Sijaj sončece

Spet se mi je zgodila, totalna bloggerska suša. Cel teden nisem niti pomislila na blog, sedaj ko sem pa že čisto out, mi je pa težko spet začeti.

Že zdavnaj bi lahko iz prve roke razglabljala in komentirala moralno medijsko paniko okoli Ambasade. Lahko bi povedala kako me je danes ustavil veter na kolesu. Lahko bi dodala nove razvite ČB fotke. Imela sem tudi idejo, da bi fotkala stare tolarske bankovce, ker so me, ko sem jih našla v predalu totalno šokirali…. Mnogo idej in povodov za pisanje je bilo, a moje roke kar niso mogle pisati. Ne bom se forsirala, a vseeno upam, da me bodo prsti kmalu spet zasrbeli.

Do takrat se lepo imejte, vaša taca

pa taka! Tekom študija si za izbirne predmete pogosto najdem kakšen novinarski predmet. Tako sem vsaj delno spoznala že tri generacije bodočih novinarjev. Načeloma izgledajo dokaj resni in bodočega dela nekaterih se veselim. A to še zdaleč ne velja za vse. Zdelajo tudi tisti, ki stvar jemljejo še manj resno kot jaz, ki zaenkrat ne mislim biti novinar in nimam za podporo še vseh ostalih novinarskih predmetov. O njih pa mi je marsikaj povedala današnja prigoda. Naj kot prvo povem, da profesorice najbolj od vsega poudarjajo moralo, etiko in natančnost novinarskega poročanja… od pripisovanja virov, pravilnega citiranja in do tega, da je bolje ne napisati, kakor si izmisliti. Torej… Kot del obveznosti predmeta je potrebno do srede napisati novinarsko poročilo posebnega tipa. Zanj ustrezajo le nekateri primeri dogodkov kot je okrogla miza, predavanja in podobno… Ustrezen dogodek je bil napovedan za danes in nanj je tako prišlo kar nekaj študentov s to nalogo. Dogodek se je žal kaj kmalu izkazal, da ne bo potekal kot napovedano, temveč bo nekaj manjkalo in zato ne bo ustrezal tipu poročila, ki ga moramo napisati. Sama sem med predavanjem že tehtala kakšne so moje rešitve iz dane situacije. Lahko bi obvestila profesorico o spremembi in zaprosila za kasnejši rok oddaje in se udeležila drugega ustreznega dogodka konec tedna. Lahko bi napisala poročilo v katerem bi bila jasna sprememba dogodka…. Ko je bilo konec predavanja se med ostalimi študenti začne šunder, sama pa pač grem. Kot študentka druge smeri sem itak outsiderka. Opa! Med vrati me zasači že kolegica in začne spraševati kaj bom naredila jaz. Povem ji. Odgovori mi z njihovim načrtom o tem, da bodo dogodek priredili, kot da se je ta odvijal načrtovano in se tako izognili težavam in temu, da bi morali spet “zgubljati čas” za nek nov dogodek. Njihov predlog me je presenetil in enostavno nisem mogla takoj odgovarjat z moralnimi zadržki, temveč sem le povedala mnenje, kaj bi raje storila sama. Nekaj časa se čakala na njihovo vele misijsko dogovarjanje, potem pa sem se poslovila. Na izbiro mi je torej ostalo dvoje: da napišem moralno, etično in še kaj vprašljivo poročilo na podlagi katerega bi se morala učiti ali pa da naredim tako, kakor sem si sama zamislila in tako zajebem okoli deset bodočih novinarjev pred eno izmed najpomembnejših profesoric.

Kaj pravite? Kaj bi naredili vi dragi bloggerji/ očitno bolj resni bodoči novinarji??

PS: Kmalu po mojem notranjem boju so kolegi novinarji še izvohali mojo številko. Jasno sem jim povedala svojo odločitev…naj samo povem, da ni ne ena, ne druga izmed zgornje naštetih možnosti… držite pesti, da uspe moj neoporečni plan

Ždenja v fitnesu nikoli nisem preveč razumela. Ob deževnem, tužnem dnevu in nuji po izoblikovanju mišic že, a tako vsak dan pa ne. Rada imam namreč športe, ki na različne načine izkoriščajo moč in lastnosti narave. Pa naj gre za lebdenje po morju v smislu surfanja na valovih ali za breztežnostno skakanje po travi s pomočjo zmaja. Za slednje je zadnje čase ogromno priložnosti, predvsem je bila ena zelo lepa prejšnjo nedeljo. Sonček in veter… ni boljšega. Od tega je sicer že skoraj en teden, pišem pa šele danes, ker sem tri dni potrebovala za regeneracijo (plus med tedenom sem skoraj vedno bizi)… musklfiber sem imela tam, kjer sploh nisem vedela, da imam mišice.. naprimer pod koleni Profi je šel na 12 kvadratov velikega kajta … jaz pa sem raje teloveadila z dvojko… še ta me je parkrat skoraj dvignila.