Sijaj sončece

Prvo kot prvo… preseljena sem! V super novo stanovanjce, z visokimi stropovi in širokimi vrati.. daleč od tega, kar je bilo načrtovano in veliko bolje kot pričakovano! Neta ni bilo skoraj dva tedna, a ga nisem prav nič pogrešala. Sva lahko vsaj v miru vrtala, žagala, šraufala, sestavljala, umivala, sesala in se pogovarjala. Tega z internetom ne moreš početi. Marsikomu izmed bloggerjev je bila to največja mora, meni pa dobrodošla odmaknjenost. In ne ker ne bi bila oseba, ki je rada na tekočem.

Zdaj sem pa zbolela. Nadelala sem se do konca in pregorela. Je bilo vseeno vredno. Udobje in luškanost stanovanjca mi tako delata družbo in se imam vseeno fino. Malo manj bi mi lahko teklo iz nosa pa bi bilo prav super.

In ko se pozdravim, nazdravim z vselitvenim žurom… in izpiti seveda..ne smem pozabiti na izpite …

Najbrž veste kako je imeti rojstni dan. Lepo in zaposleno. Zato sem se šele danes, ko mineva že tretji dan, komaj uspela usesti. Letošnji izkupiček je:

• 15 sms sporočil
• 10 čestitk po telefonu
• 39 čestitk v živo
• 12 daril
• 2 zabavi, en biljard
• več kot 40 coctailov

• 3 torte plus 6 čestitk na blogu

        .... Pridni ste bili !! Hvala, rada vas imam  

  Ne bom več mislila, da ti dež lahko pokvari rojstni dan.

Spet se mi je zgodila, totalna bloggerska suša. Cel teden nisem niti pomislila na blog, sedaj ko sem pa že čisto out, mi je pa težko spet začeti.

Že zdavnaj bi lahko iz prve roke razglabljala in komentirala moralno medijsko paniko okoli Ambasade. Lahko bi povedala kako me je danes ustavil veter na kolesu. Lahko bi dodala nove razvite ČB fotke. Imela sem tudi idejo, da bi fotkala stare tolarske bankovce, ker so me, ko sem jih našla v predalu totalno šokirali…. Mnogo idej in povodov za pisanje je bilo, a moje roke kar niso mogle pisati. Ne bom se forsirala, a vseeno upam, da me bodo prsti kmalu spet zasrbeli.

Do takrat se lepo imejte, vaša taca

Priznam, obsedena sem z najbolj banalno možno rečjo…nadaljevanko. Katero, morda ni niti treba nikomur ugibati, saj sem o njej že pisala. Vrnila se je na male računalniške ekrane in me zopet prevzela. Prve tri dele sem požirala z veseljem, četrtega in današnjega petega pa z navdušenjem, solzami, vreščanjem, živčnostjo in ogromnim užitkom ob spremljanju in razvijanju zgodbe. Njena ocena s petimi zvezdicami se mi zdi preskromna. Četudi zgodbe ne bi bilo, bi mi zadostovala že sama slika narave.

Kakšen se je vam zdel peti del? Če ga niste gledali oz. če ne gledate Losta, zakaj ne?

(fotka: VIR)

Najbolj čarobno pri seriji se mi zdi to, da se imajo ti izgubljenci, kljub temu da iščejo rešitev iz otoka, tisoče kilometrov stran od civilizacije najlepše in najzanimivejše.

V zadnjih treh tednih sem s kolegom iz faksa začela spontano, a precej intenzivno razvijati nov prijateljski odnos… tega pa sem se začela kljub temu, da mi veliko pomeni, zavedati šele danes. Kok fino, da imam novega prijatelja! Poznam ga sicer že dve leti, a nikoli nismo imeli časa, da bi se družili. Ta semester pa nam je skupinska seminarska, kjer sta sodelovali še dve “stari” prijateljici, ponujala precej časa in ponavadi smo, namesto da bi delali, raje klepetali. O vsem. Od doživljajev, do hobijev vsakega izmed nas pa do najbolj intimnih reči, ki smo si jih potem deformirani z našim družboslovnim razmišljanjem drug drugemu analizirali. Zabavne so tudi primere med teorijo družbenih ved npr. tega, da so pojmi kot je varanje družbeni konstrukt naše kulture, ki nikakor ni objektiven in niti ne utemeljen pa se o njem vseeno pogovarjamo kot o nezvestobi, krivici in slabemu ravnanju - ker pač živimo v tej kulturi. A ko je treba čvekati se lahko izgovoriš na različico, ki npr. varanja ne obravnava v temni luči. Tako so naši vsakdanji trači obarvani še s študijsko noto in so tako še bolj zabavni. Iz klepetanja na sestankih za seminar smo tako presedlali še na skupna študentska kosila, na posedanja po, pred in med predavanji, na skupne vožnje domov in si seminarsko delo izbrali skupaj še pri predmetu za naslednji semester. Vidimo in družimo se skoraj vsak dan in izgleda, da sem po treh letih le našla pravi prijateljski krog na fakulteti. Po gimnaziji, kjer se ti zdi ta krog samoumeven, sem namreč bližnje stike zelo pogrešala. Za vsakega se je bilo treba namreč posebej dogovarjati, ne pa tako, ko prideš na šolo pa veš, da bodo tam. Poleg tega, da mi je že tako zanimivo na novo spoznavati ljudi, še posebej cenim prijatelje moškega spola, ker se z njimi lahko pogovarjam o drugačnih rečeh. Moški način razmišljanja zopet postane bližji, zraven pa še približujem ženski način čustvovanja. Ravno to pa je ena izmed današnjih tem pogovora med mano in mojim novim prijateljem… (slikca: VIR)

Še kdo uživa v sončku, ki nam presenetljivo toplo sveti zadnje štiri dni? Jaz zelo….tako močno, da sem danes po nekaj dnevih prvič pomislila na blog Kaj takega… Spomnila sem se tudi, da sem želela pokazat kako sem preganjala v torek zimo jaz, oz. kako sem klicala sonček, Balijski sonček. Očitno mi je povrh tega, da sem se za pusta že tako ali tako počutila kot da sem na drugi strani poloble uspelo to tudi dejansko priklicati S sodelavcem sva najino delovno mesto spremenila v Bali. Na tla sva postavila cvetove rožic in hindujske darove z dišečimi palčkami, spremenila komunikacijo in se porjavila. Primerjava izgleda takole: VS. VS.

Razlika je ogromna, a počutje je bilo zelo podobno

Najprej o družinski krami: Zadnja dva tedna se bolj intenzivno posvečam selitvi na svoje. Zanjo je bilo potrebno iz dveh sob, katere mislim zasesti odnesti mnogo, mnogo, mnogo krame. Če ste si kdaj v življenju želeli predstavljati kaj je veliko krame in če jamrate nad kletjo svojega strica in ga zaradi nje zbadate bi morali priti pogledat k nam. Moj oče je namreč človek, ki je sproduciral najmanj smeti možno, pa ne zato, ker ne bi ničesar imel ali kupoval ampak zato, ker enostavno nič ne vrže proč. Tako se nam je v hišo, kjer nismo stalno živeli, nagnetlo ogromno stvari od stare mame, tete, none in nonota in še koga. Stvari so samevale in bile neuporabljene dokler jih nisem sama prijela in tudi ostale prisilila naj jih poprimejo. Takrat so kar naenkrat postale najbolj pomembne in se je bilo potrebno za vsako posebej boriti ali gre lahko proč. Četudi je samevala že deset let in so vsi pozabili, da sploh obstaja. Priznam lepo je, če se kaj posebnega shrani in si potem vsake toliko osveži spomin s pogledom na to posebno stvar. Ali pa če se stara stvar popravi in začne uporbljat. A če jih imaš tako ogromno kakor mi, ne pride v poštev ne eno, ne drugo… le nalagajo se… Temu je zdaj vsaj malo konec. Dve sobi sta skoraj spraznjeni in tudi v kleti je nekaj prostora za stvari, ki dejansko v klet sodijo. Kakor recimo smuči ali pa naprimer stare lepo urejene in sortirane igrače, ne pa kar vse stvari. Običajen predmet v naši garaži namreč ni v mojem prepoznavnostnem spektru in nimam pojma za kaj bi se lahko uporbaljal. Večina so delčki in koščki starih električnih delov. Groza. (fotka: VIR) In kaj sledi pospravljanju? Načrtovanje je šlo v glavi že tako in tako stokrat skozi, prav tako je vse narisano. In končno je prišel dan, ko se je bila stvar že dovolj daleč, da sem le šla v Ikeo. To ni samo nakupovanje, to je simbol moje selitve in mojega osamosvajanja. Končno si bom namreč stanovanje uredila lahko tako, kakor si bom želela. Tako, da bo prijetno v vsakem kotičku. Da ne bo prenasičeno z ogromnimi omarami, s katerimi so vedno pretiravali moji starši. Ne bom imela le spalnice, ampak čez čas tudi svojo dnevno sobo, kuhinjo in predsobo. Vse bodo take, kot si jih bom jaz želela, kakor jih bom sama čistila. Zdi se mi totalno neverjetno, čeprav je mnogim samoumevno. Med temi policami sem se torej počutila kot Alica v čudežni deželi in moram pohvalit Ikein sistem… vedno sem se namreč spraševala kako od tega, da v razstavnem delu zagledaš tisto kar želiš, prideš do tega, da to kupiš v škatli. V resnici je prav enostavno. Na vsakem razstavljenem izdelku je namreč številka vrste in police kjer je stvar zapakirana v škatlo v velikem skladišču. Nekatere stvari pa so označene, da jih je treba naročiti. Te ti pri infotu prodajalec naroči in ti sprinta list, ki ga plačaš na blagajni. Stvar pa te potem čaka na posebnem delu, kjer ti jo pripravijo na telik tovorni voziček. Moram povedati še to, da sem se resno bala kako bo izgledalo prvo skupno nakupovanje s fantom pri katerem bo vpletenega več denarja. Izkazalo pa se je za odlično…v Ikei sva se sicer malo buckala ker se je neprestano hecal, potem pa je tudi malo več sodeloval in nakoncu sva se imela odlično. Sploh je bilo zabavno vse skupaj zbasati v avto in se veseliti novih, skupnih stvari.

Dodati moram še nekaj zelo pomembnega :). V Ikei in podobnih gromozanskih korporacijah kupujem, ker si pač drugega ne morem privoščiti in še to ne nameravam kupiti kar vsega po vrsti, temveč le tisto kar bo treba. Zavedam se namreč njihovega globalnega vpliva in izkoriščanja tretjega sveta…. Kljub temu, da se nekaj trudijo z zelenimi akcijami vem, da so v realnosti daleč od tega. Upam, da so vseeno zmanjšali svoje izkoriščanje. Poleg tega resničnega fair trade-a ni veliko. Zanj sem namreč pripravljena dati več denarja, medtem ko za namišljen fair trade ne mislim plačevati več kakor plačam v Ikei… kjer so pač pod drobnogljedom glede tega. Dvomim, da so kakorkoli slabši od drugih prodajaln s pohištvom (recimo HarveyNorman) ali enako velja z H&M glede obleke. Tudi mnoge druge priznane firme namreč še vedno izdelujejo v tretjem svetu. Pri nas je torej težko dobiti fair trade. Kupovati v Klačku in 3Muhah je skoraj največ kar lahko. Predvsem v slednjo vam priporočam, da stopite po kaka darila, tudi za otroke se najde luštne stvari… in za domačo dekoracijo… (fotka: 3muhe VIR)

Da ne bo pomote, včeraj je zgledalo čisto drugače, potem pa sem videla kako lepo ima Saily vse popedenano…me je pa zapekla vest. As you see…pri macu ni treba imet nevem kok stvari na desktopu, ker imaš vse spodaj. Zame je to prava blaženost. In zakaj je pol razmetano? Ker imam namenoma downloadanje vse na desktop zato, da se mi ne nabira preveč tega v neki x mapci, ki je nikoli ne bi odprla. Tako sem vsaj vsake tolko prisiljena pospravit. Ane, tako kot včeraj

Joj, zdj pa nisem več tak outsider na blogosu, blogoroli in bogve še kje. Sej že v verižnih objavah sodelujem . Tokrat prvič.

PS: Ja opička ima mladička. iii

Vsem je poznana zgodba o tem, kako se študent odpravi na fakulteto z vsaj nekaj urami učenja pod palcem, pa si potem v zadnjem trenutku premisli in se ustno odjavi, ker se mu ne da več. Ker so ga nevrotični kolegi polni znanja znervirali. Dišeča kava pač postane bolj prijetna opcija.

A zgodba o tem, kako gre študent na faks samo zato, da bi se odjavil ker se ni dovolj učil je malo manj pogosta, ampak vseeno normalna. Kaj pa nadaljevanje te zgodbe tako, da študenta profesor prepriča naj piše izpit ali vsaj pogleda vprašanja in ta to stori? Teh ni toliko. Danes pa se je vseeno zgodila meni. Čudežno so bila vsa vprašanja ravno tista slaba polovica predelane snovi. Kot da bi ta moj najljubši profesor vohal, kje je moj problem. Fjuuuu….. kok fino da sem odpisala vsaj tale en izpit

IN ŠE SONČEK SIJE, MMMmmmm manjka mi le še kosilo v Da bu di*. Lep dan tudi vam!

*Tam res počastiš svoje bivanje in obstoj estetskega užitka

Vedeli bodo kdaj jem, kdaj grem spat, ali bom seksala ali šla na pivo, morda bom oboje…tudi to bodo vedeli. Če ne bodo ugotovili jim bom pa sama povedala. Kot pop diva, ki hrepeni po objavi v traču. Povrh vsega morebitne nerodnosti in sramu ne bom mogla sprati iz sebe, saj se ne smem tuširati. Kot tista, kateri je potem žal, da ni oblekla pod oprijeto majčko modrčka. Vsaj dokler me opazujejo ne. Pred naraslimi opazovalci zaradi udara na bradavičke ne sme jokati. Kako je torej lahko življenje normalno če te vse to spremlja? Ni čudno, da se oboji pokvarijo zaradi tega…… pritisk je velik…

Ps: Še dobro da gre pri meni za zdravje in ne slavo. Sicer dva meseca prepozno, ko sem že sama našla boljši način zame.