Sijaj sončece

Je vprašanje, ki se je po dveh do treh tednih čudnih občutkov in dilem skristaliziralo. Menda pride vsak par ali pa vsaj eden izmed dveh prej ali slej po dveh do štirih letih do tega vprašanja. Ampak mene res ne zanima kako to izgleda pri drugih, s tem se enostavno ne morem tolažiti. Vprašanje se je začelo s prepirom po katerem mi do sprave ni bilo tako hitro kot ponavadi. In potem pride vmes še žuranje s prijatelji v katerem se imaš super in manj super naporni pogovori se malo odložijo. Seveda prijazni pogledi oseb privlačnega spola, ki jih po dolgem času zopet opaziš tudi ne pomagajo kaj dosti. Enostavno se spomniš kako je bilo ko…. sem bila še malo mlajša in so mi glavo mešali taki dogodki, mi dajali energijo in me spremljali tudi potem ko so že minili. Spomnila sem se torej kako je če si malo zaljubljen… In to mi je po glavi začelo hoditi istočasno kot je bil fant nekoliko slabše volje, manj v akciji, z manj priklopljenimi možgani. Sicer zvečer ko se uleževa in se pogovarjava o tem obdobju in težavi ter me vse razume tudi sama vidim, da tisti trenutek ne potrebujem nikogar drugega. Toda to, ko ga ni zraven hitreje mine. Vem sicer, da imam tega človeka najraje ampak preprosto me misel kako bi bilo s kom drugim ne zapusti. Naporna reč. Verjetno je vseeno ne bi bilo, če bi v ostati ljubljen bilo vse ok. Vse ok je zahtevna stvar in midva sva si res kar precej različna. On bi samo backpackal in se ukvarjal s športom, jaz bi kdaj tudi v tujini šla na kakšno lepšo večerjo, čez čas imela hišo in otroke, uživala življenje na malo bolj konformen način. Še glasba nama je čisto drugačna všeč. Njemu je house dolgočasen, meni je rock/punk vedno isti. No vsaj razumljiv človek je, če to hoče seveda. Sicer se moji stavki o tem kaj mi ni všeč nadaljujejo z njegovim odgovorom sej ti tud… In to zdaj pred prazniki! Žuri so na vrhuncu, eden v petek, eden včeraj, a kaj ko na koncu skoraj vsakega ostanem s kako solzo, ker enostavno ne vem kaj naj.

Saj vem, da bi tudi če bi bila še kdaj zaljubljena prej ali slej zopet prišlo do take dileme. A treba je razumet, kar dolgo sem že v zvezi in šele dvajset. Morda je bilo malo prezgodaj, a tega kdaj pride mimo tebe nekdo s katerem se boš super razumel ne izbiraš sam. Tako na vprašanje ali bi se s kom drugim lahko imela še bolje ne znam odgovoriti. Nisem dolga leta iskala tega človeka, da bi bila že obupana nad iskanjem, dejtanjem, čakanjem na klice in podobnim. Verjetno bi za to morala biti hvaležna, samo saj veste, smo one hell of complicated creatures… še posebej tista z luliko.

PS: Povrhu vsega sem si v ponedeljek kupila knjigo (Ildiko von Kurthy: Prosta linija), ki govori točno o tem, kar pa sicer nisem vedela, očitno sem jo kr zavonjala… Sicer pa je zabavno lahko branje