Sijaj sončece

Hja takole je…fotografija je moja strast in včasih si malo polaskam, da je tudi moj talent. Ob prebiranju Blogorole na kosilu v gradu Kodeljevo (kjer imajo velik štender omenjenega časopiska) sem tako takoj zaznala svojo priložnost. Nastalo je v Dubilinu:

Ps: Pripravila bom še nekaj ne-avto portretov za družbico Indonezijskim. Kako samoušečno, najprej avtoportret potem pa še ostale portrete. Ne zgražajte se, gre za logistično stvar. Tega je bilo enostavneje najti in izbrati.

A ne bi bilo luštno, če tale naša zima ne bi pomenila le toplih radiatorjev in megle, temveč tudi tiste svoje najboljše radosti kot je svež, beli sneg, ki pokrije celo mesto. Sem zelo poletni človek, a sneg imam rada. Rada imam, da so letni časi izraziti. Poleti vroče, da se vsi potimo in si prizanašamo z vsemi naporni ”saj je tako vroče”, jeseni listov polno vsepovsod, zima mrzla in snežena, spomlad pa čivkajoča in cvetoča.

Sodeč po zadnjih letih pa izgleda, da izgubljamo štiri letne čase. Tiste slikanice s štirimi kvadrati, v katerih je vsak letni čas v enem, so čisto prašne. Slikice so zato zamegljene. Tako je tudi v resnici zima zamegljena z nečim kar se ji dogaja. Kot da bi se izpušni plini in druga nesnega usedli čez slikanico. In otroci zaradi tega ne vlečejo sank v šolo, da bi se na podaljšanem bivanju šli sankat na šolski grič, kakor sem to še jaz počela. Vsaj pri nas že nekaj let sanke samevajo v kleteh. Gotovo v Ljubljani ni več otrok, ki bi vsako jutro tekli do okna pogledat, ali je zapadel sneg, ker bi bili vsakič znova, skoraj brez izjeme, razočarani. Meni pa se je, kot otroku, ta želja pogosto izpoljnjevala. In to je bil najboljši dan na svetu! Po oblačenju vseh možnih kosov oblačila je bil najlepši občutek zakorakati v svež sneg na dvorišču. Tam kjer ni še nihče stopil. Kot da bi ta snegec nastal iz niča, tako čudežen je videti. In tako dobro je že kazalo ko je za Božič nekaj začelo padati. Ampak to je bilo očitno vse za letos. Stopinje v snegu so se zamenjala za visoke stopinje na termometru. Izgublja se največji čar zime. Mnogi so verjetno veseli, saj jim ni treba plužiti cest in imeti s tem stroške… teh pa tako ali tako ne maram, saj se mi zdi čar snega tudi to, da moraš vsepovsod peš. Opravke in obeznosti do katerih ni možno priti pač odpoveš. Saj imaš tehten razlog. Namesto tega pa se kepaš, sankaš in skratka uživaš v belini, ki je prekrila sivino.

Še kdo pogreša sneg pred svojo hišo?

(foto: VIR)

Da ne bo pomote, včeraj je zgledalo čisto drugače, potem pa sem videla kako lepo ima Saily vse popedenano…me je pa zapekla vest. As you see…pri macu ni treba imet nevem kok stvari na desktopu, ker imaš vse spodaj. Zame je to prava blaženost. In zakaj je pol razmetano? Ker imam namenoma downloadanje vse na desktop zato, da se mi ne nabira preveč tega v neki x mapci, ki je nikoli ne bi odprla. Tako sem vsaj vsake tolko prisiljena pospravit. Ane, tako kot včeraj

Joj, zdj pa nisem več tak outsider na blogosu, blogoroli in bogve še kje. Sej že v verižnih objavah sodelujem . Tokrat prvič.

PS: Ja opička ima mladička. iii

Vsem je poznana zgodba o tem, kako se študent odpravi na fakulteto z vsaj nekaj urami učenja pod palcem, pa si potem v zadnjem trenutku premisli in se ustno odjavi, ker se mu ne da več. Ker so ga nevrotični kolegi polni znanja znervirali. Dišeča kava pač postane bolj prijetna opcija.

A zgodba o tem, kako gre študent na faks samo zato, da bi se odjavil ker se ni dovolj učil je malo manj pogosta, ampak vseeno normalna. Kaj pa nadaljevanje te zgodbe tako, da študenta profesor prepriča naj piše izpit ali vsaj pogleda vprašanja in ta to stori? Teh ni toliko. Danes pa se je vseeno zgodila meni. Čudežno so bila vsa vprašanja ravno tista slaba polovica predelane snovi. Kot da bi ta moj najljubši profesor vohal, kje je moj problem. Fjuuuu….. kok fino da sem odpisala vsaj tale en izpit

IN ŠE SONČEK SIJE, MMMmmmm manjka mi le še kosilo v Da bu di*. Lep dan tudi vam!

*Tam res počastiš svoje bivanje in obstoj estetskega užitka

Vedeli bodo kdaj jem, kdaj grem spat, ali bom seksala ali šla na pivo, morda bom oboje…tudi to bodo vedeli. Če ne bodo ugotovili jim bom pa sama povedala. Kot pop diva, ki hrepeni po objavi v traču. Povrh vsega morebitne nerodnosti in sramu ne bom mogla sprati iz sebe, saj se ne smem tuširati. Kot tista, kateri je potem žal, da ni oblekla pod oprijeto majčko modrčka. Vsaj dokler me opazujejo ne. Pred naraslimi opazovalci zaradi udara na bradavičke ne sme jokati. Kako je torej lahko življenje normalno če te vse to spremlja? Ni čudno, da se oboji pokvarijo zaradi tega…… pritisk je velik…

Ps: Še dobro da gre pri meni za zdravje in ne slavo. Sicer dva meseca prepozno, ko sem že sama našla boljši način zame.

“V sredo se pride Sara igrat k meni.” Jaz: “Lepo, kdo pa je Sara?” On: ” Sara iz vrtca v kero sem jst zaljubljen.” Jaz: ” S čim pa se Sara rada igra?” On:” Z mano.”

Včeraj mi je takole petletni mali nečak, medtem ko sem ga čuvala povedal, da je zaljubljen. S tem me je totalno presenetil, saj ga namreč čuvam že odkar je bil star pol leta. Prišlo je do momenta, ko sem se morala zavedati, da raste. Da je vendar že zaljubljen v Saro! Njegova misel na to ni kaj preveč komlicirana, povedal mi je namreč tudi to, da se bosta igrala dokler se ne bosta poročila. Potem se bosta pa igrala s svojimi otroci predvidevam jaz on pa je pokimal. Glej ga. Res je že velik… Če bi ga še malo povečala, bi bil lahko že pravi moški. Oblečen je itak že zdaj tko modno. Hlače s pasom nekje na riti in kaka zanimiva majica. Takole se mi kar hitro potoži po otroškem mišljenju, ko točno veš kaj hočeš in ti svet ni kaj preveč kompliciran. Še bolj pa me je spomnil na mojo otroško zaljubljenost. Bil je Luka in moram priznati, da se bila vanj zaljubljena že pri štirih. Na stopnicah vrtca se redno protestirala kadar je šel domov pred mano, spomnim pa se tudi tega, da sem mu enkrat na stranišču pokazala svoje najljubše spodnje hlačke. Kasneje je bil ta Luka tudi moj sošolec v osnovni šoli. Na žalost je ostal majhen - kakršen je bil v vrtcu in me od tretjega razreda naprej ni več zanimal. V začetku decembra pa sem ga po nekaj letih videla na osnovnošolskem reunionu. Povrh vsega se je še razširil in postal nekakšen glavni jebač kakršni me ne privlačijo preveč. Tudi nekaj ne ravno prijaznih opazk med pogovori me je odbilo. Pa tako sem se želela z njim poročiti… Le kaj se bo zgodilo z mojim malim in Saro?

Danes me že orng boli glava zaradi njih… saj imam svoj študentski job še kar rada, ampak prišlo je do overdose-a. Nikakor ne bi mogla še sama hodit po štacunah. Tiste ki to počnejo, pa skoraj sovražim čeprav vem, da so razprodaje le ena in edina priložnost dobiti obleko po ceni bližji dobavni. Delala sem namreč: - sobota od 8:00 - 15:00 - nedelja od 11:00 - 19:00 (spreminjanje cen) - ponedeljek od 9:00 - 15:00 - torek 15:00 - 20:30 - sreda 10:00 - 15:00 …… Cunje, pozdravljanje vsakogar, poslušanje jamranja, kritik in presladkega občudovanja, predvsem pa trganje zalimanih cen mi visijo iz ušes.

Kako pa kaj vaše razprodaje???

Res je, mojo prvo objavo sem napisala 2. januarja 2007, pred enim letom! To je moja objava številka 96., komentarjev na njih pa je 389.

V tem času je blogec, kakor mi je izmeril Google Analytics obiskalo kar 7.305 ljudi!!! Ta številka preseneča vsa moja pričakovanja in želje. Posebej je zanjo prispevala jesen, ko je padlo največ rekordnih dni in sicer zaradi objave na prvi Siolovi strani. Objava Bali, Bali, BaAaliiii, Bali!!! je 26. septembra pripeljala 1055 obiskovalcev. Za to objavo lahko tudi sama rečem, da sem ponosna nanjo, saj je kvalitetna fotoreportaža. Objava Uuu kaj sem dobila iz Argentine je na stran pripeljala na dan objave 890 ljudi, dan kasneje pa še 152. Sledi jima objava Pregovori niso kar tako, ki je govorila o tem, kako me muči časovna razlika, kar je ta dan pogledalo 698 brskalcev. Bila je prva tako skokovito obiskana objava (prva moja na Siol strani) in me je s svojo številko totalno šokirala. Četrta naj brana objava sicer ni več na stopničkah, ampak jo vseeno vključujem zraven, ker se mi zdi zelo lepa. Predvsem zaradi prelepih portretov Indonezijcev. Pokukalo jo je 323 različnih uporabnikov.

Če pogledamo skupen obisk je največkrat bila pogledana prva stran bloga, in sicer 2813 krat. Uuu kaj sem dobila iz Argentine premaga Bali z 1304 proti 1288. Pregovore je skupno pogledalo 783 obiskovalcev, stran o avtorju oz. meni pa 579.

Prometa so pripeljale največ povezujoče strani Siol z 2.921, blog.siol.net z 1.317, sledi pa jima direktna povezava na taca.blog.siol.net z 834 kliki, kar si štejem v posebno čast. Pri iskanju z Googlom in Najdi.si je najpogostejši iskalni niz Bali, ki je prinesel 77 obiskovalcev, sledijo pa mu podzemlje, nilski ostriž, gili meno, moj video, puščava, …

In zdaj še čas za največjo poslastico najbolj bizarnih iskalnih nizov. Moj blog se očitno najde z nizi: - clinofug (kar sploh ne vem kaj pomeni) - pogrešam prijatelja
- sanje podgana - avandgarna kolesa - božične ikebane za grobove - champloo beach - dež, sonce, sneg - densati - dinozaver video - erna or neža or bivši or fant - ganga slonica - global smrdi - interaktivna smrekca - internet je - izmed - kaj je lepinja - kaj naj pocnem danes zvecer ? - kaj pomeni ce sanjas veliko hiso z rozami - kako dobiti nazaj fanta - kako dobiti rjavo kožo - kje lahko vidim tigra - koko dolgo bom zivela - koliko delov ima španske nadaljevanke - mitja lp, m. - moj sexy video
- narobe svet eni hujšajo v afriki pa umirajo od lakote - navodila za ženske in moške bankomat siol - pogresam nekaj pa neveam kaj - puščave - nasplošno - skater na glas sem zaklicala - skater - na glas sem zaklicala - življenje bi bilo lepše če nebi zamujali Od vseh mi je najbolj pri srcu kaj je lepinja in kaj pomeni če sanjaš veliko hišo z rožami.

Fino je blogati, fino je objavljati, fino je praznovati prvi rojstni dan. Morda bi si želela le kdaj kak komentar več, in sicer predvsem od bralcev, ki ne berejo blogov tako pogosto in sami ne pišejo bloga, ali pa morda berejo ta blog vsake toliko časa, oglasijo se pa ne. To je moja želja za naslednje leto!

(fotka: VIR)