Sijaj sončece

V povezavi s tem se mi vrstijo vprašanja, ki so bolj kot vprašanja, nezadovoljno nasprotovanje. Zakaj je treba Ljubljano na silo pretvoriti v kozmopolitansko mesto na račun provincialnosti, ki je ravno tisto, zaradi česar je Ljubljana človeku prijazno mesto? Zakaj je potrebno podreti Kolizej in namesto njega postaviti piramido kakršne stojijo že po celem svetu? Zakaj je treba zidati na zelenih krakih mesta? Seveda kolizeja ne bomo podrli mi, podrli ga bodo tuji državljani, ki niso bili verjetno še nikoli zares v Ljubljani in ki to počnejo povsod in ne prvič. Nam pa bodo prvič porušili kulturno dediščino Kolizej. In prvič nam bodo postavili na napačni strani ceste, da bi izgledajo sploh kaj okusno, piramido. Na napačni strani pravim zato, ker bo stala na tisti strani križišča, ki se drži starega dela Ljubljane. Če že gradijo nove stavbe, naj jih gradijo okoli starega mesta. To bodo naredili z Emonico, a žal pri tem niso upoštevali okolice Emonice, ki je Plečnikova zavarovalnica Triglav in ostala zelena površina proti Bežigradu. Kot da bi risali stolpnico v programu na praznini. Saj so menda to celo res počeli.

Kakor morda zgledajo urbanistična in arhitekturna vprašanja stvar omenjene elite temu ni tako. Mesto v katerem živimo vpliva na kvaliteto življenja. In če je ta v Ljubljani nekaj posebnega, (česar ne more zanikati nihče, ki je v 15-ih minutah hoje lahko iz centra, Šiške, Bežigrada, Viča ali Fužin na zelenih prostranih površinah), jo bi bilo tako potrebno tudi ohraniti. Za ceno kozmopolitanizma morda. Ali pa tudi ne. Verjetno le za ceno zdrave pameti, ki ne bi želela pozidati teh 15 minut oddaljenih zelenih površin. Pa jih bodo. Z novimi cestami za hitrejši dostop do centra, po možnosti poimenovanimi po bivšem predsedniku, ki je imel rad naravo. In kaj bo potem v centru? Avto na avtu? Čemu je treba postavljati več cest? Zakaj raje ne bi postavili nekaj, zaradi česar bi potrebovali manj cest?

Kot prebivalci pa se preveč avtomatično počutimo nemočne, kar je zmotno. Doseči se da marsikaj. Celo to, da župan zaradi nestrinjanja arhitektov in “nemočnih prebivalcev”, ne podpre gradnje železnice brez poglobitve. Ugotovila sem, da bi se morali razburiti še za druge stvari in ne le za to. Če ne Ljubljana ne bo več tako prijazna do človeka. In nisem prva. Odkrila sem stran, ki jasno pove možnosti uradnega izražanja nestrinjanja s pozidavo severnega zelenega klina, ali žabjega kraka po ljubljansko. Žabji kraki so namreč razlog, da kot mestno bitje vseeno lahko hitro uzrem naravo. Pozivam vas dragi bloggerji, da razširite glas o tej akciji, če vam je do tega seveda

je vsepovsod slišati dobrih besed o našem bivšem predsedniku. Jaz sem jih govorila zasluženo že za časa njegovega življenja in zato ne rabim danes ničesar nadomestiti in notr prinašati…Le eno moram reči…bil je dober človek.

Da bodo njegova dejanja in besede ostale še bolj prisotne vas pozivam, da si ogledate njegov blog. Zadnja objava, kar mi pomeni ogromno, je bila spisana na temo podnebnih sprememb. Citiram delček:

“Koliko podnebnih sprememb bo še treba, da se zavest človeštva prebudi? Koliko klimatskih katastrof? Podira se naravno ravnotežje in vedno bolj se bo.” “Ni več prav veliko časa na volja za odločne spremembe, s katerimi bi spremenili obnašanje gospodarskih korporacij in posameznikov. Zdaj še ni prepozno. Kmalu pa bo.”

Ps: Menda je želel na počitnice na Hvar. Škoda ker ni mogel iti. Tam je res lepo ob tem letnem času…

Mnogokrat me ljudje označijo za idealista…moje predstave, želje in ideje naj ne bi bile mogoče. Ta teden mi je to rekel celo profesor na izpitu, ko je komentiral moj seminar v katerem sem kritično ocenjevala enega izmed slovenskih muzejev in navajala “idelaizirane” rešitve. Tokrat sem se resneje poglobila v to označbo. Sem res idealist? Sem. Ampak s hudičevo dobrim razlogom. Zato, ker je idealno možno, če si tega želi dovolj ljudi. Če bi bili vsi ljudje idealisti po svojem človeškem nagnenju k dobrem, ne bi bilo vsega sranja, ki ga prestaja naša Zemlja. In k tem se mi je dobro pridružil danes najdeni trailer novega DiCapriovega ovinka na dobro.

Take reči me spomnijo na to zakaj se tako raje vozim s kolesom, zakaj v trgovini zlagam v prinešeno vrečo, zakaj recikliram vsak papirček in lonček od jogurta posebej in zakaj me pogled na ljudi, ki tega ne počnejo žalosti.

Res je, mojo prvo objavo sem napisala 2. januarja 2007, pred enim letom! To je moja objava številka 96., komentarjev na njih pa je 389.

V tem času je blogec, kakor mi je izmeril Google Analytics obiskalo kar 7.305 ljudi!!! Ta številka preseneča vsa moja pričakovanja in želje. Posebej je zanjo prispevala jesen, ko je padlo največ rekordnih dni in sicer zaradi objave na prvi Siolovi strani. Objava Bali, Bali, BaAaliiii, Bali!!! je 26. septembra pripeljala 1055 obiskovalcev. Za to objavo lahko tudi sama rečem, da sem ponosna nanjo, saj je kvalitetna fotoreportaža. Objava Uuu kaj sem dobila iz Argentine je na stran pripeljala na dan objave 890 ljudi, dan kasneje pa še 152. Sledi jima objava Pregovori niso kar tako, ki je govorila o tem, kako me muči časovna razlika, kar je ta dan pogledalo 698 brskalcev. Bila je prva tako skokovito obiskana objava (prva moja na Siol strani) in me je s svojo številko totalno šokirala. Četrta naj brana objava sicer ni več na stopničkah, ampak jo vseeno vključujem zraven, ker se mi zdi zelo lepa. Predvsem zaradi prelepih portretov Indonezijcev. Pokukalo jo je 323 različnih uporabnikov.

Če pogledamo skupen obisk je največkrat bila pogledana prva stran bloga, in sicer 2813 krat. Uuu kaj sem dobila iz Argentine premaga Bali z 1304 proti 1288. Pregovore je skupno pogledalo 783 obiskovalcev, stran o avtorju oz. meni pa 579.

Prometa so pripeljale največ povezujoče strani Siol z 2.921, blog.siol.net z 1.317, sledi pa jima direktna povezava na taca.blog.siol.net z 834 kliki, kar si štejem v posebno čast. Pri iskanju z Googlom in Najdi.si je najpogostejši iskalni niz Bali, ki je prinesel 77 obiskovalcev, sledijo pa mu podzemlje, nilski ostriž, gili meno, moj video, puščava, …

In zdaj še čas za največjo poslastico najbolj bizarnih iskalnih nizov. Moj blog se očitno najde z nizi: - clinofug (kar sploh ne vem kaj pomeni) - pogrešam prijatelja
- sanje podgana - avandgarna kolesa - božične ikebane za grobove - champloo beach - dež, sonce, sneg - densati - dinozaver video - erna or neža or bivši or fant - ganga slonica - global smrdi - interaktivna smrekca - internet je - izmed - kaj je lepinja - kaj naj pocnem danes zvecer ? - kaj pomeni ce sanjas veliko hiso z rozami - kako dobiti nazaj fanta - kako dobiti rjavo kožo - kje lahko vidim tigra - koko dolgo bom zivela - koliko delov ima španske nadaljevanke - mitja lp, m. - moj sexy video
- narobe svet eni hujšajo v afriki pa umirajo od lakote - navodila za ženske in moške bankomat siol - pogresam nekaj pa neveam kaj - puščave - nasplošno - skater na glas sem zaklicala - skater - na glas sem zaklicala - življenje bi bilo lepše če nebi zamujali Od vseh mi je najbolj pri srcu kaj je lepinja in kaj pomeni če sanjaš veliko hišo z rožami.

Fino je blogati, fino je objavljati, fino je praznovati prvi rojstni dan. Morda bi si želela le kdaj kak komentar več, in sicer predvsem od bralcev, ki ne berejo blogov tako pogosto in sami ne pišejo bloga, ali pa morda berejo ta blog vsake toliko časa, oglasijo se pa ne. To je moja želja za naslednje leto!

(fotka: VIR)

S pretiravanjem se pokvari marsikatero vzdušje, tudi decembrsko. Tako sem včeraj opazila še eno katastrofo. Božična smreka se je postavljala na Prešercu včeraj. Komaj smo ga dobili nazaj pa so ga spet okupirali. Ok, verjamem da je okraskov miljon in je nekje treba začeti (te so začeli postavljati že 14.11.) ampak ogromne smrekco vam res ne bi bilo treba pripeljati že zdaj! Vsega skupaj se bomo do srede decembra naveličali. Škoda, ker ne dojemajo prazničnega duha kot nekaj posebnega, ampak kot nekaj kar traja mesec in pol - se pravi eno osmino leta. Bomo tako kupili več daril? Je v tem catch?

Video posnet z mojim novim telefonom z 2.0 Megapixli ..tako bom zdaj vedno ready na terenu

To sta dve stvari, ki si jih bom po sinočnjem obisku žal najbolj zapomnila. Bel šotor pod katerim so pekli ražnjiče, pleske in druge mesne dobrote me je res spominjal na sejem. In zraven še cela množica drugih štantnov od rož pa do malo manj tradicionalnih bombonov. Kak kostanj bi bil čisto dovolj. Letošnja obsesija prvega novembra je pomojem močno premagala prejšnja leta. Ljudje so dobesedno trogali kramo na grobove. Ikebane, deset ogromnih sveč, električne utripajoče sveče in nevem kaj še vse. Čemu? Ali jih je pekla vest ker celo leto že niso obiskali groba svoje ljubljene osebe, ali jih peče vest ker se je nikoli ne spomnejo? Zgleda že tako… Pozablja se na prave vrednote in se jih nadomešča z materialnimi. S svežim kričeče belim peskom, z goro sveč, rožami in še čim. Saj se je bilo tudi meni vedno lepo na prvega novembra sprehoditi med svečkami, ampak zdaj je stvar postala nekaj drugega. In za nameček še nihče ne pomisli kaj se bo zgodilo z množico sveč. Na pol zažgane bodo pristale skupaj z uvenelimi rožami na depomniji gospodinjskih odpadkov. Žale namreč ne ločujejo nobenih odpadkov. Nihče tudi ne pomisli na to, da bi se lotili uporabe steklenih sveč, v katerih bi izdelovalci menjavali samo vosek in tako ne bi bilo miljone sveč vsako leto znova v snagi, kjer začnejo svojo dolgoletno zastrupljanje okolja. Še vedno so narejene iz PVC-ja. Ta je, če ste morda v včerajšnji evforiji pozabili, zelo škodljiv, težko razgradljiv in izjemno nenaraven. Iskreno si ne želim, da bi kdo na mojem grobu polagal kaj takega. Vsaj v taki množici ne. Steklene sveče bi poleg vsega še bolj estetsko izgledale, ne pa zdaj, ko so nekateri dizajni sveč že tako načičkani da se resno sprašujem kdo jih ima veselje kupovati. Očitno je takih ljudi več kakor tistih, ki se jim zdi to slabo. In ok, vsak ima svoj okus. A za voljo narave bi lahko poskusili še kaj manj škodljivega. Poceni PVC se mi zdi, kot da bi vsak dan kosilo jedli iz plastičnih krožnikov. Lahko bi že ugotovili da morda ni najbolj fajn.

1.november kakor sva ga občutila.

Tistim, ki se trudimo za okolje se je danes pridružil Elektro Ljubljana s svojo akcijo zelena energija. Na dom sem dobila njihovo brošuro, ki poziva k nekaj stvarem, ki bi znale zmanjšati porabo energije. Zanimivo se mi zdi, da je to storila družba ki živi od naše porabe energije. In ne le zanimivo, ampak tudi zelo pohvalno, saj vem, da ravno na takih (poleg vsakega posebej izmed nas) stojijo spremembe glede varovanja okolja. Komaj čakam le še dan, ko se bodo naftne industrije začele samouničevati v dobro naše Zemlje. Sicer to zveni kot ena ogromna iluzija, ampak verjamem da bo moglo tudi do česa takega priti. A ni hecno to, da se v tem današnjem primeru Elektra Ljubljana zgodilo to, da so se sicer verjetno na mednarodno pobudo, začeli nosilci potrošnje odpovedovati svojim zaslužkom in biznisu za voljo boljšega jutri, medtem, ko se mi, vsakdanji ljudje in uporabniki v večini še vedno ne moremo odpovedati svojim navadam? Logično je, da so tudi tisti, ki delajo biznis iz narave škodljive potrošnje zavestno preusmerili tako, da delajo nek nov biznis. In ravno to bi lahko v resnici z nekaj volje storili tudi mi. Preusmerili nekatere svoje navade. Morda se je začela ravno moja, pred kratkim prav tako iluzorna vizija, da bi ob zamenjavi ekonomije iz umazane na čisto ta lahko še vedno obstajala (in z njo tudi potrošnja, ki nam vsakdanjim ljudem prinaša male užitke - govorim o izdelkih, ki jih kupujemo in nam potem lepšajo dneve). Današnja zloženka Elekrta Ljubljana mi je lahko dokaz za to. Nagovarjajo namreč k: ugašanju luči in elektronskih naprav, vožnji s kolesom in hoji, znižanju temperature doma, recikliranju, zamenavi žarnic za varčne, k manjši porabi vroče vode, k uporabi ekoloških čistil, k ne-kupovanju nepotrebne embalaže in k temu, da posadimo drevo. To se zdijo tudi meni ključne spremembe za naša življenja, ki s tem ne bi bila nič manj uživaška in sodobna, temveč za spremembo le bolj ljubezniva do narave. Brez tega da bi se mogli, kakor mislijo nekateri, vrniti v kameno dobo bi dosegli nekaj resnično velikega. Pri zloženiki zelena energija me, kakor pri drugih podobnih zloženkah, moti to, da stopa sama sebi na žulj. Do popolnosti v ekološki smeri ji namreč manjka dvoje. Prvo to, da ni narejena iz recikliranega papirja in drugič to, da bi na njej sami lahko pisalo, da jo posameznik po uporabi reciklira oz. vrže v smeti za papir. A tako, ker še nismo na tej stopnji, bo verjetno na tisoče teh zloženk, zaradi katerih so posekali drevesa, pristalo v navadnih smeteh in na deponiji. Škoda…

Zgleden primer tega zadnjega se mi zdijo vrečke nekaterih trgovin kot naprimer tale:

No in ravnokar vidim da je Al Gore skupaj s skupino ZN za podnebne spremembe dobil Nobelovo nagrado. O njem sem tudi že nakaj pisala. Iz večih plati. Tako kot je treba marsikaj obravnavati. Sicer ga cenim in mu čestitam : ).

Lepo je doživet pozitivna presenečenja… že takrat na začetku komentar tule, danes pa še prva stran Blogosa. Moram reči, da ste mi polepšali dan. Ne samo dan, ampak polepšali ste mi vse v vezi z bloganjem. Hvala, kdorkoli je že odgovoren za to!

Kako umesno smo danes o tem razpravljali. Zgodil se mi je namreč slaven primer uporabnosti interneta. Da na njem ZASTONJ lahko ugotoviš kakšno bolezen imaš. Že prikazana alergija se je v dnevih od prikaza stopnjevala in poslabšala tako, da se mi je razvila železna volja ne-praskanja, ko te nekaj zelo srbi. Konec prejšnjega tedna sem bila že pri svoji zdravnici, ki se je nad stvarjo čudila, še posebej ji ni bilo jasno kako to, da se mi je pojavilo šele deset dni po nanosu kane. Poslala me je k darmatologu, to je bilo pa tudi vse. Naslednji dan sem šla torej na darmatološko kliniko in veselo čakala nakaj več kot 3 ure. Ni panike. Samo, da me neha srbeti, da se pozdravi. Dobim tablete in kremico. Vsi mi ponavljajo, da sem alergična na kano. Zelo čudno se mi zdi…kana je vendar vsepovsod in tako nedolžno se sliši. Tako brskam po internetu in najdem zanimivo poročilo s slikami zelo podobnimi temu, kar se je zgodilo meni. Tudi natančno piše, da se stvar pojavi od 10-14 dni po nanosu…. to je alergija na para-phenylenediaimne izvem. Para-p… je črno barvilo, ki je pogosto v barvah za lase in ga tako šparavni kana nanašalci dodajo kani, da je bolj črna in da dlje traja. Hvala internetu, ker je tako dober dohtar, da mi je povedal na kaj sem sploh alergična.

Če ste vsaj malo nagnjeni k alergijam in ne želite da vam nastane tak, sicer estetski, a hudo srbeč izpuščaj: začetki alergije: in danes: vam priporočam: NEEE tega narest!

Kdo ima prednost v križišču pri katerem je označen prehod za kolesarje? Kolesar ali avto? Jaz ali ti? Presenetljivo ima za mnoge voznike prednost avto, očitno še posebej pri zavijanju desno pri kavarni Evropa v Ljubljani. Vsak dan vidim isto sliko, avto ki zavija desno, tam kjer sploh ne bi smel, in hkrati ne pogleda v ogledalo in za ramo, da bi preveril če se bliža kak kolesar. Osnova cestnih prometnih predpisov. In še nadaljevanje, ki me najbolj spravi ob živce je v primeru, da skoraj pride do trčenja, seveda, kot kolesar želiš voznika nekaj naučiti, ga grdo pogledaš, mu zamahneš… v avtu pa se voznik začne repenčiti, verjetno nekaj v smislu, od kje si pa ti prišel kolesar, kaj si pa misliš, da lahko kar pred mano zapelješ, saj nimaš prednosti!, drugič te bom kar povozil…. mislim faaaaak… takim bi kar takoj vzela vozniško. In drug primer je pa še miljonkrat hujši. Avto zbije kolesarja in se voznik potem dere: nisem te vidu, sej nimaš prednosti, …. bla bla bla… Res znate bit debili vozniki avtomobilov! In potem se vsa Slovenija zgraža in sprašuje nad številom nesreč. Normalno, da je ogromno nesreč, če pa ljudje ne znajo peljat po predpisih, jih upoštevat in kot nenazadnje sploh tričetrt ljudi za volanom ni sposobnih imet take odgovornosti. Odgovornost zase, sopotnike, pešce, kolesarje in vse, čisto vse druge, ki so tisti trenutek na cesti. Odgovornost za njihovo življenje, za njihovo kri, ki bo mogoče naslednjo minuto razmazana po cesti ali ne.

Res sem hudičevo jezna na butlne za volani, ki se ne ozirajo na druge! V zadnjem mesecu je avto dvakrat zbil mene (prvič pri njegovem zavijanju v desno, ko se skušala it čez prehod po kolesarski, drugič pa je živi kreten stal pred Companierosom v Ljubljani avto pol na kolesarski, pol na pločniku, tako da je bilo na njegovi levi še meter prostora na kolesarski…in ko sem se mu približala je kar naenkrat divje speljal tako da sem padla na cesto…in potem je še trdil da je gledal v ogledalo, kar by the way ni dovolj, in me ni videl… tudi to, da je gledal v ogledalo je bila totalna laž,…če sem bila jaz že preblizu, da bi me videl, gotovo ni bila preblizu cela kolona kolesarjev za mano), zbili so tudi dva prijatelja in mojega fanta. Nikoli ni bil kriv kolesar. Nikoli vozniki avtomobila niso priznali krivde. Nikoli nismo klicali policije. Zadnjič. Drugič, ko se me kdo samo pipne bom zagnala totalno paniko. Pri nesreči ko sem zletela na cesto mi ni bilo nič, razen udarca v koleno, a lahko bi me zbil še avtobus, odreagirala pa sem popolnoma mirno. Nikoli več. Priporočam tudi ostalim,

dovolj je tega,

kolesarjenje ne sme biti smrtno nevarno, a previdno! ker je….