Sijaj sončece

Naj povem, da J nima nobene izobrazbe, pa govori kot diplomirani, da ne rečem doktorirani sociolog, kulturolog, psiholog in socialni delavec skupaj. Z njim in še nekaj ostalimi brezdomci sem prišla v bližnji stik bolj zaradi zanimanja kot zaradi študija. A, saj to je pravzaprav najboljša kombinacija. Študija zaradi zanimanja. Povedal mi je nekaj resničnih stvari. Ob poslušanju njegove besede dve uri sem bila potem še dva dni zadeta. Verjetno bolj, kot če bi se ga pred leti skupaj z njim zadela. No saj veste, kaj mislim s tem, zadeta. Povedal mi je toliko reči, da sem jih dva dni filtrirala in odrezala vse drugo. Pokazal je, da je ulica, droga in nula lahko najboljša možna izobrazba. In to so stvari za katere se učimo, da so najslabše, remember? In kakor je rekel sam kot klošar: “Živim luksuzno.”

O kulturi: “Na svetu je tok velik kultur, da če bi vse preučil potem pa na kupček dal tist k ustreza, ostalo kar ne ustreza odvrgu, bi nastal en velik kup k bi ga lahko uporabu za svojo kulturo. Čeprou bi mel vsak lahko čist svojo kulturo. Stvar bi mogla bit v tem, da ena kultura ne bi smela izključevat katere koli druge kulture, kar pa počnejo kulture dons. Tko tud jst zdj delam. Zakaj ne bi od tega življenja k ga majo klošarji, džankiji, pijanci uzel sam tisto dobro. Odštel bi pa vse ostalo stran, kot je popivanje, smiljenje samemu sebi … In kr naenkrat sem ugotovu, da jst rabim urco, dve za svoje preživetje in imam vse v najboljšem redu.”

O prostem času:” Problem je ravno ta prosti čas. Ker če bi jst tko gledu na prosti čas, kot velik ostalih ljudi, bi vrjetn čakou da mi kdo kej ukaže, dolgočasu bi se, uničvat bi začel samega sebe.”

O življenju: ” Glede na to da življenje dobim samo enkrat, pa še to za zelo kratek čas je res brezveze, da življenje samo preživim. Pa preživim ga tud če grem z službo. Vsi, ki gredo v službo preživijo življenje. Ne, premal časa ga živimo, samo enga dobimo. Življenje je treba živet.”

O žuranju: “Dons ljudje ne znajo žurat, če niso za to plačal. Dej mi povej kok je nasploh v življenju zabave, ki je zastonj. Ampak vrjamte mi, da najboljše zabave so zastonj zabave. Te so neprecenljive.”

O sistemu: “Stvar je v tem, da je treba življenje v roke vzet. A problem je v tem, da smo bli narobe vzgajani. Se prav imamo zlo velik indoktrinacije sami v seb. Pomojem revolucija ni več v tem, da bi ne vem kaj spreminjal. Niti sistem se mi ne zdi koristno spreminjat, ker mamo probleme sami s sabo. Mi mormo sami sebe spremenit. Se pravi, si povrnit svojo lastno kreativno energijo zarad tega, da bi lahko koristili svoj lasten prosti čas. Pol mi pa ne bo treba razmišlajt da moram jst osem, deset, štirinajst ur delat za cilje in potrebe svojega šefa… ker dejansko zase poskrbim v urci, dveh. Vse ostalo je prosti čas.”

O jamranju: “Prostovoljno delo je prestiž. To je v resnici prestiž. Ves svoj prosti čas izkoristim za to. Hodm po svetu in gledam, se oziram okol samega sebe in kukr vsi ostali opazim neverjetno groznih stvari, ki bi jih blo treba spremenit, zamenat, ukint, na novo postavt, ogromno velik stvari, zarad katerih bi se lohka pritoževal. Eni se samo pritožujejo. Jst se pa pač oziram naokol in pač najdem kako stvar, ki jo lahko postorim tudi jst. Začel sem z mejhnimi stvarmi, mejhnih stvari sem se loteval, zdj vedno več zmorem, čedalje več lahko spremenim. Ampak v resnici ne spreminjam teh stvari, spreminjam samega sebe. Kakšne droge! Kakšna služba! Mislm … nevem … avto, hiša, neumnosti.”

pa taka! Tekom študija si za izbirne predmete pogosto najdem kakšen novinarski predmet. Tako sem vsaj delno spoznala že tri generacije bodočih novinarjev. Načeloma izgledajo dokaj resni in bodočega dela nekaterih se veselim. A to še zdaleč ne velja za vse. Zdelajo tudi tisti, ki stvar jemljejo še manj resno kot jaz, ki zaenkrat ne mislim biti novinar in nimam za podporo še vseh ostalih novinarskih predmetov. O njih pa mi je marsikaj povedala današnja prigoda. Naj kot prvo povem, da profesorice najbolj od vsega poudarjajo moralo, etiko in natančnost novinarskega poročanja… od pripisovanja virov, pravilnega citiranja in do tega, da je bolje ne napisati, kakor si izmisliti. Torej… Kot del obveznosti predmeta je potrebno do srede napisati novinarsko poročilo posebnega tipa. Zanj ustrezajo le nekateri primeri dogodkov kot je okrogla miza, predavanja in podobno… Ustrezen dogodek je bil napovedan za danes in nanj je tako prišlo kar nekaj študentov s to nalogo. Dogodek se je žal kaj kmalu izkazal, da ne bo potekal kot napovedano, temveč bo nekaj manjkalo in zato ne bo ustrezal tipu poročila, ki ga moramo napisati. Sama sem med predavanjem že tehtala kakšne so moje rešitve iz dane situacije. Lahko bi obvestila profesorico o spremembi in zaprosila za kasnejši rok oddaje in se udeležila drugega ustreznega dogodka konec tedna. Lahko bi napisala poročilo v katerem bi bila jasna sprememba dogodka…. Ko je bilo konec predavanja se med ostalimi študenti začne šunder, sama pa pač grem. Kot študentka druge smeri sem itak outsiderka. Opa! Med vrati me zasači že kolegica in začne spraševati kaj bom naredila jaz. Povem ji. Odgovori mi z njihovim načrtom o tem, da bodo dogodek priredili, kot da se je ta odvijal načrtovano in se tako izognili težavam in temu, da bi morali spet “zgubljati čas” za nek nov dogodek. Njihov predlog me je presenetil in enostavno nisem mogla takoj odgovarjat z moralnimi zadržki, temveč sem le povedala mnenje, kaj bi raje storila sama. Nekaj časa se čakala na njihovo vele misijsko dogovarjanje, potem pa sem se poslovila. Na izbiro mi je torej ostalo dvoje: da napišem moralno, etično in še kaj vprašljivo poročilo na podlagi katerega bi se morala učiti ali pa da naredim tako, kakor sem si sama zamislila in tako zajebem okoli deset bodočih novinarjev pred eno izmed najpomembnejših profesoric.

Kaj pravite? Kaj bi naredili vi dragi bloggerji/ očitno bolj resni bodoči novinarji??

PS: Kmalu po mojem notranjem boju so kolegi novinarji še izvohali mojo številko. Jasno sem jim povedala svojo odločitev…naj samo povem, da ni ne ena, ne druga izmed zgornje naštetih možnosti… držite pesti, da uspe moj neoporečni plan

S pretiravanjem se pokvari marsikatero vzdušje, tudi decembrsko. Tako sem včeraj opazila še eno katastrofo. Božična smreka se je postavljala na Prešercu včeraj. Komaj smo ga dobili nazaj pa so ga spet okupirali. Ok, verjamem da je okraskov miljon in je nekje treba začeti (te so začeli postavljati že 14.11.) ampak ogromne smrekco vam res ne bi bilo treba pripeljati že zdaj! Vsega skupaj se bomo do srede decembra naveličali. Škoda, ker ne dojemajo prazničnega duha kot nekaj posebnega, ampak kot nekaj kar traja mesec in pol - se pravi eno osmino leta. Bomo tako kupili več daril? Je v tem catch?

Video posnet z mojim novim telefonom z 2.0 Megapixli ..tako bom zdaj vedno ready na terenu

Zakaj s takim navdušenjem naslavljam tole objavo še sama nevem točno, a očitno je ravno Bali name pustil kar dober vtis. Morda zaradi tega, ker nisem pričakovala toliko lepe narave, običajev in prijaznih ljudi ter odličnih valov temveč sem pričakovala le veliko turistov. A na koncu, sem bolj opazila tiste prve stvari, kot zadnjo, oziroma me ta zadnja stvar ni tako motila. S prijateljico sva, po že opisani 36 ur dolgi poti na avtobusu in trajektih iz Floresa, prispeli v Kuto, kjer je bila že moja sis. Naslednje jutro sem namesto da bi se naspala, umirala od radovednosti kako je na plaži, kakšni so valovi in če kdo od poznanih kje fura. V tistem času namreč kar nekaj slovencev surfa na Baliju in nekaj je tudi takih, ki sem jih vsaj približno poznala. Na plaži sicer ni bilo nikogar, a namesto tega sem imela vsaj priložnost malo pogledat po okoliških surf shopih za izposojo primernega surfa zame. Neverjetno je, kako se nekje na drugem koncu sveta vse odvija okoli enega športa. V restavracijah vrtijo na televiziji surf movije in tudi Surf“s up! risanko, v lokalih vrtijo Jacka Johnsona, večina trgovin prodaja surf opremo in navsenazadnje pol ljudi, ki jih srečaš na ulici nosi v roki surf. Sicer nisem nevem kakšna fenica surfanja kot načina poziranja, a vseeno je to stil, ki mi najbolj leži in šport pri katerem res, res uživam. Smejim se, ko izmučeno pedlam (veslam na surfu), ko sem v vodi tam kjer se lovi valove in na njih najprej nekaj časa pasem oči - na manjših ali velikih, ki prihajajo proti meni in se bodo tam nekje za mano proti obali začeli v najlepši možni geometrijski obliki lomit proti obali. Že samo, ko jih tako občudujem in jih probam naštudirat, kje bi bilo najboljše loviti me grabi prijeten občutek, mešeanica strahu in užitka. No, ko enega uspešno ujamem in celo uspešno vstanem na deski je stvar že preveč super in mi ponavadi da mnogo energije za ponovni boj z novimi valovi, ki še prihajajo proti meni. Tisti, katerega naslednjega ujamem je najbrž še kakšen kilometer stran. Sicer zna biti tudi zelo pasje, verjetno surfanje pomeni tudi moje najbližje srečanje z belo svetlobo na koncu hodnika : ). Ko te enkrat zagrabi val nimaš kaj dosti svobodne volje. Še najhuje je bilo enkrat, ko me je z večjo dilo (longboardom) zagrabil vrh vala, za katerega sem upala da me ne bo, da se mu bom izognila. To je najbrž izgledalo kar hudo, padeš namreč nekaj metrov z vrha vala, skupaj s tono vode, ki te potem še posrka proti dnu, kjer pod valom, še posebej če je večji, vlada totalen kaos, najbolje ga opisuje centrifuga pralnega stroja. A ta moč narave daje zelo veliko energije, ki jo nikoli ne pozabiš. Takole izgledata plaža in moje pedlanje. S slikami mene s surfanja nimam ravno sreče. Ko mi gre dobro me nihče ne slika, ali pa imajo slike drugo nesrečno usodo - lani so nam pokradli fotoaparate. Po tednu sprehajanja, surfanja, pitja juice-ov in razvajanja z masažami smo se cela ekipa odpravili v Ubud, v centralem delu Balija. Uro in pol vožnje stran je podnebje že čisto drugačno, mnogo bolj tropsko in vlažno, celo deževalo je. Zame prvič na celem potovanju. V Ubudu so znani po deževnem gozdu z opicami, predstavah tradicionalih plesov in kraljevi palači. Naslednje slike so torej to: Tele opičke so mi zelo prirasle k srcu. Njihovi gibi so tako presenetljivo človeški in prijazni, znajo pa biti tudi vražji, odvisno od tvojega pristopa in ok priznam, njihovih muh. A vseeno smo se jim pustili, da so plezale po nas, včasih zaradi banan, ki smo jim jih ponujali ali pa kar tako. Neverjeten je bil občutek, ko so mi plezale po ramenih, čez naročje in po glavi in posvečale pozornost detajlom kot je bil moj prstan. Želela ga je vzeti, s celo rokico ga je vlekla z mojega prsta in ker ni šlo, mi je obrnila roko da bi pogledala zakaj ne gre dol. Ne morem vrjeti, da je pogruntala da ga imam okoli prsta. Drugim so popravljale detajle na koži, recimo začele trgat ostanke od žulja na roki. Luškane so bile, ni kaj. In kako presenetljivo lahke. Če si ji takole nastavil roko te je najprej prijela za prsta kot kak dojenček, potem pa včasih splezala cela na dlan. Zelo cute. V gozdu opic je tudi tempelj z eksotičnimi kipci. Sicer z drugo fotografijo ne želim skrunit njihove religije, ampak tega nismo tako vajeni in se seveda potem delamo norca predvsem sami iz sebe. Spoštujem Balijsko kulturo z vsemi tiči, psicami z ogromnimi joškami in lulikami in poudarjam, da verjetno te niso mišljene v taki luči kot jih vidimo mi. Vse nam pač ni dano razumeti. Sprehod po Monkey Forest Rd. iz tropskega gozda proti kraljevi palači poleg dobro založenih trgovinic za turiste in nogometnega igrišča ponudi tudi vpogled v vsakdanjik domačinov. Nasplošno so v tem mestecu vsi zelo prijazni. Moški in šah. Ženske in njihova zmožnost za težaška opravila. Artist vklesuje v tipična vhodna vrata temlja. Teh je res ogromno na Baliju. V LP piše, da je več templjev kot hiš na Baliju. To se zdi pretirano, a ko si tam, ugotoviš, da je to še najboljši opis za tako pogostost temljev. Kraljeva palača, kjer začuda dejansko lahko hodiš med pagodami in na terasah vidiš njihovo televizijo, perilo ki se suši, družinske slike, itd. Ni mi povsem jasno, ali so to dejansko potomci kraljeve družine ali kdo za vraga zdaj tam živi. Seveda vsi prostori niso zasedeni, nekateri so tudi zavarovani in zaprti. Očitno je to odvisno od njihove vrednosti. Čez cesto je tudi glavni tempelj Ubuda, kjer smo se zvečer švercali na tradicionalni ples. Ta me je kar precej prevzel. Plesalka je tako obvladala, plesala je z vsakim prstom na roki in tudi z očmi. Če je z njimi pogledala v našo smer me je dobesedno zbodlo. Glasba plesa je igrana na tradicionalna tolkala, katerih zvok je tudi zelo poseben, njihova melodija je na trenutke precej evforična, zna pa biti tudi grozljiva in lepa. Najnižji dongi so mi naježili kožo. Naslednji dan smo si s šoferjem želeli ogledat nekaj templjev v bližini Ubuda. Po neuspelem dogovoru, da nas bi za ta denar peljal od enega templja do drugega smo se zmenili, da nas počaka pri prvem. Po ogledu vseh, ki sicer razen reliefne stene iz 14. stoletja v Yeh Pulu niso bili kaj preveč zanimivi, šoferja ni bilo več. No, sam si je kriv, plačali mu namreč še nismo. Žal je zadnjemu večeru v Ubudu sledila zastrupitev s hrano, kar nekaj jih je bilo bogih in so naslednji dan praznili rezervar vode viden na sliki, katerega črpalka je pompala non stop. Kaj drugega kot pogled iz sobe, kakršen je na sliki, tudi niso videli. Tisti, ki smo bili dokaj vredu smo se počasi z deževnega Ubuda vrnili v Kuto. Še malo surfanja in veliko počivanja zaradi splošnega upada energije. Verjetno ga je malo povzročila prva zastrupitev, malo so pomagali tudi močni že omenjeni antimalariki in seveda utrujenost po mesecu dni potepanja. Na fotki naša sobica v Kumala Indah II cottages po 6eu za dva na noč in darovanje, ki ga vsak dan zjutraj položijo pred sobo na terasici. Predzadnji dan smo z voznikom šli še v štiri templje na severu Balija, kamor smo že enkrat krenili z Ubuda pa nam je nasproti prišla huda smola. Mokra cesta in ovinki so bolj slaba kombinacija. Tokrat smo šli na zihr, s šoferjem in avtom. S skuterji je sicer super fajn in zabavno, ampak zaradi načina vožnje indonezijcev in tečnih policajev mnogo bolj nevarna. Morebitnim popotnikom svetujem, da si zrihtajo international driving license. Sicer moraš v vsakem primeru kot turist plačat extra višjo kazen (ki je sicer za nas še vedno nizka). Če imaš pravo vozniško pa verjetno kaj drugega najdejo. Zraven je zanimivo še to, da se tudi s policaji baranta. Ogromno darovanj v templju ob jezeru kjer smo slučajno ujeli tudi ceremonijo. Še riževa polja na Baliju, najbolj sveti tempelj kamor lahko vstopijo turisti in najbolj komercialni tempelj ob morju, pol ure vožnje od Kute.

S tem post-om zaključujem svojo fotoreportažo. Kar dolgo je trajalo, saj vzame kar nekaj časa. Hvala Ž.B., ker deliš z mano in bloggerji tudi tvoje fotke. No, zdaj pa nazaj v sedanjost. V moje življenje v Ljubljani. V realnost, ki sicer morda ne ponuja tako spektakularnih fotk na vsakem koraku, a vseeno sploh ni slaba. Razmišljam, da bi vse fotoreportaže združila v eno, od začetka do konca. Ta bi bila res (pre)dolga?

Za deževen dan, samo za vas, bralce blogov, fotke in poročilo o daljni deželi.

Na Lomboku smo se v enem izmed “turist infotov” kakor pravijo svojim turističnim prodajalnam, da bi si pridobili na zaupanju zmenili za štiridnevni komodo trip. Stal je približno 80 eu na osebo, torej nič kaj veliko in tudi pričakovati za ta denar ne moreš nič kaj veliko udobja in varnosti. Z mnogo postanki smo se cel dan v z dvajset turistov nabasanem mini busu cjazili na drugo-vzhodno stran Lomboka. Z mnogimi postanki zato, da je posadka na različnih koncih nabavila hrano in pijačo. Torej pri “bratrancu” vodo, pri “teti” krompir, pri “bratu” riž, … tako, da se splača. Organizatorji že ponucajo en dan štiridnevnega izleta za vožnjo do ladjice, ki bi sicer lahko trajala dve uri in kupijo vsako stvar tam kjer je najcenejša. Praktični ljudje, ni kaj : ) Celo vožnjo me je predvsem zanimalo, kakšna bo ta ladjica. Nekaj opozoril, da so to lupinice brez rešilnih jopičev smo namreč že slišali. No, ko smo prispeli do nje, le ni bilo tako slabo. Zavzeli smo prostor na sprednjem delu ladjice. Takole, da se lahko uživite v našo pot, dodajam še zemljevidek iz Google Eartha z malo opisi. (vir: Google Earth) Izgleda kr solidno, ampak računajte, da je na njej spalo 20 ljudi plus ene 7 tipčkov posadke. Prvo noč smo preživeli mirno privezani v zalivu, zjutraj, ko smo še spali pa smo se premaknili do otočka Moyo, kjer smo spet uživali v kopanju med koralami. Sicer užitek malo kvarijo male lovke, ki jih meduze puščajo za sabo in precej pikajo. Vedno mora bit nekaj, al kaj? Ne morem totalno brez skrbi uživat al kako? Ko si v “raju” pa te nekaj moti, se je res za zamislt.

Pogled moje, moje prijatljice iz “spalnice” na Moyo. Po kopanju smo hitro spokali dalje. Izlet je sicer do takrat izgledal super, ampak nismo vedeli, da je naslednja postojanka zadnja do Komoda, do katerega je 24 ur plovbe. Z ladjice smo torej plavali na otok s slanim jezerom. Sicer me je na njem še bolj fasciniralo ogromno in izredno, samo s sabo prepletajoče se drevo. S plezanjem v kopalkah pokasiraš kako prasko, ampak taka spontanost je nepozabna stvar… Moja, moja hvala ker si me prepričala : ) Takole eksotično izgleda iz Google eartha. (vir: Google Earth) Spet smo morali it. Posadka se je cel trip blazno prizadevala, da bi čim manj časa porabili za kopanje in podobne stvari zaradi katerih smo pravzaprav šli na ta izlet. Drugače pa so bili prijazni in zanimivi. Ampak so sam opravili delo - tisto kar so morali in nič več. Tiledve (1, 2) sicer brezvezni sliki sta le za približen prikaz (približen zato, ker je slikano takrat, ko svar še ni bilo tako huda, kasneje je bil fotkič raje tam, kjer je bilo manj šans, da ga zalije) kako nas je najprej nekaj ur zibalo gor in dol med valovi, kasneje pa se je smer spremenila v levo in desno…celo noč. Bili smo že nekajkrat na meji tistega, ko že planiraš kaj boš, ko se bo ladja prevrnila. Slabo skoraj vsem, bruhali nekateri. Proti jutru, ko se je zopet guncanje spremenilo na gor in dol nas je tiste spredaj zalilo morje. : ) Smo že celo noč vedeli kaj nas čaka in se bo prej ali slej zgodilo, tako, da se nismo kaj dosti sekirali. No, proti jutru se je še pokvaril eden izmed treh motorjev. Oni so to pofiksali kar med vožnjo. Tistemu v vodi je bilo ime Sam, skos je mel oblečene pajkice/špichoze in blazno ga je zabavalo to, da človek s palcem in kazalcem ne more ujeti vžigalce če mu jo vmes spustiš. Evo, pa smo prispeli na Komodo. Hm, hm zakaj so nam šele zdaj povedali, da ga morda sploh ne bomo videli na otoku? Enega smo vseeno. Nekje daleč, kako beži. Razočarani? Mal pa že. Na prvi fotki pomol, ko smo bili še vsi prestrašeni kje bo zdaj kak komodo pritekel. Na drugi neuspešen sprehod z “rangerjem”. Zato je na namesto komoda na Komodu presenetilo nekaj drugega. Neverjetna plaža z roza peskom… in še lepše korale kakor kadarkoli prej. No, plaža je roza, ker je svetel pesek pomešan z drobnimi zrni rdeče korale. Škoda, da je bil že večer in da se nam je spet mudilo. Grrr…. ta kapetan res ni mel feelinga kaj hočemo turisti. Na fotki odštekan francoz. Vsakič se je udaril, ko je takole skakal ampak ga ni ustavilo. V morju korale in v ozadju pink beach. Mal slabše se vidi, ampak ko smo plavali do tja je bila neverjetno lepa. Žal nimam nepremočljivega fotkiča. Prenočili smo nekje na pol poti med Komodom in Rinco. In kaj je bilo na Rinci? Veliko komodov. Eden nas je leno čakal že na pomolu. Sicer ne zgledajo tako ogromni in nevarni, ampak imajo strupeno slino. Protistrup pa je, četudi si na edinih otokih kjer komodi živijo, daleč stran v Jakarti. Aja pozabila sem omenit, da jih na Komodu morda zato nismo videli ker je paritvena sezona. Tale fotka je pa 1A. Še zmeri prepovedana nedovoljena objava : ) Z vrha Rince pogled na paaalmeeee. In še zadnji postanek z našo ladjico. V vodi sicer ni bilo koral, ampak vseeno je postregel s kar nekaj “desktop” slikcami. če se je kdaj kdo spraševal kako zgledajo mangroove. Pod njimi je čisto poseben ekosistem. Evo, manjka mi samo še ena, ampak obetavna fotoreportaža Balija. Iz Floresa sem namreč v nekaj dneh šla s 6urnim trajektom, enournim minibusom, 6urnim busom, 3urnim trajektom, 2 urnim busom in še enim 6urnim trajektom ter enournim busom v Kuto. Karta je ena, če ti jo vmes kdo ne stegne, ko ti hoče “pomagat”. Zna biti kar teksas takle način potovanja. Verjetno najtežji del vsega, še posebej ker sva bili s prijateljico edini punci na poti, med samami ne-angleško govorečimi indonezijskimi moškimi. Za njih sva bili realiti show v živo. Skos so naju gledali. Če naju je pogledal eden, naju je potem še cel trajekt ali bus. Vzhodno od Lomboka nas pač sploh niso vajeni. Ampak to, da je bilo vse vredu tudi nekaj pove….

Uff.. bravo tistemu, ki je vse prebral : ) Če je kdo… ;/

Torej, po nekoliko manj prijetni objavi, delim z vami fotoreportažo Lombok drugič: Z Gili Air-a, kjer sem po Gili-Menotu preživela le eno noč smo pripluli spet na Lombok. Medtem, ko so šli nekateri na njegov najvišji vulkan Rinjani, sva si ga z NLP-jem ogledala s skuterčkom. Kljub plačevanju kazni (skorumpirani Lomboški policiji, nad katero domačini zmajujejo z glavo) je bilo fjakanje super. Na nekaterih zavitih poteh v notranjosti proti tropskemu gozdu so naju otročki zopet čudno gledali.

Na prvi fotki je ena vrsta drevesa, še kar pogosta v Indoneziji, ki ima veje navpično navzdol. Če je drevo zelo veliko, se lahko na njem guncaš. Evo še slikica guncanja mene in druščine ter NLP-ja na enem takem drevesu na Javi. Drevesa so bila sploh nekaj kar me je totalno zadelo. Kako velika, lepa in mogočna so bila kakšna je precej težko opisati. V naslednji reportaži vam pokažem še kakšnega. Na drugi fotki sem jaz in mimoidoči Indonezijec s katerim smo se taisti dan zvečer res zabavali ob njegovih čarovnijah. V Jakarti si namreč kupuje knjige s čarovniškimi triki in se jih uči na pamet in jih vadi že kar nekaj let. Še sam ne ve koliko jih zna. Njegov drugi hobi pa je igranje šaha proti računalniku. Včasih ga igra tudi do treh, štirih ponoči ampak zmagal še ni nikoli. V svoji vasi Tetembatu ima homestay, kjer ti pove tudi realne turistične informacije. Te so namreč bolj poredke. V celi vasi ti namreč govorijo, da potrebuješ vodiča do gozda opic in da so čisto slučajno oni vodič, on pa ti pove, da greš naravnost po cesti od njegovega homestaya in prideš do gozda. Drugi te verejtno peljejo cik-cak med riževimi polji. Na tretji so hišice kjer sem spala, cena je 3 eu na osebo. Lovely so kajne, sicer od daleč in na sliki zgledajo malo manj pajčevinaste, prašne in vlažne ampak to so detajli. Na zadnji fotki je NASI (riž).

V vasi Tetembatu, v centralnem Lomboku imajo veliko, veliko tobaka. Kupuje ga Philip Morrison za Marliče. Indonezijci so kar dobri potrošniki. Skoraj vsi moški namreč kadijo že tam nekje od trinajstega leta. Za raka se nihče ne briga in zmeni, niti ni nek vzrok smrtnosti. Takole ga sušijo v “peči”: Nekdo pa ga mora tudi nabrati in prinesti…zanimivo, dokaj težka dela počnejo ženske. Ko so na Baliju popravljali cesto so naprimer na glavah nosile cement. Niso kar tako… Bambusa za mojo pando je bi bilo več kot preveč. Iz bambusa delajo vse od postelj do električnih drogov. No jst, švohotna vijolica iz Slovenije pa moram počivati…

Takole lepa zna biti narava. Upam, da se jo naučimo malo bolje čuvat. Da se jo odločmo bolje čuvat. Gora kokosov za export. Pogled z naše terasice. Poleg vseh žužov so nam spanec kradle male muce katerim smo zavzeli dom. Vsaj repe so imele… Prva asociacija, ko sem tole vidla je bila: “Glej pomol z LOST-a!” Če se kdo sprašuje čemu tako dolg pomol mu povem, da je bil očitno narejen za tuje ladje, ki imajo globji ugrez in bi se lahko zagozdile v koralah. Teh bi bilo res, res, RES škoda. Največji kompleks bungalovov z bazenom in potočki je od bombnih napadov na Baliju zapuščen…več kot očitno je zapuščen tudi njihov pomol. “Miza” v restavraciji/baru. Cene? Še vedno nizke… Nekaj rund naravnega juice-a in pogled z restavracije je takle… Tisto na drugi strani je Gili Travangan, party island z nekoliko manj lepimi plažami. Tkole pa naredijo mravlje svojege gnezdo na drevesu. Ene so ga začele delat pod mojim jogijem ampak smo dost zgodaj urgirali. Fruits, fruits, gimme some more! Z druge strani otoka se vidi Lombok. Presenetila so me njegove dimenzije. Vulkan večji kot Triglav naprimer. Gili Air, ki prav tako ne konkurira Menotu. Kaj je stvar, ki sem jo edino pozabila? Kupiti podvodni fotoaparat za enkratno uporabo… Vredno obžalovanja! Ampak obstaja neka razlika v hranjenju in oblikovanju spomina če nimaš fotkiča. Od plavanja pod vodo se spomnim cele filmčke. Nekaj je tudi na tem, da eni nočejo slikat na potovanjih. V bistvu se tudi sama bojim, da se ti z leti spomini zreducirajo samo na tisto kar si kasneje videl v slikah… Debata o tem zgleda obetavna.

Po tednu na Javi nas je, predvsem mene, vleklo na čimmanjši otok, ki bi imel turkizno morje. Po prebranem v Lonely Planetu se je tak najbolj zdel Gili Meno, eden izmed treh Gilijev - majhnih otočkov ob Lomboku. Najprej je bilo torej treba prečkati Bali, ki smo si ga pustili za zadnja dva tedna popotovanja in priti na Lombok, odkoder so potem najcenejše ladjice do Menota. Trajekt z Jave na Bali traja pol ure, vmes pa se zamenja časovni pas*,…torej če smo natančni smo na Bali prispeli eno uro in pol kasneje. Na Baliju pa smo na avtobusni postaji v protest izkoriščanja turistov dve uri in pol čakali, da nam spustijo ceno prevoza do Lowine, kjer smo želeli prespati. Po dveh urah in pol so lokalci nekoliko popustili in mi smo bili vsi zadovoljni, ker smo prihranili vsak 5000 Rp, kar je 30 centov. No ja, pa saj je šlo bolj za načelo kot denar. Takle je bil naš pogled s hotela za 3 evre (za dve osebi/noč) na riževa polja. In tole je 180 stopinj v drugo smer od prejšnje fotke. Lowina naj bi bilo dokaj turistično mestece, kjer ti v glavnem ponujajo izlete z ladjico za ogled delfinov. Nanje opozarja tudi na pol porušen kip/obelisk z nekaj identičnimi delfini v “centru” ob plaži. A kakor smo slišali, se jih v resnici vidi bolj poredko, saj so se od Lowine že poslovili in tudi mi nismo bili kaj preveč za to. Delfini so nam pač najlepši v Jadranskem morju, ko se igrajo ob jadrnici ali kaj podobnega. Namesto tripa z delfini smo šli naslednji dan na plažo iz črnega vulkanskega peska, ki nas je po pravici povedano razočarala predvsem zaradi tiste svinjarije, ki jo na plaži puščajo blizu živeči in tiste, ki priteče v potoku. Vseeno smo si šli malo pogledat korale, ki so bile sicer prve med katerimi sem plavala, ampak v primerjavi s tem, kar sem doživela na Gili Menotu niso nič kaj lepega. Pot do Padangbay-a je bila že nekoliko bolj podobna pravemu Baliju, kakršnega sem spoznala 3 tedne kasneje. Neskončno število templjev in magični religijski običaji. Močna kulturna, zgodovinska, religijozna, cerimonijalna, arhitekturna, karakterna posebnost je Bali. Tega v Lowini nisem začutila in bila razočarana, kar je imelo za posledico tudi to, da me ni vleklo več nazaj. Hvalabogu sem vseeno šla in doživela presenečenje. Na fotki je prva videna ceremonija slikana iz avta. Z Labuan Baja, kjer so nam hoteli prodati najprej karto za trajekt po 10kratni ceni, smo zibajoče odpluli z zarjavelim trajektom, ki je imel rešilne čolne tudi iz leta 1940 proti Lomboku. Tam smo spali v Senggigiju, obalnem mestecu, ki je bil pač najbolj praktična postojanka. Plaža že nekoliko lepša, super hotelček za 6eu in dobri razgledi ter opice na poti do čolna, ki nas je peljal na Gili Meno.

PS: Fotke iz te reporteže je v večini slikal Ž.B. Stvar je taka, da nimam digitalnega fotoaparata in sem si ga, ko sem lahko, sposojala od njega. To pa seveda ni vedno šlo in z nekaterih koncev pač ni fotke katero bi posnela jaz sama.

PSS: Reportaža ni krajša ker me buba švabe in mitja ne bi dovolj vzpodbudila, ampak zato, ker predstavlja samo 4 dni našega potovanja

*Ko si na drugem koncu sveta ugotoviš, da so tile časovni pasovi taka štala, da bi težko bili slabše naštudirani. V Katarju naprimer, ki je na bolj južnem kot severjem delu Arabskega polotoka, torej daleč, daleč stran od nas je le dve uri plusa. Na Javi, kjer je pet ur plusa je recimo noč že ob 18h.

Moja pripoved o popotovanju bo šla bolj počasi. Na izbiro sem zaradi sebe in mojih interesov imela počasno verzijo, ali pa to, da nič ne napišem in morda objavim nekaj fotk. Upam, da boste vseeno dovolj vztrajni in pač brali v delih. Prvi koralni greben ki sem ga videla…sicer res z avijona, ampak pogled je bil vseeno pravljičen. Sicer nimam pojma katera otočka bi to bila…ena izmed tisočtristotih. Nekje na poti od Singapurja do Jakarte.

O Javi sem nekaj že napisala. Predvsem moram povedati to, da je bila dober intro v nadaljnje potovanje. Prvih bananinih dreves in riževih polj pa tudi prve svinjarije ne pozabiš. In si jih tudi morda celo bolje zapomniš kot nekatere nadalnje, pa čeprav so slednje potencirano lepše ali bolj grozne. Prstanek in prva noč v poraznem in najslabšem hotelu celotnega popotovanja. Ni okna, vročina, mnogo komarjev, a hvalabogu vsaj mrzel “tuš”, ki si ga ponoči nekajkrat poslužim. Nisem mogla spati. Prevelika sprememba zame. Vse skupaj mi niti ni bilo tako grozno izpod bele mreže proti komarjem, a vseeno ni šlo. V Jakarti smo večino energije porabili za izogibanje velikim luknjam v pločnikih in za prečkanje čez cesto. Sploh je bilo zoprno takrat, ko smo mogli prečkati cesto ker je pločnik pač izginil. Na stotine motoristov in nekaj manj avtomobilov, ki ne ustavijo nikomur. Kljub zoprnemu ozračju v mestu (kjer zaradi smogaste megle in oblakov nad njo skoraj ne vidiš sonca in ne pogruntaš, da vzhaja in zahaja na isti, severni strani neba) sem potegnila od predstave pred mojimi očmi kar se je dalo. Posoda, ki jo v pločniških lokalih perejo na cesti in dišeča hrana, ki jo kuhajo na potovalnih kuhinjah/kolesih ter mačke brez repov vsepovsod so bile smrdljivo fotogenične. Nevem zakaj jih kljub temu nisem želela slikati.

Pot stran od Jakarte je bila že nekaj meni veliko ljubšega. Na vlaku je bilo pravzaprav čisto udobno in če plačaš malo več, se ti ni potrebno gužvati. Sredi poti sem zaradi želje po fotkah našla novo pustolovščino in se pridružila nekaj lokalcem, ki so se zadrževali ob vratih v vlak, včasih z njih viseli, v glavnem pa kadili (kar Indonezijski moški pač v glavnem tudi nasplošno počnejo). Poslikala sem kar nekaj fotk, še bolj pa uživala v vožnji med bogato naravo. Banane, palme, riž, drevesa, potoki in soteske nad katerimi so mostovi brez kakršnihkoli ograj ter ljudje, ki se veliko zadržujejo ob progi. Tudi otroci se igrajo meter stran in ko te opazijo vneto začnejo mahati, pošiljati poljube ali pa le začudeno gledati. Starejši večinoma delajo na poljih, a se vseeno ozrejo. Zanimivo, nisem pričakovala, da prebivalce zanimajo turisti. Nisem pa izvedela kaj točno jih zanima. Sprva se mi je na predlog sestre zdelo, da se jim zdimo grdi. Niso nas navajeni in v kulturah je tako, da je lepo tisto kar je domače. A kasneje sem ugotovila, da je vsaj v mestih močno prisoten ideal bele kože. Očitno smo jih potegnili v svoj ideal in boj za uspeh. Prispeli smo v Jogyakarto kjer se precej lažje diha. Stran od ulice Maliboro so se mi zdele hišice dober približek tega, kje bi lahko tudi živela. Ljudje so delovali povsem mirni in zadovoljni, otroci, ki pa so se na ulici igrali svojo verzijo baseballa so prispevali k še boljši predstavi Jogye. Na igrišču sem tudi videla predstavnika meni zelo ljube in občudovane živalske vrste, tokrat in prvič brez ograje. Pokazali smo tudi, da se ne bojimo ptičje gripe, a to, da na ptičji tržnici ni bilo nobenega drugega turista mi je nekako povedalo, da je stvar v večini še vedno smatrana za nevarno. V Jogji je tudi več ponudbe za turiste in zlahka najdeš kaj še kar ugodnega in prijetnega za spanje ter se zmeniš za šoferja, ki bi te peljal pogledat templje. Sicer ne nameravam opisovati že mnogokrat opisanih temljev, pri teh bodo že slike povedale svoje. So krasni, a izkoriščeni v namene turizma. Nimajo posebne duhovne vrednosti, a vseeno predstavljajo dediščino in so redka zgodovinska zanimivost Indonezije. Ampak jaz sem šla tja zaradi sedanjosti. Prvi je Borobodur, drugi Parabangan. Slednji je bil, priznam, neverjetno ozadje med Ramajana baletom. S hecnim šoferjem, ki je bil sicer res dober voznik in je obvladal situacije dvojnih škarjic s tovornjaki med prehitevanjem, smo se tri dni vozili do vzhoda Jave, se velikokrat izgubili in si pogledali dva vulkana. Prvega ob spremstvu množice drugih popotnikov (turistvov, whatever), drugega pa bolj sami. No, jaz osebno nisem prilezla na drugega. Nisem ravno prilagodljiva kar se tiče tempa in tokrat sem ostala zadaj in brez vode, zato sem se raje obrnila. Morda je tako tudi bolje, saj je smrdelo po žveplu že ob vznožju grozno, v kraterju pa tako, da je fantu pulover smrdel še dva tedna, dokler mu ga niso ukradli. Bolje je morda tudi za to, ker bi drugače spoznala tudi človeka, ki celo življenje v kraterju kopljeta žveplo in ga potem po 100kg skupaj nekajkrat na dan v košarah neseta z vulkana visokega čez 2000m. Od žvepla imata rumene trepalnice in verjetno ne bosta doživela več kot še nekaj let. Ko so jima dali čokolado sta bila menda zelo nasmejana. Bila bi tudi vesela če bi kaj žvepla kupili, ampak dokler bodo ljudje kupovali žveplo, ga bosta morala onadva izkopavati…

Vprašanje za vas: Se vam zdi reportaža predolga za blog?

Le majhen sprehod pa najdem okoli sebe 1001 stvar. Mnogo takih, ki me razžalostijo in vsake tolko časa tudi kakšno, ki me totalno pozitivno preseneti. Od vsake vam danes nudim po eno. Dovolj besed, evo vam posnetke:

In to naj bi bila elitna soseska! My ass! Verjetno mi ni treba še enkrat poudarjat kako primarno za človeka in prihodnost se mi zdi recikliranje in nasploh bolj zavestno ravnanje. Tega pa ne dojamemo in nič ne naredimo. Jst ne bom čakala križem rok…

No, še nekaj. Na koncu posnetka se vidi tudi to, da je en smetnjak še kar poln s paprijem. Te kartone sem tja vrgla včeraj, je pa res, da je še nekaj sosedov, ki znajo smet vreč tja kamor paše. Vesela sem, da obstajajo.

Druga zadeva:

Kot zvesti kolesarki, ki se ji je že ničkolikokrat zgodilo, da so jo vozniki avtomobilske šare ogrožali me je tale plakat na drogu res presenetil.

Jebeno dragi Simon, da si pred 16imi leti spizdil s kraja nesreče, ampak pohvalno, ker si očitno v tem času postal mnogo moralnejši.

ps: Se opravičujem, ker je pri drugem posnetku fokus zanič. Šele zdaj sem videla, da bi bilo mnogo bolje če bi snemala manj blizu.