the way zelo fajn lokal s super ambientom)

Še ne bi bilo tako hudo ko bi bil to le najljubši sosed, a je bil tudi najlepši! Nič več pogovorov v dvigalu ali na stopnišču katerih besede si zapomniš za cel dan in jih tudi na kratko povzameš vsem čvekam ki jih srečaš. Zdaj se mi bo dvakrat manj dalo odnašati smeti v smetnjak in počasi prebirati pošto pred nabiralnikom, le za povečanje možnosti srečanja. Da ne govorim o vseh mitih in legendah, ki so se odvijala okoli lepotca. Od uganjevanja imena, poklica pa do tega katera ga bo večkrat srečala. Ni bil samo on tisti, ki nam je polepšal dan, ampak tudi me smo si ga potem še same desetkrat bolj, ko smo spletale mistiko okoli njega. Že ko sem samo njegovo kolo ali avto videla pred blokom sta mi privabila nasmeh. Ni kaj, pogrešale ga bomo! In še najhuje…nobenega nadomestka ni daleč naokoli. Malo je podoben Jacku iz Men In Trees. Mmmm… (vir fotke: tv.yahoo.com)

Včeraj sem med kosilom v mehiški vlekla na ušesa, kako je trio prijateljev celo kosilo razglablajl o tem, da je eden izmed njih zamudil. “Dej če zamudiš, pol vsaj poklič.” “Kje si pa bil, ziher doma, kaj si pa delal da si moral zamudit?” “Da ne bi naslednjič zamudil če se bomo slučajno med mojo pavzo za kosilo dobili.” in tako dalje. Dejansko jih je bilo zaradi over and over again teme težko preslišat. Tako so me dobro vzpodbudili, da sem sama začela razmišljat o zamujanju.

Jst osebno zamujam že celo življenje. Moja percepcija časa ko se začnem rihtat preden grem od doma je čisto napačna. Ustreza popolnem razvoju dogodkov kar ne upošteva morebitnih nezadovoljstev z izbiro oblačil, frizure, ne upošteva tega, da ponavadi kaj pozabim in moram nazaj iskat in ne upošteva dejanskega časa, ki ga potrebujem za pot. Izjema tu je edinole job, za katerega sem si ubila v glavo, da moram od doma pol ure prej. A moram povedati, da so me prijatelji in fant glede tega kar konkretno vzeli v roke. Še posebej gre to dobro Ani, ki ji zadnji čase pravim policaj za zamujanje. Kar se tega tiče je ravno obratna kot jaz. Pride prej in nato natančno ob uri, ob kateri bi se bilo potrebno dobiti, pokliče zamudnika, ga napiz..di in odšteva čas do takrat ko pride. Vmes je zelo nervozna in skos gleda na uro. Ko človek pride mu pove da zamuja, ampak potem za razliko od sosedov pri kosilu včeraj da mir. Tako je njena vzgoja zelo pripomogla k temu, da zadnje pol leta zamujam veliko manj. Preprosto je odvzela veselje ob zamujanju :). Tu zraven sodi še moj fant, ki tudi sam zamuja podobno kakor jaz, a mi vsakič ko zamudim vseeno pripravi poseben “spet zamujaš” pogled. Če zamuja on, ponavadi ratam tečna.

Pridemo torej do točke, kaj se zgodi meni, človeku ki zamuja, če nekdo drug še bolj zamuja. Priznam, tudi sama ratam živčna. Zamišljam si kako sem za brez veze hitela samo zato, da nisem zamudila. Ta brezobziren drugi človek pa zamuja! Zanimivo je še to, da v glavnem zamujajo vedno isti ljudje. Ponavadi so to res tisti, ki imajo nekoliko več obveznosti ali pa preprosto tak karakter. Pomojem so tudi taki, ki v življenju še niso bili točni. Med njimi je tudi moj največji izgovor za zamujanje, moj oče. Ko sem bila mlajša sem ga po plavanju pol ure čakala pred Tivolijem z vlažnimi lasmi. Zato lahko rečem, da imam zamujanje v krvi. Ko reče član moje družine “pridem čez tri minute”, pride pač čez 15. A tudi koreninam se je treba odreči.

PS: Ojoj objava brez fotke. I feel naked ;).

Ko bi le lahko šla…ampak verjetno nimam niti majhnih šans, da bi ozvočenje z basi v Izoli dobro delo na moj, zadnji dan zopet malo slabše delujoč organ ;). Za nadomestek bom morda uspela it celo v mesto na pijačo in tukaj oživela in priporočila ogled tegale spota. Ker je smešen in ker ga spremlja res dober komad. Z največjim veseljem bi ga danes slišala. Sicer nisem na hard kar se tiče Ambasade, do zdaj bila le enkrat. A tako dobrega dj-a je škoda zamudit. Priporočam!

Zanimivo, kako s tega področja zaradi Ambasade (in v Ambasado) prihajajo top artisti, medtem, ko smo glede drugih zvrsti (razen balkan scene) čisto na suhem in se nas in naše poslušalsko/koncertne revščine vsi organizatorji bojijo.

Že nekaj let, od sredine gimnazije, si želim osamosvojiti in skrbeti sama zase. Predvsem imeti svoje stanovanjce. S točno tok krame notri kot bi si je jaz želela, s toliko prahu, kakor bi se mi dalo pospravljati in predvsem s točno takim dekorjem kot bi si ga sama kupila. No, seveda sem se takrat zavedala, da sem za to še premlada in finančno nikakor ne samostojna. Zdaj, v zadnjem letu, se je stvar precej izboljšala, saj dosti zaslužim sama in tudi osebnostno sem bližje temu, da bi se lahko ločila od domačega gnezda, ki mu sicer, da me ne bi kdo narobe razumel, nič ne manjka. Imam prav lepo sobo, ki je tudi taka kot si jo urejam sama. Kot drugo si želim sprobati skupno življenje. Tri leta in pol ga že preživljam z istim fantom in treba bi bilo ugotovit, ali bi to šlo, ali ne in nehati zapravljati čas. Ne želim namreč pri tridesetih ali kasneje dojeti, da življenje s to osebo ni skladno in energije dajajoče, ampak obratno. Takrat si namreč želim imeti že kaj več kot le fanta. No, to si sicer potihem želim že zdaj…A to je druga tema. Zadnje dni sem se nekajkrat usedla in risala svojo predstavo o tem, kako bi v hiši, kjer sem odraščala v drugem nadstropju (v prvem živi sedaj sestra s fantom, v tem drugem pa je krama) iz dveh sob in kopalnice naredila majhen, a lušten flat. Načrti izgledajo kar dobro in stvar je dokaj izvedljiva. V popolni izvedbi načrta bi sestri morali v pritličju dozidati wc tako, da bi imela celo, sicer malo manjšo kopalnico, saj sedaj uporablja kopalnico v drugem nadstropju. Potem bi morali iz polovice kopalnice narediti prostor za podaljšek kuhinje in v drugi polovici malo kopalnico. Skratka, na kratko povedano, bi to pomenilo porušiti dva metra stene v obeh nadstropjih in na novo narediti dve mali kopalnici z nekaj premiki inštalacije. In na novo narediti ena vrata in novo steno. In to morda niti ne bi bil tak problem (tudi finančno bi ga že zmogli, če bi si to zadali), če ne bi za tem stala beseda mojih staršev. Pri teh stvareh imata ogromno strahov in dilem, predvsem pa nista pripravljena na velike spremembe. Sicer verjamem, da je to bila njuna prva hiša in sta verjetno navezana nanjo, a meni osebno se zdi veliko večja škoda, če hiša ni izkoriščena temveč polna stare krame dveh generacij starih staršev. In še škoda se mi zdi, da se meni na ta račun ne bi mogla uresničiti velika želja in bi na koncu morala začeti iskati stonovanje drugje.

Najprej slikica starega načrta oz. trenutno stanje:

In sedaj moji amaterski poizkus risanja načrta stanovanja. Priznam in vem, da bi bil lahko lepši ampak to je le poizkus, da bi izvedela ali te stvari, ki sem si jih zamislila v glavi sploh prišle v flat ali pa jaz samo malo preveč sanjam. Ugotovila sem, da bi prišle, ampak malo na tesno. Največji problem je pri televiziji, ki bi bila čist preveč blizu kavča. Ko izboljšam načrt se bom pa važila, za zdaj se še ne morem…. : )

PS za tiste, ki ste se na prejšnjo objavo res ljubeznivo odzvali: Ta teden se počutim mnogo bolje, imam več energije in manj problemov. Res hvala vsem. In še ena dobra novica: prvi pregled imam že v torek in ne čez en mesec. To je zrihtal mamin prijatelj, res hvala tudi njemu. Upam da takrat kaj konkretnega izvem in se začnem zdravit. : )