Sijaj sončece

Priznam, obsedena sem z najbolj banalno možno rečjo…nadaljevanko. Katero, morda ni niti treba nikomur ugibati, saj sem o njej že pisala. Vrnila se je na male računalniške ekrane in me zopet prevzela. Prve tri dele sem požirala z veseljem, četrtega in današnjega petega pa z navdušenjem, solzami, vreščanjem, živčnostjo in ogromnim užitkom ob spremljanju in razvijanju zgodbe. Njena ocena s petimi zvezdicami se mi zdi preskromna. Četudi zgodbe ne bi bilo, bi mi zadostovala že sama slika narave.

Kakšen se je vam zdel peti del? Če ga niste gledali oz. če ne gledate Losta, zakaj ne?

(fotka: VIR)

Najbolj čarobno pri seriji se mi zdi to, da se imajo ti izgubljenci, kljub temu da iščejo rešitev iz otoka, tisoče kilometrov stran od civilizacije najlepše in najzanimivejše.

je vsepovsod slišati dobrih besed o našem bivšem predsedniku. Jaz sem jih govorila zasluženo že za časa njegovega življenja in zato ne rabim danes ničesar nadomestiti in notr prinašati…Le eno moram reči…bil je dober človek.

Da bodo njegova dejanja in besede ostale še bolj prisotne vas pozivam, da si ogledate njegov blog. Zadnja objava, kar mi pomeni ogromno, je bila spisana na temo podnebnih sprememb. Citiram delček:

“Koliko podnebnih sprememb bo še treba, da se zavest človeštva prebudi? Koliko klimatskih katastrof? Podira se naravno ravnotežje in vedno bolj se bo.” “Ni več prav veliko časa na volja za odločne spremembe, s katerimi bi spremenili obnašanje gospodarskih korporacij in posameznikov. Zdaj še ni prepozno. Kmalu pa bo.”

Ps: Menda je želel na počitnice na Hvar. Škoda ker ni mogel iti. Tam je res lepo ob tem letnem času…

V zadnjih treh tednih sem s kolegom iz faksa začela spontano, a precej intenzivno razvijati nov prijateljski odnos… tega pa sem se začela kljub temu, da mi veliko pomeni, zavedati šele danes. Kok fino, da imam novega prijatelja! Poznam ga sicer že dve leti, a nikoli nismo imeli časa, da bi se družili. Ta semester pa nam je skupinska seminarska, kjer sta sodelovali še dve “stari” prijateljici, ponujala precej časa in ponavadi smo, namesto da bi delali, raje klepetali. O vsem. Od doživljajev, do hobijev vsakega izmed nas pa do najbolj intimnih reči, ki smo si jih potem deformirani z našim družboslovnim razmišljanjem drug drugemu analizirali. Zabavne so tudi primere med teorijo družbenih ved npr. tega, da so pojmi kot je varanje družbeni konstrukt naše kulture, ki nikakor ni objektiven in niti ne utemeljen pa se o njem vseeno pogovarjamo kot o nezvestobi, krivici in slabemu ravnanju - ker pač živimo v tej kulturi. A ko je treba čvekati se lahko izgovoriš na različico, ki npr. varanja ne obravnava v temni luči. Tako so naši vsakdanji trači obarvani še s študijsko noto in so tako še bolj zabavni. Iz klepetanja na sestankih za seminar smo tako presedlali še na skupna študentska kosila, na posedanja po, pred in med predavanji, na skupne vožnje domov in si seminarsko delo izbrali skupaj še pri predmetu za naslednji semester. Vidimo in družimo se skoraj vsak dan in izgleda, da sem po treh letih le našla pravi prijateljski krog na fakulteti. Po gimnaziji, kjer se ti zdi ta krog samoumeven, sem namreč bližnje stike zelo pogrešala. Za vsakega se je bilo treba namreč posebej dogovarjati, ne pa tako, ko prideš na šolo pa veš, da bodo tam. Poleg tega, da mi je že tako zanimivo na novo spoznavati ljudi, še posebej cenim prijatelje moškega spola, ker se z njimi lahko pogovarjam o drugačnih rečeh. Moški način razmišljanja zopet postane bližji, zraven pa še približujem ženski način čustvovanja. Ravno to pa je ena izmed današnjih tem pogovora med mano in mojim novim prijateljem… (slikca: VIR)

Mnogokrat me ljudje označijo za idealista…moje predstave, želje in ideje naj ne bi bile mogoče. Ta teden mi je to rekel celo profesor na izpitu, ko je komentiral moj seminar v katerem sem kritično ocenjevala enega izmed slovenskih muzejev in navajala “idelaizirane” rešitve. Tokrat sem se resneje poglobila v to označbo. Sem res idealist? Sem. Ampak s hudičevo dobrim razlogom. Zato, ker je idealno možno, če si tega želi dovolj ljudi. Če bi bili vsi ljudje idealisti po svojem človeškem nagnenju k dobrem, ne bi bilo vsega sranja, ki ga prestaja naša Zemlja. In k tem se mi je dobro pridružil danes najdeni trailer novega DiCapriovega ovinka na dobro.

Take reči me spomnijo na to zakaj se tako raje vozim s kolesom, zakaj v trgovini zlagam v prinešeno vrečo, zakaj recikliram vsak papirček in lonček od jogurta posebej in zakaj me pogled na ljudi, ki tega ne počnejo žalosti.

Še kdo uživa v sončku, ki nam presenetljivo toplo sveti zadnje štiri dni? Jaz zelo….tako močno, da sem danes po nekaj dnevih prvič pomislila na blog Kaj takega… Spomnila sem se tudi, da sem želela pokazat kako sem preganjala v torek zimo jaz, oz. kako sem klicala sonček, Balijski sonček. Očitno mi je povrh tega, da sem se za pusta že tako ali tako počutila kot da sem na drugi strani poloble uspelo to tudi dejansko priklicati S sodelavcem sva najino delovno mesto spremenila v Bali. Na tla sva postavila cvetove rožic in hindujske darove z dišečimi palčkami, spremenila komunikacijo in se porjavila. Primerjava izgleda takole: VS. VS.

Razlika je ogromna, a počutje je bilo zelo podobno

Najprej o družinski krami: Zadnja dva tedna se bolj intenzivno posvečam selitvi na svoje. Zanjo je bilo potrebno iz dveh sob, katere mislim zasesti odnesti mnogo, mnogo, mnogo krame. Če ste si kdaj v življenju želeli predstavljati kaj je veliko krame in če jamrate nad kletjo svojega strica in ga zaradi nje zbadate bi morali priti pogledat k nam. Moj oče je namreč človek, ki je sproduciral najmanj smeti možno, pa ne zato, ker ne bi ničesar imel ali kupoval ampak zato, ker enostavno nič ne vrže proč. Tako se nam je v hišo, kjer nismo stalno živeli, nagnetlo ogromno stvari od stare mame, tete, none in nonota in še koga. Stvari so samevale in bile neuporabljene dokler jih nisem sama prijela in tudi ostale prisilila naj jih poprimejo. Takrat so kar naenkrat postale najbolj pomembne in se je bilo potrebno za vsako posebej boriti ali gre lahko proč. Četudi je samevala že deset let in so vsi pozabili, da sploh obstaja. Priznam lepo je, če se kaj posebnega shrani in si potem vsake toliko osveži spomin s pogledom na to posebno stvar. Ali pa če se stara stvar popravi in začne uporbljat. A če jih imaš tako ogromno kakor mi, ne pride v poštev ne eno, ne drugo… le nalagajo se… Temu je zdaj vsaj malo konec. Dve sobi sta skoraj spraznjeni in tudi v kleti je nekaj prostora za stvari, ki dejansko v klet sodijo. Kakor recimo smuči ali pa naprimer stare lepo urejene in sortirane igrače, ne pa kar vse stvari. Običajen predmet v naši garaži namreč ni v mojem prepoznavnostnem spektru in nimam pojma za kaj bi se lahko uporbaljal. Večina so delčki in koščki starih električnih delov. Groza. (fotka: VIR) In kaj sledi pospravljanju? Načrtovanje je šlo v glavi že tako in tako stokrat skozi, prav tako je vse narisano. In končno je prišel dan, ko se je bila stvar že dovolj daleč, da sem le šla v Ikeo. To ni samo nakupovanje, to je simbol moje selitve in mojega osamosvajanja. Končno si bom namreč stanovanje uredila lahko tako, kakor si bom želela. Tako, da bo prijetno v vsakem kotičku. Da ne bo prenasičeno z ogromnimi omarami, s katerimi so vedno pretiravali moji starši. Ne bom imela le spalnice, ampak čez čas tudi svojo dnevno sobo, kuhinjo in predsobo. Vse bodo take, kot si jih bom jaz želela, kakor jih bom sama čistila. Zdi se mi totalno neverjetno, čeprav je mnogim samoumevno. Med temi policami sem se torej počutila kot Alica v čudežni deželi in moram pohvalit Ikein sistem… vedno sem se namreč spraševala kako od tega, da v razstavnem delu zagledaš tisto kar želiš, prideš do tega, da to kupiš v škatli. V resnici je prav enostavno. Na vsakem razstavljenem izdelku je namreč številka vrste in police kjer je stvar zapakirana v škatlo v velikem skladišču. Nekatere stvari pa so označene, da jih je treba naročiti. Te ti pri infotu prodajalec naroči in ti sprinta list, ki ga plačaš na blagajni. Stvar pa te potem čaka na posebnem delu, kjer ti jo pripravijo na telik tovorni voziček. Moram povedati še to, da sem se resno bala kako bo izgledalo prvo skupno nakupovanje s fantom pri katerem bo vpletenega več denarja. Izkazalo pa se je za odlično…v Ikei sva se sicer malo buckala ker se je neprestano hecal, potem pa je tudi malo več sodeloval in nakoncu sva se imela odlično. Sploh je bilo zabavno vse skupaj zbasati v avto in se veseliti novih, skupnih stvari.

Dodati moram še nekaj zelo pomembnega :). V Ikei in podobnih gromozanskih korporacijah kupujem, ker si pač drugega ne morem privoščiti in še to ne nameravam kupiti kar vsega po vrsti, temveč le tisto kar bo treba. Zavedam se namreč njihovega globalnega vpliva in izkoriščanja tretjega sveta…. Kljub temu, da se nekaj trudijo z zelenimi akcijami vem, da so v realnosti daleč od tega. Upam, da so vseeno zmanjšali svoje izkoriščanje. Poleg tega resničnega fair trade-a ni veliko. Zanj sem namreč pripravljena dati več denarja, medtem ko za namišljen fair trade ne mislim plačevati več kakor plačam v Ikei… kjer so pač pod drobnogljedom glede tega. Dvomim, da so kakorkoli slabši od drugih prodajaln s pohištvom (recimo HarveyNorman) ali enako velja z H&M glede obleke. Tudi mnoge druge priznane firme namreč še vedno izdelujejo v tretjem svetu. Pri nas je torej težko dobiti fair trade. Kupovati v Klačku in 3Muhah je skoraj največ kar lahko. Predvsem v slednjo vam priporočam, da stopite po kaka darila, tudi za otroke se najde luštne stvari… in za domačo dekoracijo… (fotka: 3muhe VIR)