Sijaj sončece

Že drugič. In sicer niti ne bi bilo to nekaj groznega, če ne bi vse skupaj izgledalo tako zelo naštudirano in resnično. Sanjala sem namreč kako spim v postelji, se zbudim in vidim v temni sobi netopirja visečega s podboja na vratih. Skušam zbudit fanta in ko mi le uspe, zbudim še netopirja, ki zleti naravnost proti meni… in se na srečo sama dejansko zbudim. Tako resničnih sanj že dolgo ne… v sanjah je bilo moje prebujanje natanko identično položaju, ki sem se ga pred spanjem nazadnje zavedala. Bilo je tisto, kar se vsakič zgodi. Ni bilo fiktivno. Nisem bila na nekem travniku, na morju ali pa kje drugje, da bi mi že v sanjah postalo jasno, da sanjam, saj sem nazadnje vendar šla spat in ne morem biti kar naenkrat na travniku.

In kako to, da me mučijo netopirji? Nekaj sem jih videla v Indoneziji, med njimi tudi enega gromozanskega, ki je sicer bil “udomačen” in je s svojo mirnostjo in neverjetno pojavnostjo (predvsem njihovih kril, ki so iz materiala, ki ga nisem videla še nikjer) prispeval k temu, da se mi netopirji ne zdijo več tako grozni. Ampak očitno me še vseeno matrajo, glede na to, da v sanjah niso ravno prijetni… Verjetno zato, ker celo življenje živim v mehurčku, mehkem, postlanem, brez svinjarije. Doma sploh še nisem videla kače, podgane kaj šele netopirja. Ne pravim, da bi te živali bile objektivno grde, grozne so le z naše prespektive, perspektive v kateri sem vzgojena. Zato sem vseeno močno trznila, ko sem v Indoneziji nekaj teh živali videla. Recimo podgana, na katero sem skoraj stopila medtem, ko sem se s prijatljico pogovarjala o sladkorni peni! Nekak ni pasalo skupaj in rezultat je bil pač krik razvajene turistke… Enkrat prej raje nisem šla na wc, ker je bil v edinem wc-ju na otoku (Komodu) netopir ravno nad čičmišom (tako rečem wc-ju za počepnit). Saj bi šla v naravi, ampak na Komodu ni ravno priporočljivo.

Prvi se mi smeje ker me je tiščal že in še dve uri, drugi je ta velik. A nista luštna? Brrrr….niti nee… My point je med drugim tudi to, da potovanja niso samo to, kar je videti v prejšnjih objavah, ampak tudi ogabni wc-ji, tuši, ali pa sploh ni tuša, umazane rjuhe, nategovanje ker “vedo”, da imaš denar, kakšna kraja, žuže, itd. Ampak, no ja, te stvari niti niso nujno dologoročno slabe. Ponavadi jih pozabimo, še bolše pa je, da naše obzorje postane širše. Več doživiš, več veš.