Sijaj sončece

Začela bom na začetku, tam kjer se je prejšnje leto končalo. V Bratislavi, kjer sem ugotovila, da moram letošnje novo leto preživeti v družbi čim večih ljudi, po možnosti takih ki jih imam rada. Pritisk je na ta večer enostavno prevelik, da bi mi zadostovala ena oseba pa če je ta še tako radodarna in razumljiva ter zabavna, četudi je to moja najljubša oseba. Potrebujem jih več, da med njimi lahko swingam. No in ta ugotovitev, ki je bila ena prvih v letošnjem letu bo zaznamovala ravno konec tega leta in začetek naslednjega. Kako pravljično kajne?

Novo leto je sicer ciklus, ki mu pripisujem nekoliko manjši pomen od ciklusa med poletnimi počiticami in novim študijskim letom. Zame je pravzaprav novo leto takrat, ko začnejo rasti tulipani. Ne, nisem si tega izmislila ta trenutek, to vem že nekaj let. Novo se začne zame takrat, ker je tisti čas za zadnje korekture v študijskem uspehu, ker se lahko s kolesom vozim v kratkih rokavih, ker so dnevi daljši in ker se vse prebuja. Potem sledi nagrada. Poletje. Morje in sonce. In Dalmatinski kamen ali tropski pesek. Moje najljubše reči. No, vseeno trenutno pišem slavo uradnemu novemu letu. Vseeno ni zdaj ta konec decembra kar tako. Slovani so morali vedeti čemu si govore pravljice celo noč ravno konec decembra. Morali so dobro preračunati zakaj je šest dni med Božičem in Novim letom najboljša tudi za njih. In niso edini, ki jim ta pozicija lune in sonca kažejo, da gre za prestop. Če se ne motim vse religije prazunjejo največje praznovanje ravno v tem obdobju. To mi da vedeti, da ni vse le larifari. In novoletne obljube ter želje so zaradi tega dejansko lahko močnejše zdaj.

Naj se vrnem torej na moje leto. Kako je potekalo če se držim koledarja. Po prvih dneh leta, ki so še namenjeni rajanju pride do enega izmed najbolj nadležnih preobratov. Treba se je začeti učiti. Uskladiti urnik in narediti čimveč. Da bo poleti lažje. A poleti je se mi je v vsakem primeru lažje učiti. Lahko grem na sonce in boljše volje sem. Vseeno se ni prijetno julija preveč dolgo zadrževati stran od morja zavoljo tistega izpita, ki je ostal. In naj bo, januarja se zato prisilim. Do zdaj je uspevalo, z nekaj žalosti in zaprtosti je šlo vseeno skozi. In mesec kasneje opraviš in doživiš nagrado. Si frej. Lahko sem si začela planirati odhod v Afriko. V Saharo in puščavo, v Maroko. Sicer je bilo potrebno počakati še prvomajske praznike a načrti in želje so bile jasne, zato ni bilo nobenega problema prilagoditi vse ostalo temu. Marca in tudi aprila sem še nekajkrat zavila na sneg, moj redek zimski užitek. Žurali smo takrat še v Globalu in nekajkrat sem bila tudi še na Metelkovi. Na faksu sem poslušala o sociologiji mladine s prve roke starega Pankrata Tomca. Seminarske naloge sem si izbirala po svojem okusu in v njih prijetno ustvarjala. No le za eno sem temo prisilno izbrala filozofijo znanosti s katero sem dobila nekaj skravžlanih možganov. Pogrešala sem svoje štiri najboljše prijateljice s katerimi so se nam poti malo preveč oddaljile. Zato sem se trudila in vlagala, da bi ostale na isti ravni. Tudi to je kar dobro uspelo, zato še vedno ostajajo najboljše. Na jobu sem bila malo bolj pridna, treba je bilo imeti dinarčke za Maroko in potem še za Indonezijo. Poletna kolekcija me je že začela vleči v sanjaške vode mojega novega leta, ko začnejo cveteti tulipani. Aprila se je obrnila še ena številka. Samo moja številka. 20 je začela kazati. Žur je uspel, vsi so si ga zapomnili. Takrat so zadnjič igrali JuicyJuice. Zdaj pravijo, da nimajo kje igrati.

In končno je prišel na vrsto Maroko s svojimi zelo pozitivnimi prizori in tudi s tistimi slabšimi od katerih pač potegneš najboljše - to da se nakaj naučiš. Fotke so bile super. Najbolj sem si zapomnila puščavo. Nabor mojih najljubših krajev se je torej s Hvarskega temno modrega morja, rajskega turkiznega morja, belega snega na vrhu Marmolade ali Kanina, sive kolesarske steze razširil še na oranžno puščavo.

Rajskega turkiznega morja sicer še nisem videla in to je postal fokus naslednij mesecev do konca julija. Izpiti niso predstavljali problema kljub temu, da sem prvič na enem padla. Imela sem še september v rezervi, zato ni bilo panike. Dva bom takrat, ko pridem z raja že zmogla. Malo se mi je pri tem zalomilo, a to še sledi. Poletne dni sem v petek popoldan najraje priživela s tamalima na igrišču v Tivoliju. Včasih sem bila potem preveč zmatrana da bi šla kam žurat, a tudi nisem čutila pretirane potrebe po tem. V bistvu se tega dela s tistega obdobja ne spomnim kaj dosti. In ne, ne zaradi memory loss-a. Bolj sem si zapomnila dan, ko sem si kupila starinsko Rogovo kolo kot pa to. Nekaj vikendov sem šla tudi z veseljem raje v Maribor kjer je darling takrat končeval faks. Maribor mi pomeni prijetne dni z njim, ko sva bila sama pri njem skoraj tako, kot če bi bila na svojem. Kosilce na bone in potem sprehod, zvečer film in še prej v trgovino. Za Ljubljano pa vem le, da smo se po dolgem času videli z nekaj bivšimi sošolci pri Tivoliju. Veliko je bilo smeha in starih zajebancij, podjebavanja za hec katerega ti nihče ne zameri, a vem tudi da me je zeblo. To se sliši danes, ko je 20 stopinj manj, oblečena pa sem bila le za plašč manj, hecno. Spomni me na to, da se ljudje v resnici glede fizičnih sposobnosti večkrat spremenimo. No kakorkoli že, velikokrat sem zavila v STA, da smo se odločili za dan odhoda in pravo varianto. To so bile prijetne stvari, manj prijetne - cepljenja in komplikacije v zvezi z zdravstveno “priporočeno” pripravo pa so bile tiste malo manj ljube. Le končno sem dočakala tudi svoj Exit fest in hojo čez most na Donavi. Imela sem se slabše kot lani. In na žalost zaradi ljudi s katerimi sem se želela imeti fino. Neka čudna atmosfera je bila. Nevem, a sem jo čutila samo jaz ali še kdo drug, vem da jo je tudi M. opazila. Morda so bila pričakovanja prehuda. Že čez en teden sem odhajala daleč stran, tudi to je imelo verjetno nekaj veze. Nestrpnost in zaskrbljenost sta bili kljub močni želji po odhodu prisotni. Vedela sem le to, da bom tam obkrožena z ljudmi, ki jim lahko zaupam. In ravno to, kar sem vedela se je tudi tam omajalo.

Na potovanju v Indoneziji nisem bila zmožna shajati s toliko različnimi socialnimi vlogami, kot je biti sestra, punca, sestra od punce, prijateljica prijatelju in prijateljica prijateljici. Sliši se fino, a bilo je malo težje. Predvsem zato, ker so vsi najbolje poznali mene in so se mi zato večkrat lahko postavili po robu. Med sabo pa so se bolj spoznavali, kar je najbolj dobronamenska faza prijateljstva - veliko bolj popustljiva in previdna. Hvala fantu, ki me je pri vsem tem razumel. V sebi sem vseeno rastla. Videla sem na vsakem koraku nove reči, lepe in zanimive. Grde in zelo zanimive, razmišljanja vredne. Spreleti me velik občutek ljubezni do Zemlje, ko pomislim kaj mi je tam vse pokazala - od vulkanov in ovinkastih poti zaraščenih s palmami, bananami in vrtovi do koral ter ribic vsepovsod okrog mene v turkiznem morju.

Prihod domov je povzročal hiper raznolike občutke. Poln koš pripovedi, končno domačo posteljo in spoznanja o tem, da mi je težko potovati in biti nesigurna, v stalnem dvomu o varnosti in hkrati o tem, da so potovanja tako drugačna od doma. Odpirajo obzorja v katera prej, kljub temu, da veš da obstajajo, ne moreš popolnoma verjeti. Še zdaj, v trenutnem zopet zmanjšanem obzorju, se moram vsake toliko na to spomniti. Ne vem, če je že čisto prišlo v zavest. Velikokrat razmišljam preveč Ljubljana zaprto. Kot da ni drugega.

Spet sem se učila. Na travi v Tivoliju, bilo je luštno, a ob gori knjig me je spreletavala misel, da toliko stvari ne vem. Nikoli ne bom prebrala vseh teh knjih. Kaj vse mora v njih pisati. V bistvu ne vem ničesar. To me je medlo. Učim se, a ne vem ničesar. Hkrati pa vem, da sem pametna punca in vem ter razumem marskaj. Mislim, da so me medli tisti kemični, že stokrat omenjeni antimalariki. Možno. Lahko pa da bila to le taka mislena dilema, ki te pač lahko doleti če si miseln človek. Odpisala sem tisti prvi padli izpit z 9. To pomeni, da kaj pa že vem. Menda. Načrtovala sem učenje za zadnji izpit letnika in kak teden na Hvaru pa je nekaj prišlo vmes. Še zdaj nevem zakaj. Neka bolezen. Bolečina v prsnem košu, ki se sedaj tri mesece kasneje s stalno uganko in mislijo počasi le poslavlja. Pustila je neke posledice. Zavedanje, da je zdravje nekaj, kar lahko hitro postane najpomembnejša stvar v človekovem življenju in moje vsakodnevno opazovanje bitja lastnega srca. To ni še čisto tako, kot je bilo. Kakor so ugotovili stalno prihaja do nekih napak v njegovem toku. Aritmija, tahikardija… mogoče zaradi problema ene zaklopke, ki pa načeloma ni nič hudega. Po času v septembru in oktobru, ko me je bolelo je prišel čas, ko sem bila hitro utrujena, ko sem začela z drugačno prehrano in s previdnostjo. To traja do danes, ves ta čas pa se še ni popolnoma razkrilo vprašanje zakaj se je to tistega dne v septembru pojavilo. In kaj se je pravzaprav začelo. Zelo rada bi videla, da se ne bi. Mislim, da bi bila danes zato drugačne volje. Boljše volje.

Vmes se je začela tudi zima in meni je po mesecu počivanja doma postalo najpomembneje druženje. Čvekanje in dogajanje. Malo bolj podobno starim časom, ko sem bila več v akciji. A drugačno. Bolj ženstveno z moje strani. Zato in zaradi slabe karme začetka zima se je porodilo tudi vprašanje o moji zvezi s fantom. Počasi sva dileme rešila, a o tem še nimam zaključenega mnenja ker je minilo še premalo časa. Nisem še dobro prespala.

Zadovoljna sem s prazniki in vsemi lepimi darilci ki sem jih podarila. Nisem pa zadovoljna s prepiri, ki so prevzeli mojo družino. Nerazumevanja staršev ali hčera (kakorkoli vzameš), ki se ne strinjajo, da s sestro zaživiva po svoje in si urediva našo staro hišo tako kot bi si želele. Brez njihove stare krame in nadzora. Stalnega upozarjanja na napake in dajanja nalog, ki so pravzaprav usluge le da se za njih ne prosi. Stalnega komentiranja, spraševanja in nujnosti po takojšnji informiranosti o dogajanju. Ne morem biti več dolgo doma, ne prenašam več tega dobro in treba bo iti preden se skregamo do konca. Raje bi z njimi preživela nekaj, ne nujno malo, načrtovanega kvalitetnega časa z dobro voljo, kot pa stalne z naštetimi stvarmi obarvane bližine. To je to. Lahko zaključim da počnem mnogo reči, veliko od teh z dobro voljo in nasmehom, a nekaj tudi takih zaradi katerih postanem tečna. Lahko rečem da se je to začelo jeseni. Moja odločitev je torej sprememba, ki bo izključila to zadnje. Moja volja se je z zavedanjem že poboljšala, a tisto kar ostaja slaba, je zaradi tega, ker resnično potrebujem to selitveno spremembo. Komaj jo čakam. Dnevi bodo potem lažje vsi polni in prijetni.

Kar se tiče bloga mi ta stoji ob strani, ko moram nekaj narediti, nekaj pokazati in malo komunicirati. Posebno vlogo ima, ko me premami želja po razširjenem razmišljujočem pisanju kakršna se je pojavila danes. In super mi je bilo pisati fotoreportažo z Indonezije. Super mi je bilo, da je bila tolikim všeč in je pritegnila nekaj stalnih bralcev in kometarjev. Sicer nisem popolnoma del blogerske scene, nevem če si sploh želim biti, a vseeno mi je fino v taki meri kot sem njen del zdaj. Rada imam veliko obiskov in kakšen zanimiv komentar. Statistika pa pride, ko bo eno leto od začetka bloga - 2. januarja ! Wiiii ! Čisto čisto zaključila bom še s tem…. misel na lepo ravnanje z Zemljo in materialnom se mi je že globoko zakoreninila. Zato mi ni težko živeti na manj osnaževatorski način. Za minus si štejem le lete z avijonom. Tudi to načrtujem zmanjšati do minimuma. Tistim, ki vas zanima malo bolj spoznati kaj je narobe z našim ravnanjem in kako bi ga lahko dokaj enostavno popravili pa priporočam ogled: Story of stuff je uiber luškano in poučno.