Sijaj sončece

Najprej povem, da ni bilo treba nikomur umreti, da sem podedovala dotične fotografske dobrote. Zadevo sem si namreč sama tako razložila, saj jih oče že leta ne uporablja. Le zakaj bi mi jih včeraj vse skupaj prinesel v roke, če ne zato, da so sedaj v mojih rokah? Imela sem namreč podočnjake do tal, saj sem dobila res dobre ideje za nek natečaj, fotoaparata pa nikjer. Temu bo zdaj končno konec : )

In to je še ena izmed zgodb mojega očeta, o katerem se mi včasih zdi, da ne vem prav nič. Niti sanjalo se mi ni, da ima nekje tako dobro opremo. Pravi, da ima nekje celo še en boljši teleobjektiv… Zdaj pa peljem zadevice na ”sprehod”. Še prej pa po baterije. Škoda le, da je danes taka zoprna svetloba.