Sijaj sončece

V zadnjih treh tednih sem s kolegom iz faksa začela spontano, a precej intenzivno razvijati nov prijateljski odnos… tega pa sem se začela kljub temu, da mi veliko pomeni, zavedati šele danes. Kok fino, da imam novega prijatelja! Poznam ga sicer že dve leti, a nikoli nismo imeli časa, da bi se družili. Ta semester pa nam je skupinska seminarska, kjer sta sodelovali še dve “stari” prijateljici, ponujala precej časa in ponavadi smo, namesto da bi delali, raje klepetali. O vsem. Od doživljajev, do hobijev vsakega izmed nas pa do najbolj intimnih reči, ki smo si jih potem deformirani z našim družboslovnim razmišljanjem drug drugemu analizirali. Zabavne so tudi primere med teorijo družbenih ved npr. tega, da so pojmi kot je varanje družbeni konstrukt naše kulture, ki nikakor ni objektiven in niti ne utemeljen pa se o njem vseeno pogovarjamo kot o nezvestobi, krivici in slabemu ravnanju - ker pač živimo v tej kulturi. A ko je treba čvekati se lahko izgovoriš na različico, ki npr. varanja ne obravnava v temni luči. Tako so naši vsakdanji trači obarvani še s študijsko noto in so tako še bolj zabavni. Iz klepetanja na sestankih za seminar smo tako presedlali še na skupna študentska kosila, na posedanja po, pred in med predavanji, na skupne vožnje domov in si seminarsko delo izbrali skupaj še pri predmetu za naslednji semester. Vidimo in družimo se skoraj vsak dan in izgleda, da sem po treh letih le našla pravi prijateljski krog na fakulteti. Po gimnaziji, kjer se ti zdi ta krog samoumeven, sem namreč bližnje stike zelo pogrešala. Za vsakega se je bilo treba namreč posebej dogovarjati, ne pa tako, ko prideš na šolo pa veš, da bodo tam. Poleg tega, da mi je že tako zanimivo na novo spoznavati ljudi, še posebej cenim prijatelje moškega spola, ker se z njimi lahko pogovarjam o drugačnih rečeh. Moški način razmišljanja zopet postane bližji, zraven pa še približujem ženski način čustvovanja. Ravno to pa je ena izmed današnjih tem pogovora med mano in mojim novim prijateljem… (slikca: VIR)