Sijaj sončece

Začela bom na začetku, tam kjer se je prejšnje leto končalo. V Bratislavi, kjer sem ugotovila, da moram letošnje novo leto preživeti v družbi čim večih ljudi, po možnosti takih ki jih imam rada. Pritisk je na ta večer enostavno prevelik, da bi mi zadostovala ena oseba pa če je ta še tako radodarna in razumljiva ter zabavna, četudi je to moja najljubša oseba. Potrebujem jih več, da med njimi lahko swingam. No in ta ugotovitev, ki je bila ena prvih v letošnjem letu bo zaznamovala ravno konec tega leta in začetek naslednjega. Kako pravljično kajne?

Novo leto je sicer ciklus, ki mu pripisujem nekoliko manjši pomen od ciklusa med poletnimi počiticami in novim študijskim letom. Zame je pravzaprav novo leto takrat, ko začnejo rasti tulipani. Ne, nisem si tega izmislila ta trenutek, to vem že nekaj let. Novo se začne zame takrat, ker je tisti čas za zadnje korekture v študijskem uspehu, ker se lahko s kolesom vozim v kratkih rokavih, ker so dnevi daljši in ker se vse prebuja. Potem sledi nagrada. Poletje. Morje in sonce. In Dalmatinski kamen ali tropski pesek. Moje najljubše reči. No, vseeno trenutno pišem slavo uradnemu novemu letu. Vseeno ni zdaj ta konec decembra kar tako. Slovani so morali vedeti čemu si govore pravljice celo noč ravno konec decembra. Morali so dobro preračunati zakaj je šest dni med Božičem in Novim letom najboljša tudi za njih. In niso edini, ki jim ta pozicija lune in sonca kažejo, da gre za prestop. Če se ne motim vse religije prazunjejo največje praznovanje ravno v tem obdobju. To mi da vedeti, da ni vse le larifari. In novoletne obljube ter želje so zaradi tega dejansko lahko močnejše zdaj.

Naj se vrnem torej na moje leto. Kako je potekalo če se držim koledarja. Po prvih dneh leta, ki so še namenjeni rajanju pride do enega izmed najbolj nadležnih preobratov. Treba se je začeti učiti. Uskladiti urnik in narediti čimveč. Da bo poleti lažje. A poleti je se mi je v vsakem primeru lažje učiti. Lahko grem na sonce in boljše volje sem. Vseeno se ni prijetno julija preveč dolgo zadrževati stran od morja zavoljo tistega izpita, ki je ostal. In naj bo, januarja se zato prisilim. Do zdaj je uspevalo, z nekaj žalosti in zaprtosti je šlo vseeno skozi. In mesec kasneje opraviš in doživiš nagrado. Si frej. Lahko sem si začela planirati odhod v Afriko. V Saharo in puščavo, v Maroko. Sicer je bilo potrebno počakati še prvomajske praznike a načrti in želje so bile jasne, zato ni bilo nobenega problema prilagoditi vse ostalo temu. Marca in tudi aprila sem še nekajkrat zavila na sneg, moj redek zimski užitek. Žurali smo takrat še v Globalu in nekajkrat sem bila tudi še na Metelkovi. Na faksu sem poslušala o sociologiji mladine s prve roke starega Pankrata Tomca. Seminarske naloge sem si izbirala po svojem okusu in v njih prijetno ustvarjala. No le za eno sem temo prisilno izbrala filozofijo znanosti s katero sem dobila nekaj skravžlanih možganov. Pogrešala sem svoje štiri najboljše prijateljice s katerimi so se nam poti malo preveč oddaljile. Zato sem se trudila in vlagala, da bi ostale na isti ravni. Tudi to je kar dobro uspelo, zato še vedno ostajajo najboljše. Na jobu sem bila malo bolj pridna, treba je bilo imeti dinarčke za Maroko in potem še za Indonezijo. Poletna kolekcija me je že začela vleči v sanjaške vode mojega novega leta, ko začnejo cveteti tulipani. Aprila se je obrnila še ena številka. Samo moja številka. 20 je začela kazati. Žur je uspel, vsi so si ga zapomnili. Takrat so zadnjič igrali JuicyJuice. Zdaj pravijo, da nimajo kje igrati.

In končno je prišel na vrsto Maroko s svojimi zelo pozitivnimi prizori in tudi s tistimi slabšimi od katerih pač potegneš najboljše - to da se nakaj naučiš. Fotke so bile super. Najbolj sem si zapomnila puščavo. Nabor mojih najljubših krajev se je torej s Hvarskega temno modrega morja, rajskega turkiznega morja, belega snega na vrhu Marmolade ali Kanina, sive kolesarske steze razširil še na oranžno puščavo.

Rajskega turkiznega morja sicer še nisem videla in to je postal fokus naslednij mesecev do konca julija. Izpiti niso predstavljali problema kljub temu, da sem prvič na enem padla. Imela sem še september v rezervi, zato ni bilo panike. Dva bom takrat, ko pridem z raja že zmogla. Malo se mi je pri tem zalomilo, a to še sledi. Poletne dni sem v petek popoldan najraje priživela s tamalima na igrišču v Tivoliju. Včasih sem bila potem preveč zmatrana da bi šla kam žurat, a tudi nisem čutila pretirane potrebe po tem. V bistvu se tega dela s tistega obdobja ne spomnim kaj dosti. In ne, ne zaradi memory loss-a. Bolj sem si zapomnila dan, ko sem si kupila starinsko Rogovo kolo kot pa to. Nekaj vikendov sem šla tudi z veseljem raje v Maribor kjer je darling takrat končeval faks. Maribor mi pomeni prijetne dni z njim, ko sva bila sama pri njem skoraj tako, kot če bi bila na svojem. Kosilce na bone in potem sprehod, zvečer film in še prej v trgovino. Za Ljubljano pa vem le, da smo se po dolgem času videli z nekaj bivšimi sošolci pri Tivoliju. Veliko je bilo smeha in starih zajebancij, podjebavanja za hec katerega ti nihče ne zameri, a vem tudi da me je zeblo. To se sliši danes, ko je 20 stopinj manj, oblečena pa sem bila le za plašč manj, hecno. Spomni me na to, da se ljudje v resnici glede fizičnih sposobnosti večkrat spremenimo. No kakorkoli že, velikokrat sem zavila v STA, da smo se odločili za dan odhoda in pravo varianto. To so bile prijetne stvari, manj prijetne - cepljenja in komplikacije v zvezi z zdravstveno “priporočeno” pripravo pa so bile tiste malo manj ljube. Le končno sem dočakala tudi svoj Exit fest in hojo čez most na Donavi. Imela sem se slabše kot lani. In na žalost zaradi ljudi s katerimi sem se želela imeti fino. Neka čudna atmosfera je bila. Nevem, a sem jo čutila samo jaz ali še kdo drug, vem da jo je tudi M. opazila. Morda so bila pričakovanja prehuda. Že čez en teden sem odhajala daleč stran, tudi to je imelo verjetno nekaj veze. Nestrpnost in zaskrbljenost sta bili kljub močni želji po odhodu prisotni. Vedela sem le to, da bom tam obkrožena z ljudmi, ki jim lahko zaupam. In ravno to, kar sem vedela se je tudi tam omajalo.

Na potovanju v Indoneziji nisem bila zmožna shajati s toliko različnimi socialnimi vlogami, kot je biti sestra, punca, sestra od punce, prijateljica prijatelju in prijateljica prijateljici. Sliši se fino, a bilo je malo težje. Predvsem zato, ker so vsi najbolje poznali mene in so se mi zato večkrat lahko postavili po robu. Med sabo pa so se bolj spoznavali, kar je najbolj dobronamenska faza prijateljstva - veliko bolj popustljiva in previdna. Hvala fantu, ki me je pri vsem tem razumel. V sebi sem vseeno rastla. Videla sem na vsakem koraku nove reči, lepe in zanimive. Grde in zelo zanimive, razmišljanja vredne. Spreleti me velik občutek ljubezni do Zemlje, ko pomislim kaj mi je tam vse pokazala - od vulkanov in ovinkastih poti zaraščenih s palmami, bananami in vrtovi do koral ter ribic vsepovsod okrog mene v turkiznem morju.

Prihod domov je povzročal hiper raznolike občutke. Poln koš pripovedi, končno domačo posteljo in spoznanja o tem, da mi je težko potovati in biti nesigurna, v stalnem dvomu o varnosti in hkrati o tem, da so potovanja tako drugačna od doma. Odpirajo obzorja v katera prej, kljub temu, da veš da obstajajo, ne moreš popolnoma verjeti. Še zdaj, v trenutnem zopet zmanjšanem obzorju, se moram vsake toliko na to spomniti. Ne vem, če je že čisto prišlo v zavest. Velikokrat razmišljam preveč Ljubljana zaprto. Kot da ni drugega.

Spet sem se učila. Na travi v Tivoliju, bilo je luštno, a ob gori knjig me je spreletavala misel, da toliko stvari ne vem. Nikoli ne bom prebrala vseh teh knjih. Kaj vse mora v njih pisati. V bistvu ne vem ničesar. To me je medlo. Učim se, a ne vem ničesar. Hkrati pa vem, da sem pametna punca in vem ter razumem marskaj. Mislim, da so me medli tisti kemični, že stokrat omenjeni antimalariki. Možno. Lahko pa da bila to le taka mislena dilema, ki te pač lahko doleti če si miseln človek. Odpisala sem tisti prvi padli izpit z 9. To pomeni, da kaj pa že vem. Menda. Načrtovala sem učenje za zadnji izpit letnika in kak teden na Hvaru pa je nekaj prišlo vmes. Še zdaj nevem zakaj. Neka bolezen. Bolečina v prsnem košu, ki se sedaj tri mesece kasneje s stalno uganko in mislijo počasi le poslavlja. Pustila je neke posledice. Zavedanje, da je zdravje nekaj, kar lahko hitro postane najpomembnejša stvar v človekovem življenju in moje vsakodnevno opazovanje bitja lastnega srca. To ni še čisto tako, kot je bilo. Kakor so ugotovili stalno prihaja do nekih napak v njegovem toku. Aritmija, tahikardija… mogoče zaradi problema ene zaklopke, ki pa načeloma ni nič hudega. Po času v septembru in oktobru, ko me je bolelo je prišel čas, ko sem bila hitro utrujena, ko sem začela z drugačno prehrano in s previdnostjo. To traja do danes, ves ta čas pa se še ni popolnoma razkrilo vprašanje zakaj se je to tistega dne v septembru pojavilo. In kaj se je pravzaprav začelo. Zelo rada bi videla, da se ne bi. Mislim, da bi bila danes zato drugačne volje. Boljše volje.

Vmes se je začela tudi zima in meni je po mesecu počivanja doma postalo najpomembneje druženje. Čvekanje in dogajanje. Malo bolj podobno starim časom, ko sem bila več v akciji. A drugačno. Bolj ženstveno z moje strani. Zato in zaradi slabe karme začetka zima se je porodilo tudi vprašanje o moji zvezi s fantom. Počasi sva dileme rešila, a o tem še nimam zaključenega mnenja ker je minilo še premalo časa. Nisem še dobro prespala.

Zadovoljna sem s prazniki in vsemi lepimi darilci ki sem jih podarila. Nisem pa zadovoljna s prepiri, ki so prevzeli mojo družino. Nerazumevanja staršev ali hčera (kakorkoli vzameš), ki se ne strinjajo, da s sestro zaživiva po svoje in si urediva našo staro hišo tako kot bi si želele. Brez njihove stare krame in nadzora. Stalnega upozarjanja na napake in dajanja nalog, ki so pravzaprav usluge le da se za njih ne prosi. Stalnega komentiranja, spraševanja in nujnosti po takojšnji informiranosti o dogajanju. Ne morem biti več dolgo doma, ne prenašam več tega dobro in treba bo iti preden se skregamo do konca. Raje bi z njimi preživela nekaj, ne nujno malo, načrtovanega kvalitetnega časa z dobro voljo, kot pa stalne z naštetimi stvarmi obarvane bližine. To je to. Lahko zaključim da počnem mnogo reči, veliko od teh z dobro voljo in nasmehom, a nekaj tudi takih zaradi katerih postanem tečna. Lahko rečem da se je to začelo jeseni. Moja odločitev je torej sprememba, ki bo izključila to zadnje. Moja volja se je z zavedanjem že poboljšala, a tisto kar ostaja slaba, je zaradi tega, ker resnično potrebujem to selitveno spremembo. Komaj jo čakam. Dnevi bodo potem lažje vsi polni in prijetni.

Kar se tiče bloga mi ta stoji ob strani, ko moram nekaj narediti, nekaj pokazati in malo komunicirati. Posebno vlogo ima, ko me premami želja po razširjenem razmišljujočem pisanju kakršna se je pojavila danes. In super mi je bilo pisati fotoreportažo z Indonezije. Super mi je bilo, da je bila tolikim všeč in je pritegnila nekaj stalnih bralcev in kometarjev. Sicer nisem popolnoma del blogerske scene, nevem če si sploh želim biti, a vseeno mi je fino v taki meri kot sem njen del zdaj. Rada imam veliko obiskov in kakšen zanimiv komentar. Statistika pa pride, ko bo eno leto od začetka bloga - 2. januarja ! Wiiii ! Čisto čisto zaključila bom še s tem…. misel na lepo ravnanje z Zemljo in materialnom se mi je že globoko zakoreninila. Zato mi ni težko živeti na manj osnaževatorski način. Za minus si štejem le lete z avijonom. Tudi to načrtujem zmanjšati do minimuma. Tistim, ki vas zanima malo bolj spoznati kaj je narobe z našim ravnanjem in kako bi ga lahko dokaj enostavno popravili pa priporočam ogled: Story of stuff je uiber luškano in poučno.

Sicer nisem bila jaz tista, ki je letela (nekaj posrečenih skokov sicer skoraj štejem v ta rang, hihi), a bila sem v prvi vrsti. Na vrhu Krvavca v smeri proti Planini. Božansko. Again. Lep dan, sonček, super družba, nekoliko gužve in kar nekaj kamenja ter skal, a vseeno perfect. Mmmm… in iiiii

Kar lulat me je prijelo zaradi misli, da bi tudi sama kdaj kaj takega probala. Mešanica prijetnega užitka in strahu me vedno na to vrže… Posebej tole afnanje z delanjem stoje v trapezu nas je zadelo. In spet smo se vrnili med oblake in meglo. Vsaj malo smo se temu izognili, še dobro, da si zaradi gužve na parkiriščih nismo premislili.

Kako vesela sem, da sem po indonezijskem potovanju končno le zapustila Kotlinico. Imam jo rada, a tudi od nje se je treba sprostiti. Če je zraven še bordanje je toliko lepše. Otvoritev sezonice na Krvavcu s popolnim dnem. Več besed ne bom pisala ker: 1. Sem zmatrana ko nevem kaj (ko nevem kaj v tem primeru pomeni zelo) 2. Bodo slikice povedale boljše kot besede 3. Imam prst ožuljen od štimanja vezi

V akciji sem bila s telefonom

Z novimi dobrotami sem se po sešnu končno odpravila še k fotoformatu. No, predvsem mi dolgo ni ratalo it po razvite fotke. In končno jih le imam! In jih delim z vami. Nisem nevem kok zadovoljna, uvajam se še.

Nekaj jih je bilo slikanih tudi v namen natečaja Stare tovarne fotokluba Kamnik. Ker sem vedela, da sem za analogne prepozna sem poslala digitalne. Ena je bila izbrana za razstavo in je menda tam. Nisem pa je še šla pogledat :0.

Alora, pokomentirajte (in za neostrino druge vem…bila je že tema:) !

Včeraj smo se s staro družbico dobili v Da Budi* nadaljevali pa smo v MediaParku. Dokler tam ni zmanjkalo elektrike, dokler se ni ugasnila vsa muzika in dokler niso gorele le rezervne male luči. Tako smo se odpravili v Orto. Dokler ni prišlo 6 kibel specialne policije in so nam tudi tu ugasnili muziko ter nekatere preverjali kar dolgo časa. Še dobro, da smo bili tako vztrajni in navsezadnje ob treh spet zažurali. Ni kaj, ko ima hudič mlade jih je veliko. Še en pregovor, ki drži.

Z nekaj mladimi policaji sem se prav fajn zaklepetala in jim razložila kako je z mojim žuranjem danes. Priporočali so mi, da v tem duhu nadaljujem in naj grem še na Metelkovo saj je bila menda to njihova naslednja postaja, sama pa sem jim zaželela dober žur še naprej. Včasih se da z njimi tudi čist ok pogovarjat samo pravi način moraš ubrat…. in morda je bolje da si punca “ki se heca”. Kljub temu, da se mi zdijo včerajšnji dogodki zabavni, se moram vprašati kam nas pelje tako žuranje v Lj? Od Lipe, Globala, itd. se čudne stvari dogajajo kar naprej.

*(ki je by the way zelo fajn lokal s super ambientom)

Najprej povem, da ni bilo treba nikomur umreti, da sem podedovala dotične fotografske dobrote. Zadevo sem si namreč sama tako razložila, saj jih oče že leta ne uporablja. Le zakaj bi mi jih včeraj vse skupaj prinesel v roke, če ne zato, da so sedaj v mojih rokah? Imela sem namreč podočnjake do tal, saj sem dobila res dobre ideje za nek natečaj, fotoaparata pa nikjer. Temu bo zdaj končno konec : )

In to je še ena izmed zgodb mojega očeta, o katerem se mi včasih zdi, da ne vem prav nič. Niti sanjalo se mi ni, da ima nekje tako dobro opremo. Pravi, da ima nekje celo še en boljši teleobjektiv… Zdaj pa peljem zadevice na ”sprehod”. Še prej pa po baterije. Škoda le, da je danes taka zoprna svetloba.

Spet nostalgično opazujem fotografije, spet jih skušam zreducirati in ne gre. Enostavno je toliko prelepih in zanimivih. Še posebno sem opazila koliko imam portretov Indonezijcev. Ker ste bili nekateri tako zvesti pri branju fotoreportaž bom zato z veseljem objavila še kakšne tematske fotke. Danes torej ljudje, jutri morda drevesa, … Portreti z Jave:

Portreti z Balija in Lomboka:

Portreti s Floresa:

Zakaj s takim navdušenjem naslavljam tole objavo še sama nevem točno, a očitno je ravno Bali name pustil kar dober vtis. Morda zaradi tega, ker nisem pričakovala toliko lepe narave, običajev in prijaznih ljudi ter odličnih valov temveč sem pričakovala le veliko turistov. A na koncu, sem bolj opazila tiste prve stvari, kot zadnjo, oziroma me ta zadnja stvar ni tako motila. S prijateljico sva, po že opisani 36 ur dolgi poti na avtobusu in trajektih iz Floresa, prispeli v Kuto, kjer je bila že moja sis. Naslednje jutro sem namesto da bi se naspala, umirala od radovednosti kako je na plaži, kakšni so valovi in če kdo od poznanih kje fura. V tistem času namreč kar nekaj slovencev surfa na Baliju in nekaj je tudi takih, ki sem jih vsaj približno poznala. Na plaži sicer ni bilo nikogar, a namesto tega sem imela vsaj priložnost malo pogledat po okoliških surf shopih za izposojo primernega surfa zame. Neverjetno je, kako se nekje na drugem koncu sveta vse odvija okoli enega športa. V restavracijah vrtijo na televiziji surf movije in tudi Surf“s up! risanko, v lokalih vrtijo Jacka Johnsona, večina trgovin prodaja surf opremo in navsenazadnje pol ljudi, ki jih srečaš na ulici nosi v roki surf. Sicer nisem nevem kakšna fenica surfanja kot načina poziranja, a vseeno je to stil, ki mi najbolj leži in šport pri katerem res, res uživam. Smejim se, ko izmučeno pedlam (veslam na surfu), ko sem v vodi tam kjer se lovi valove in na njih najprej nekaj časa pasem oči - na manjših ali velikih, ki prihajajo proti meni in se bodo tam nekje za mano proti obali začeli v najlepši možni geometrijski obliki lomit proti obali. Že samo, ko jih tako občudujem in jih probam naštudirat, kje bi bilo najboljše loviti me grabi prijeten občutek, mešeanica strahu in užitka. No, ko enega uspešno ujamem in celo uspešno vstanem na deski je stvar že preveč super in mi ponavadi da mnogo energije za ponovni boj z novimi valovi, ki še prihajajo proti meni. Tisti, katerega naslednjega ujamem je najbrž še kakšen kilometer stran. Sicer zna biti tudi zelo pasje, verjetno surfanje pomeni tudi moje najbližje srečanje z belo svetlobo na koncu hodnika : ). Ko te enkrat zagrabi val nimaš kaj dosti svobodne volje. Še najhuje je bilo enkrat, ko me je z večjo dilo (longboardom) zagrabil vrh vala, za katerega sem upala da me ne bo, da se mu bom izognila. To je najbrž izgledalo kar hudo, padeš namreč nekaj metrov z vrha vala, skupaj s tono vode, ki te potem še posrka proti dnu, kjer pod valom, še posebej če je večji, vlada totalen kaos, najbolje ga opisuje centrifuga pralnega stroja. A ta moč narave daje zelo veliko energije, ki jo nikoli ne pozabiš. Takole izgledata plaža in moje pedlanje. S slikami mene s surfanja nimam ravno sreče. Ko mi gre dobro me nihče ne slika, ali pa imajo slike drugo nesrečno usodo - lani so nam pokradli fotoaparate. Po tednu sprehajanja, surfanja, pitja juice-ov in razvajanja z masažami smo se cela ekipa odpravili v Ubud, v centralem delu Balija. Uro in pol vožnje stran je podnebje že čisto drugačno, mnogo bolj tropsko in vlažno, celo deževalo je. Zame prvič na celem potovanju. V Ubudu so znani po deževnem gozdu z opicami, predstavah tradicionalih plesov in kraljevi palači. Naslednje slike so torej to: Tele opičke so mi zelo prirasle k srcu. Njihovi gibi so tako presenetljivo človeški in prijazni, znajo pa biti tudi vražji, odvisno od tvojega pristopa in ok priznam, njihovih muh. A vseeno smo se jim pustili, da so plezale po nas, včasih zaradi banan, ki smo jim jih ponujali ali pa kar tako. Neverjeten je bil občutek, ko so mi plezale po ramenih, čez naročje in po glavi in posvečale pozornost detajlom kot je bil moj prstan. Želela ga je vzeti, s celo rokico ga je vlekla z mojega prsta in ker ni šlo, mi je obrnila roko da bi pogledala zakaj ne gre dol. Ne morem vrjeti, da je pogruntala da ga imam okoli prsta. Drugim so popravljale detajle na koži, recimo začele trgat ostanke od žulja na roki. Luškane so bile, ni kaj. In kako presenetljivo lahke. Če si ji takole nastavil roko te je najprej prijela za prsta kot kak dojenček, potem pa včasih splezala cela na dlan. Zelo cute. V gozdu opic je tudi tempelj z eksotičnimi kipci. Sicer z drugo fotografijo ne želim skrunit njihove religije, ampak tega nismo tako vajeni in se seveda potem delamo norca predvsem sami iz sebe. Spoštujem Balijsko kulturo z vsemi tiči, psicami z ogromnimi joškami in lulikami in poudarjam, da verjetno te niso mišljene v taki luči kot jih vidimo mi. Vse nam pač ni dano razumeti. Sprehod po Monkey Forest Rd. iz tropskega gozda proti kraljevi palači poleg dobro založenih trgovinic za turiste in nogometnega igrišča ponudi tudi vpogled v vsakdanjik domačinov. Nasplošno so v tem mestecu vsi zelo prijazni. Moški in šah. Ženske in njihova zmožnost za težaška opravila. Artist vklesuje v tipična vhodna vrata temlja. Teh je res ogromno na Baliju. V LP piše, da je več templjev kot hiš na Baliju. To se zdi pretirano, a ko si tam, ugotoviš, da je to še najboljši opis za tako pogostost temljev. Kraljeva palača, kjer začuda dejansko lahko hodiš med pagodami in na terasah vidiš njihovo televizijo, perilo ki se suši, družinske slike, itd. Ni mi povsem jasno, ali so to dejansko potomci kraljeve družine ali kdo za vraga zdaj tam živi. Seveda vsi prostori niso zasedeni, nekateri so tudi zavarovani in zaprti. Očitno je to odvisno od njihove vrednosti. Čez cesto je tudi glavni tempelj Ubuda, kjer smo se zvečer švercali na tradicionalni ples. Ta me je kar precej prevzel. Plesalka je tako obvladala, plesala je z vsakim prstom na roki in tudi z očmi. Če je z njimi pogledala v našo smer me je dobesedno zbodlo. Glasba plesa je igrana na tradicionalna tolkala, katerih zvok je tudi zelo poseben, njihova melodija je na trenutke precej evforična, zna pa biti tudi grozljiva in lepa. Najnižji dongi so mi naježili kožo. Naslednji dan smo si s šoferjem želeli ogledat nekaj templjev v bližini Ubuda. Po neuspelem dogovoru, da nas bi za ta denar peljal od enega templja do drugega smo se zmenili, da nas počaka pri prvem. Po ogledu vseh, ki sicer razen reliefne stene iz 14. stoletja v Yeh Pulu niso bili kaj preveč zanimivi, šoferja ni bilo več. No, sam si je kriv, plačali mu namreč še nismo. Žal je zadnjemu večeru v Ubudu sledila zastrupitev s hrano, kar nekaj jih je bilo bogih in so naslednji dan praznili rezervar vode viden na sliki, katerega črpalka je pompala non stop. Kaj drugega kot pogled iz sobe, kakršen je na sliki, tudi niso videli. Tisti, ki smo bili dokaj vredu smo se počasi z deževnega Ubuda vrnili v Kuto. Še malo surfanja in veliko počivanja zaradi splošnega upada energije. Verjetno ga je malo povzročila prva zastrupitev, malo so pomagali tudi močni že omenjeni antimalariki in seveda utrujenost po mesecu dni potepanja. Na fotki naša sobica v Kumala Indah II cottages po 6eu za dva na noč in darovanje, ki ga vsak dan zjutraj položijo pred sobo na terasici. Predzadnji dan smo z voznikom šli še v štiri templje na severu Balija, kamor smo že enkrat krenili z Ubuda pa nam je nasproti prišla huda smola. Mokra cesta in ovinki so bolj slaba kombinacija. Tokrat smo šli na zihr, s šoferjem in avtom. S skuterji je sicer super fajn in zabavno, ampak zaradi načina vožnje indonezijcev in tečnih policajev mnogo bolj nevarna. Morebitnim popotnikom svetujem, da si zrihtajo international driving license. Sicer moraš v vsakem primeru kot turist plačat extra višjo kazen (ki je sicer za nas še vedno nizka). Če imaš pravo vozniško pa verjetno kaj drugega najdejo. Zraven je zanimivo še to, da se tudi s policaji baranta. Ogromno darovanj v templju ob jezeru kjer smo slučajno ujeli tudi ceremonijo. Še riževa polja na Baliju, najbolj sveti tempelj kamor lahko vstopijo turisti in najbolj komercialni tempelj ob morju, pol ure vožnje od Kute.

S tem post-om zaključujem svojo fotoreportažo. Kar dolgo je trajalo, saj vzame kar nekaj časa. Hvala Ž.B., ker deliš z mano in bloggerji tudi tvoje fotke. No, zdaj pa nazaj v sedanjost. V moje življenje v Ljubljani. V realnost, ki sicer morda ne ponuja tako spektakularnih fotk na vsakem koraku, a vseeno sploh ni slaba. Razmišljam, da bi vse fotoreportaže združila v eno, od začetka do konca. Ta bi bila res (pre)dolga?

Za deževen dan, samo za vas, bralce blogov, fotke in poročilo o daljni deželi.

Na Lomboku smo se v enem izmed “turist infotov” kakor pravijo svojim turističnim prodajalnam, da bi si pridobili na zaupanju zmenili za štiridnevni komodo trip. Stal je približno 80 eu na osebo, torej nič kaj veliko in tudi pričakovati za ta denar ne moreš nič kaj veliko udobja in varnosti. Z mnogo postanki smo se cel dan v z dvajset turistov nabasanem mini busu cjazili na drugo-vzhodno stran Lomboka. Z mnogimi postanki zato, da je posadka na različnih koncih nabavila hrano in pijačo. Torej pri “bratrancu” vodo, pri “teti” krompir, pri “bratu” riž, … tako, da se splača. Organizatorji že ponucajo en dan štiridnevnega izleta za vožnjo do ladjice, ki bi sicer lahko trajala dve uri in kupijo vsako stvar tam kjer je najcenejša. Praktični ljudje, ni kaj : ) Celo vožnjo me je predvsem zanimalo, kakšna bo ta ladjica. Nekaj opozoril, da so to lupinice brez rešilnih jopičev smo namreč že slišali. No, ko smo prispeli do nje, le ni bilo tako slabo. Zavzeli smo prostor na sprednjem delu ladjice. Takole, da se lahko uživite v našo pot, dodajam še zemljevidek iz Google Eartha z malo opisi. (vir: Google Earth) Izgleda kr solidno, ampak računajte, da je na njej spalo 20 ljudi plus ene 7 tipčkov posadke. Prvo noč smo preživeli mirno privezani v zalivu, zjutraj, ko smo še spali pa smo se premaknili do otočka Moyo, kjer smo spet uživali v kopanju med koralami. Sicer užitek malo kvarijo male lovke, ki jih meduze puščajo za sabo in precej pikajo. Vedno mora bit nekaj, al kaj? Ne morem totalno brez skrbi uživat al kako? Ko si v “raju” pa te nekaj moti, se je res za zamislt.

Pogled moje, moje prijatljice iz “spalnice” na Moyo. Po kopanju smo hitro spokali dalje. Izlet je sicer do takrat izgledal super, ampak nismo vedeli, da je naslednja postojanka zadnja do Komoda, do katerega je 24 ur plovbe. Z ladjice smo torej plavali na otok s slanim jezerom. Sicer me je na njem še bolj fasciniralo ogromno in izredno, samo s sabo prepletajoče se drevo. S plezanjem v kopalkah pokasiraš kako prasko, ampak taka spontanost je nepozabna stvar… Moja, moja hvala ker si me prepričala : ) Takole eksotično izgleda iz Google eartha. (vir: Google Earth) Spet smo morali it. Posadka se je cel trip blazno prizadevala, da bi čim manj časa porabili za kopanje in podobne stvari zaradi katerih smo pravzaprav šli na ta izlet. Drugače pa so bili prijazni in zanimivi. Ampak so sam opravili delo - tisto kar so morali in nič več. Tiledve (1, 2) sicer brezvezni sliki sta le za približen prikaz (približen zato, ker je slikano takrat, ko svar še ni bilo tako huda, kasneje je bil fotkič raje tam, kjer je bilo manj šans, da ga zalije) kako nas je najprej nekaj ur zibalo gor in dol med valovi, kasneje pa se je smer spremenila v levo in desno…celo noč. Bili smo že nekajkrat na meji tistega, ko že planiraš kaj boš, ko se bo ladja prevrnila. Slabo skoraj vsem, bruhali nekateri. Proti jutru, ko se je zopet guncanje spremenilo na gor in dol nas je tiste spredaj zalilo morje. : ) Smo že celo noč vedeli kaj nas čaka in se bo prej ali slej zgodilo, tako, da se nismo kaj dosti sekirali. No, proti jutru se je še pokvaril eden izmed treh motorjev. Oni so to pofiksali kar med vožnjo. Tistemu v vodi je bilo ime Sam, skos je mel oblečene pajkice/špichoze in blazno ga je zabavalo to, da človek s palcem in kazalcem ne more ujeti vžigalce če mu jo vmes spustiš. Evo, pa smo prispeli na Komodo. Hm, hm zakaj so nam šele zdaj povedali, da ga morda sploh ne bomo videli na otoku? Enega smo vseeno. Nekje daleč, kako beži. Razočarani? Mal pa že. Na prvi fotki pomol, ko smo bili še vsi prestrašeni kje bo zdaj kak komodo pritekel. Na drugi neuspešen sprehod z “rangerjem”. Zato je na namesto komoda na Komodu presenetilo nekaj drugega. Neverjetna plaža z roza peskom… in še lepše korale kakor kadarkoli prej. No, plaža je roza, ker je svetel pesek pomešan z drobnimi zrni rdeče korale. Škoda, da je bil že večer in da se nam je spet mudilo. Grrr…. ta kapetan res ni mel feelinga kaj hočemo turisti. Na fotki odštekan francoz. Vsakič se je udaril, ko je takole skakal ampak ga ni ustavilo. V morju korale in v ozadju pink beach. Mal slabše se vidi, ampak ko smo plavali do tja je bila neverjetno lepa. Žal nimam nepremočljivega fotkiča. Prenočili smo nekje na pol poti med Komodom in Rinco. In kaj je bilo na Rinci? Veliko komodov. Eden nas je leno čakal že na pomolu. Sicer ne zgledajo tako ogromni in nevarni, ampak imajo strupeno slino. Protistrup pa je, četudi si na edinih otokih kjer komodi živijo, daleč stran v Jakarti. Aja pozabila sem omenit, da jih na Komodu morda zato nismo videli ker je paritvena sezona. Tale fotka je pa 1A. Še zmeri prepovedana nedovoljena objava : ) Z vrha Rince pogled na paaalmeeee. In še zadnji postanek z našo ladjico. V vodi sicer ni bilo koral, ampak vseeno je postregel s kar nekaj “desktop” slikcami. če se je kdaj kdo spraševal kako zgledajo mangroove. Pod njimi je čisto poseben ekosistem. Evo, manjka mi samo še ena, ampak obetavna fotoreportaža Balija. Iz Floresa sem namreč v nekaj dneh šla s 6urnim trajektom, enournim minibusom, 6urnim busom, 3urnim trajektom, 2 urnim busom in še enim 6urnim trajektom ter enournim busom v Kuto. Karta je ena, če ti jo vmes kdo ne stegne, ko ti hoče “pomagat”. Zna biti kar teksas takle način potovanja. Verjetno najtežji del vsega, še posebej ker sva bili s prijateljico edini punci na poti, med samami ne-angleško govorečimi indonezijskimi moškimi. Za njih sva bili realiti show v živo. Skos so naju gledali. Če naju je pogledal eden, naju je potem še cel trajekt ali bus. Vzhodno od Lomboka nas pač sploh niso vajeni. Ampak to, da je bilo vse vredu tudi nekaj pove….

Uff.. bravo tistemu, ki je vse prebral : ) Če je kdo… ;/

Torej, po nekoliko manj prijetni objavi, delim z vami fotoreportažo Lombok drugič: Z Gili Air-a, kjer sem po Gili-Menotu preživela le eno noč smo pripluli spet na Lombok. Medtem, ko so šli nekateri na njegov najvišji vulkan Rinjani, sva si ga z NLP-jem ogledala s skuterčkom. Kljub plačevanju kazni (skorumpirani Lomboški policiji, nad katero domačini zmajujejo z glavo) je bilo fjakanje super. Na nekaterih zavitih poteh v notranjosti proti tropskemu gozdu so naju otročki zopet čudno gledali.

Na prvi fotki je ena vrsta drevesa, še kar pogosta v Indoneziji, ki ima veje navpično navzdol. Če je drevo zelo veliko, se lahko na njem guncaš. Evo še slikica guncanja mene in druščine ter NLP-ja na enem takem drevesu na Javi. Drevesa so bila sploh nekaj kar me je totalno zadelo. Kako velika, lepa in mogočna so bila kakšna je precej težko opisati. V naslednji reportaži vam pokažem še kakšnega. Na drugi fotki sem jaz in mimoidoči Indonezijec s katerim smo se taisti dan zvečer res zabavali ob njegovih čarovnijah. V Jakarti si namreč kupuje knjige s čarovniškimi triki in se jih uči na pamet in jih vadi že kar nekaj let. Še sam ne ve koliko jih zna. Njegov drugi hobi pa je igranje šaha proti računalniku. Včasih ga igra tudi do treh, štirih ponoči ampak zmagal še ni nikoli. V svoji vasi Tetembatu ima homestay, kjer ti pove tudi realne turistične informacije. Te so namreč bolj poredke. V celi vasi ti namreč govorijo, da potrebuješ vodiča do gozda opic in da so čisto slučajno oni vodič, on pa ti pove, da greš naravnost po cesti od njegovega homestaya in prideš do gozda. Drugi te verejtno peljejo cik-cak med riževimi polji. Na tretji so hišice kjer sem spala, cena je 3 eu na osebo. Lovely so kajne, sicer od daleč in na sliki zgledajo malo manj pajčevinaste, prašne in vlažne ampak to so detajli. Na zadnji fotki je NASI (riž).

V vasi Tetembatu, v centralnem Lomboku imajo veliko, veliko tobaka. Kupuje ga Philip Morrison za Marliče. Indonezijci so kar dobri potrošniki. Skoraj vsi moški namreč kadijo že tam nekje od trinajstega leta. Za raka se nihče ne briga in zmeni, niti ni nek vzrok smrtnosti. Takole ga sušijo v “peči”: Nekdo pa ga mora tudi nabrati in prinesti…zanimivo, dokaj težka dela počnejo ženske. Ko so na Baliju popravljali cesto so naprimer na glavah nosile cement. Niso kar tako… Bambusa za mojo pando je bi bilo več kot preveč. Iz bambusa delajo vse od postelj do električnih drogov. No jst, švohotna vijolica iz Slovenije pa moram počivati…