Sijaj sončece

S pretiravanjem se pokvari marsikatero vzdušje, tudi decembrsko. Tako sem včeraj opazila še eno katastrofo. Božična smreka se je postavljala na Prešercu včeraj. Komaj smo ga dobili nazaj pa so ga spet okupirali. Ok, verjamem da je okraskov miljon in je nekje treba začeti (te so začeli postavljati že 14.11.) ampak ogromne smrekco vam res ne bi bilo treba pripeljati že zdaj! Vsega skupaj se bomo do srede decembra naveličali. Škoda, ker ne dojemajo prazničnega duha kot nekaj posebnega, ampak kot nekaj kar traja mesec in pol - se pravi eno osmino leta. Bomo tako kupili več daril? Je v tem catch?

Video posnet z mojim novim telefonom z 2.0 Megapixli ..tako bom zdaj vedno ready na terenu

Končno smo našli moj problem. Pred njimi sem ga sicer našla že sama, ampak se nisem kaj dosti zanašala, kajti že nekajkrat sem se zmotila v razmišljanju o tem kaj mi je. Za tiste, ki berete o tem prvič…dva meseca in pol sem v bolj slabem stanju, boli me v prsih, srce ima svoje probleme, sem utrujena in velikokrat imam vročino. Ves čas sem se šetala od enega zdravnika do drugega, ki so dokaj vztrajno slabo delali. A vseeno se je le nekaj našlo. Moja diagnoza: vnetje (najbrž porebrnice ampak ni 100%) in kandida, kar je skupaj izzvalo probleme na mitralni srčni zaklopki. Če mene vprašate je vseeno tudi Lariam pomagal. Če ne drugega je v mojem trebuhu pripravil razmere za kandido. Aleluja!

Še ne bi bilo tako hudo ko bi bil to le najljubši sosed, a je bil tudi najlepši! Nič več pogovorov v dvigalu ali na stopnišču katerih besede si zapomniš za cel dan in jih tudi na kratko povzameš vsem čvekam ki jih srečaš. Zdaj se mi bo dvakrat manj dalo odnašati smeti v smetnjak in počasi prebirati pošto pred nabiralnikom, le za povečanje možnosti srečanja. Da ne govorim o vseh mitih in legendah, ki so se odvijala okoli lepotca. Od uganjevanja imena, poklica pa do tega katera ga bo večkrat srečala. Ni bil samo on tisti, ki nam je polepšal dan, ampak tudi me smo si ga potem še same desetkrat bolj, ko smo spletale mistiko okoli njega. Že ko sem samo njegovo kolo ali avto videla pred blokom sta mi privabila nasmeh. Ni kaj, pogrešale ga bomo! In še najhuje…nobenega nadomestka ni daleč naokoli. Malo je podoben Jacku iz Men In Trees. Mmmm… (vir fotke: tv.yahoo.com)

Danes me je iz mirnega branja po kosilu predramil čuden, a že slišan, zvok iz kopalnice. Pokanje iz stene, glasno in nenadno. Padanje nekih delčkov in še enkrat pokanje. Vedela sem, kaj sledi, ker se je to že enkrat zgodilo. Stena, ki je dograjena zaradi jaškov naknadno, se je v bloku sesedla za kak milimeter in zato so že pred leti popadale z nje vse ploščice. Tokrat je šla po gobe druga stena, tista za katero sicer ne vemo, da bi bila kaj posebej dograjena. Po pokanju so se torej napihnile kot balon, ker jim je po višini zmanjkalo prostora in začele padat po tleh. Še dobro, da sem bila doma in zmetala vse brisače in deke čez banjo in umivalnika. In kdo bi si mislil, živim v “modernem” bloku.

Se spomnite objave kjer sem imela že vsega dovolj in so me zdravniki že pošteno zmedli? Ta zgodba se nadaljuje… In če nadaljujem pri točki kjer sem končala gre nekako takole:

17* V sredo sem spet ful slabše. Spet boli v prsnem košu, ko vdihnem se poslabša in imam vročino (to sem drgač imela tudi na dneve ko sem se počutila bolje).
18* Dan, ki sem ga čakala več kot mesec dni pride. Grem na pregled h kardiologu, ki mi ga je priporočila osebna zdravnica. Izkaže se za fajn človeka, pregleda me dokaj dobro, EKG, telsni pregled in zaradi suma vnetja posrčnice tudi z ultrazvokom. Vidi in potrdi, da mi srce nenavadno močno bije in da ima neka odstopanja na EKG-ju, a vnetja ne najde. Tudi to nenormalno bitje mu ne pokaže na kakršnokoli srčno bolezen. Zato me naroči na 24urni EKG (za katerega dobim datum sredi januarja) in me zaradi znakov nizko povišane telesne temerature, razbijanja srca, prekomerne utrujenosti in atipičnih senzacij v prsnem košu napoti na infekcijsko kliniko zaradi suma prolongiranega vročinskega stanja kot posledici mojega izleta v tropih. 19* Osebna zdravnica me urgentno pošlje na infekcijsko kliniko.
20* Čakam uro in pol vmes me dvakrat vprašajo če imam klopa in odgovarjam da ne, da sem zaradi možnosti okužbe v tropih tu. To me sprašuje sestra, ki si je v roko že dobila napotnico na kateri to jasno piše.
21* Na infekcijski na kratko povem kaj je težava in na to mi odgovorijo, da se tropske infekcije ne kažejo s temi znaki, da mi manjka driska in vročina nad 38 stopinj, /imela sem jo 37,8/ zato se ne odločijo delati preiskav, razen preiskave ščitnice. Glede te preiskave jim povem, da sem jo že imela, a vseeno raje ponovijo nekaj kaj je že izključeno, kot pa da bi naredili tisto, kar sta jim zadala kardiolog in osebna zdravnica. Da ne govorim o tem, da je zdravnica sedela za mizo kot kaka razcapanka. V izvidu mi piše, da imam žrelo, nebnice in sluznico normalno in zobe negovane, v usta pa mi sploh ni pogledala.
22* Brez novic grem torej domov in se potolažim s čokolado
23* Sestra pri kosilu ugotovi, da so znaki kandidijaze utrujenost, podočnjaki (ki se jih ne morem znebiti), rahla vročina in podobno. Hmmm grem na net in si malo pogledam. Sicer zveni fuj, ampak hkrati je to del nas. Gre za g…. nevem, a naj povem …. g….. gl…..glivice prekomerno razmnožene po celem telesu.
24* Pozabim na celo stvar. Na netu je miljavžnt bolezni opisanih, lažnih in pravih z dobrimi in slabimi nasveti. Raje ne gledam.
25* Med igranjem igre se kar naenkrat spomnim kaj mi je pred več kot mesecem in pol rekla kolegica z joba: “Moji sestri so preden je šla v Afriko rekli, da ne sme jemati antimalarikov zarad tega ker ma glivice po celem telesu in bi ji lahko potem to na srce udarilo. Kaj če maš ti to?” Moj odgovor je bil:”Eh ne…” Mislila sem pa si: fuuuuuj in stvar pozabila.
26* Kaj če je res to? Moj jezik je že nekaj časa belo obložen in pri nekem domačem testu se je izkazalo, da naj bi res imela kandidijazo. Kaj če mi je kolegica že pred mesecem in pol povedala kaj mi je, medtem, ko mi tega ni omenil noben človek z dr. pred svojim imenom? 27* Dva dni se sedaj torej ravnam po dieti, ki izloča vse sladkarije, izdelke iz bele moke, sokove, čokolado,.. kar pomeni da stvarce v meni (ki jih ima by the way vsak človek v telesu) ne dobijo za jest in bodo crknile.
28* Šla bom še na strokovno preiskavo kandidijaze in se pozanimala pri kolegici kateri zdravniki so opozorili na povezavo kandidijaze, anitimalarikov in srca (sama je čist ne razumem) in se, če bo sedaj sreča le na moji strani, začela zdravit. Res, res upam da je to to. Feeling je ta pravi. Res sem končno zadovoljna, ker sem v vsem tem času že kr malo pozabila kako je če se človek dobro počuti, če mu srce po enem štuku stopnic ne divja in če lahko teče!
29* Hvala ker ste me prebrali, upam da je tu torej zgodba dobila svoj srečni konec. Pri tem zdravstvu me bo pa naslednjič resnično strah zboleti. Specialisti h katerim so me pošiljali so se izkazali za veliko manj prijetne kakor “osnovni” zdravniki. Sploh nisem dobila feelinga, da mi je kdo želel pomagati. Pa, a niso za to zdravniki postali zdravniki? Upam lahko le, da sem imela jaz osebno res smolo z njimi. Nasvet prijateljice se je tako lahko izkazal za rešilnega in tistega, ki presega vsa doktorska znanja, a vseeno zaradi znanja nekega doktorja. Lahko da. Upam da.

Številka 30 čaka na …..

Pičilo me je in sem škatlo z njimi potegnila iz predala. Začela sem bolj za hec, nato se je to sprevrglo v pravo… kaj pa vem, morda celo umetnijo. Veliko lepšo in zanimivejšo kakor sem si kadarkoli predstavljala. Se zdi samo meni fajn, ali mogoče spi v meni nek talent za risanje? Pri tem sem bila namreč v šoli, ko smo morali risati predmete iz vsakdanjega življenja, precej slaba.

Inspirirala me je fina muzika Hotel Costes in vroči poletni dnevi za katerimi pridejo najbolj prijetne noči ob morju. Hvar z drugo besedo.

Včeraj sem med kosilom v mehiški vlekla na ušesa, kako je trio prijateljev celo kosilo razglablajl o tem, da je eden izmed njih zamudil. “Dej če zamudiš, pol vsaj poklič.” “Kje si pa bil, ziher doma, kaj si pa delal da si moral zamudit?” “Da ne bi naslednjič zamudil če se bomo slučajno med mojo pavzo za kosilo dobili.” in tako dalje. Dejansko jih je bilo zaradi over and over again teme težko preslišat. Tako so me dobro vzpodbudili, da sem sama začela razmišljat o zamujanju.

Jst osebno zamujam že celo življenje. Moja percepcija časa ko se začnem rihtat preden grem od doma je čisto napačna. Ustreza popolnem razvoju dogodkov kar ne upošteva morebitnih nezadovoljstev z izbiro oblačil, frizure, ne upošteva tega, da ponavadi kaj pozabim in moram nazaj iskat in ne upošteva dejanskega časa, ki ga potrebujem za pot. Izjema tu je edinole job, za katerega sem si ubila v glavo, da moram od doma pol ure prej. A moram povedati, da so me prijatelji in fant glede tega kar konkretno vzeli v roke. Še posebej gre to dobro Ani, ki ji zadnji čase pravim policaj za zamujanje. Kar se tega tiče je ravno obratna kot jaz. Pride prej in nato natančno ob uri, ob kateri bi se bilo potrebno dobiti, pokliče zamudnika, ga napiz..di in odšteva čas do takrat ko pride. Vmes je zelo nervozna in skos gleda na uro. Ko človek pride mu pove da zamuja, ampak potem za razliko od sosedov pri kosilu včeraj da mir. Tako je njena vzgoja zelo pripomogla k temu, da zadnje pol leta zamujam veliko manj. Preprosto je odvzela veselje ob zamujanju :). Tu zraven sodi še moj fant, ki tudi sam zamuja podobno kakor jaz, a mi vsakič ko zamudim vseeno pripravi poseben “spet zamujaš” pogled. Če zamuja on, ponavadi ratam tečna.

Pridemo torej do točke, kaj se zgodi meni, človeku ki zamuja, če nekdo drug še bolj zamuja. Priznam, tudi sama ratam živčna. Zamišljam si kako sem za brez veze hitela samo zato, da nisem zamudila. Ta brezobziren drugi človek pa zamuja! Zanimivo je še to, da v glavnem zamujajo vedno isti ljudje. Ponavadi so to res tisti, ki imajo nekoliko več obveznosti ali pa preprosto tak karakter. Pomojem so tudi taki, ki v življenju še niso bili točni. Med njimi je tudi moj največji izgovor za zamujanje, moj oče. Ko sem bila mlajša sem ga po plavanju pol ure čakala pred Tivolijem z vlažnimi lasmi. Zato lahko rečem, da imam zamujanje v krvi. Ko reče član moje družine “pridem čez tri minute”, pride pač čez 15. A tudi koreninam se je treba odreči.

PS: Ojoj objava brez fotke. I feel naked ;).

To sta dve stvari, ki si jih bom po sinočnjem obisku žal najbolj zapomnila. Bel šotor pod katerim so pekli ražnjiče, pleske in druge mesne dobrote me je res spominjal na sejem. In zraven še cela množica drugih štantnov od rož pa do malo manj tradicionalnih bombonov. Kak kostanj bi bil čisto dovolj. Letošnja obsesija prvega novembra je pomojem močno premagala prejšnja leta. Ljudje so dobesedno trogali kramo na grobove. Ikebane, deset ogromnih sveč, električne utripajoče sveče in nevem kaj še vse. Čemu? Ali jih je pekla vest ker celo leto že niso obiskali groba svoje ljubljene osebe, ali jih peče vest ker se je nikoli ne spomnejo? Zgleda že tako… Pozablja se na prave vrednote in se jih nadomešča z materialnimi. S svežim kričeče belim peskom, z goro sveč, rožami in še čim. Saj se je bilo tudi meni vedno lepo na prvega novembra sprehoditi med svečkami, ampak zdaj je stvar postala nekaj drugega. In za nameček še nihče ne pomisli kaj se bo zgodilo z množico sveč. Na pol zažgane bodo pristale skupaj z uvenelimi rožami na depomniji gospodinjskih odpadkov. Žale namreč ne ločujejo nobenih odpadkov. Nihče tudi ne pomisli na to, da bi se lotili uporabe steklenih sveč, v katerih bi izdelovalci menjavali samo vosek in tako ne bi bilo miljone sveč vsako leto znova v snagi, kjer začnejo svojo dolgoletno zastrupljanje okolja. Še vedno so narejene iz PVC-ja. Ta je, če ste morda v včerajšnji evforiji pozabili, zelo škodljiv, težko razgradljiv in izjemno nenaraven. Iskreno si ne želim, da bi kdo na mojem grobu polagal kaj takega. Vsaj v taki množici ne. Steklene sveče bi poleg vsega še bolj estetsko izgledale, ne pa zdaj, ko so nekateri dizajni sveč že tako načičkani da se resno sprašujem kdo jih ima veselje kupovati. Očitno je takih ljudi več kakor tistih, ki se jim zdi to slabo. In ok, vsak ima svoj okus. A za voljo narave bi lahko poskusili še kaj manj škodljivega. Poceni PVC se mi zdi, kot da bi vsak dan kosilo jedli iz plastičnih krožnikov. Lahko bi že ugotovili da morda ni najbolj fajn.

1.november kakor sva ga občutila.