Sijaj sončece

Včeraj sem med kosilom v mehiški vlekla na ušesa, kako je trio prijateljev celo kosilo razglablajl o tem, da je eden izmed njih zamudil. “Dej če zamudiš, pol vsaj poklič.” “Kje si pa bil, ziher doma, kaj si pa delal da si moral zamudit?” “Da ne bi naslednjič zamudil če se bomo slučajno med mojo pavzo za kosilo dobili.” in tako dalje. Dejansko jih je bilo zaradi over and over again teme težko preslišat. Tako so me dobro vzpodbudili, da sem sama začela razmišljat o zamujanju.

Jst osebno zamujam že celo življenje. Moja percepcija časa ko se začnem rihtat preden grem od doma je čisto napačna. Ustreza popolnem razvoju dogodkov kar ne upošteva morebitnih nezadovoljstev z izbiro oblačil, frizure, ne upošteva tega, da ponavadi kaj pozabim in moram nazaj iskat in ne upošteva dejanskega časa, ki ga potrebujem za pot. Izjema tu je edinole job, za katerega sem si ubila v glavo, da moram od doma pol ure prej. A moram povedati, da so me prijatelji in fant glede tega kar konkretno vzeli v roke. Še posebej gre to dobro Ani, ki ji zadnji čase pravim policaj za zamujanje. Kar se tega tiče je ravno obratna kot jaz. Pride prej in nato natančno ob uri, ob kateri bi se bilo potrebno dobiti, pokliče zamudnika, ga napiz..di in odšteva čas do takrat ko pride. Vmes je zelo nervozna in skos gleda na uro. Ko človek pride mu pove da zamuja, ampak potem za razliko od sosedov pri kosilu včeraj da mir. Tako je njena vzgoja zelo pripomogla k temu, da zadnje pol leta zamujam veliko manj. Preprosto je odvzela veselje ob zamujanju :). Tu zraven sodi še moj fant, ki tudi sam zamuja podobno kakor jaz, a mi vsakič ko zamudim vseeno pripravi poseben “spet zamujaš” pogled. Če zamuja on, ponavadi ratam tečna.

Pridemo torej do točke, kaj se zgodi meni, človeku ki zamuja, če nekdo drug še bolj zamuja. Priznam, tudi sama ratam živčna. Zamišljam si kako sem za brez veze hitela samo zato, da nisem zamudila. Ta brezobziren drugi človek pa zamuja! Zanimivo je še to, da v glavnem zamujajo vedno isti ljudje. Ponavadi so to res tisti, ki imajo nekoliko več obveznosti ali pa preprosto tak karakter. Pomojem so tudi taki, ki v življenju še niso bili točni. Med njimi je tudi moj največji izgovor za zamujanje, moj oče. Ko sem bila mlajša sem ga po plavanju pol ure čakala pred Tivolijem z vlažnimi lasmi. Zato lahko rečem, da imam zamujanje v krvi. Ko reče član moje družine “pridem čez tri minute”, pride pač čez 15. A tudi koreninam se je treba odreči.

PS: Ojoj objava brez fotke. I feel naked ;).