Sijaj sončece

Ko bi le lahko šla…ampak verjetno nimam niti majhnih šans, da bi ozvočenje z basi v Izoli dobro delo na moj, zadnji dan zopet malo slabše delujoč organ ;). Za nadomestek bom morda uspela it celo v mesto na pijačo in tukaj oživela in priporočila ogled tegale spota. Ker je smešen in ker ga spremlja res dober komad. Z največjim veseljem bi ga danes slišala. Sicer nisem na hard kar se tiče Ambasade, do zdaj bila le enkrat. A tako dobrega dj-a je škoda zamudit. Priporočam!

Zanimivo, kako s tega področja zaradi Ambasade (in v Ambasado) prihajajo top artisti, medtem, ko smo glede drugih zvrsti (razen balkan scene) čisto na suhem in se nas in naše poslušalsko/koncertne revščine vsi organizatorji bojijo.

1. Pojavi se mi močna bolečina v prsnem košu, srce mi razbija in bije neredno, bolj boli ob vdihu, celo noč ne morem zaspati, sem kar precej na robu zdrave pameti ker se mi dogajajo take stvari na delu telesa kjer si tega res ne želim
2. Ob 7h sem v zdravstvenem domu, naredijo mi EKG, zaradi slabih rezultatov me pošljejo na urgenco
3. Na urgenci mi ponovijo EKG, 3x vzamejo kri, urin, slikajo pljuča, naredijo ultrazvok in me pošljejo domov ker vzroka za moje težave ne najdejo
4. Prvič zaspim šele drugi dan proti jutru ko se poleži bolečina in umiri utrip
5. Čez pet dni sem še vedno slaba, še vedno boli, sicer spim kar dobro ampak srce utripa zelo raznoliko (trije počasni utripi, pet hitrih, zaostanek, močen dum,….) in zato grem zopet k svoji osebni zdravnici, ki mi dolgo časa posluša srce in pravi, da mi je lahko Lariam s svojo kemijo povzročil tako aritmijo in se bo ta, v času ko se bo kemija odpravila iz telesa umiril
6. Dva tedna po prvem napadu bolečine se ta ponovi. Traja sicer ne tako dolgo kot prvič, ampak je enako hud kot prvič. Zaspim proti jutru. V dveh dneh sem zopet bolje.
7. Tretjič obiščem osebno zdravnico, ki iz opisane ponovitve napada bolečine in razbijanja pomisli na tahikardijo, to so napadi zaradi vozlička v srcu. Hkrati postavi diagnozo srčne aritmije. Napiše mi napotnico za kardiologa A.
8. Na kardiologa A se naročim za čez 14 dni. Že to se mi je zdelo pozno. Čez dva dni me pokličejo, povedo, da morajo vse preglede prestaviti saj bo ordinacija zaprta in me naročijo za čez več kot en mesec (torej. 7.11.)
9. Trudimo se kje najti dobrega kardiologa, kjer bi bila prej na vrsti. Mamin prijatelj nevrolog priporoči privatnega upokojenega doktorja B kjer se naročim za prejšnji torek zjutraj.
10. Preden grem prejšnji torek zjutraj od doma pokličejo z ordinacije, da se jim je pokvaril računalnik na katerega so vezani aparati. Povedo da bi bil pregled pri doktorju B možen sredi novembra.
11. Prijavim se v isti privatni ordinaciji k drugemu doktorju C kjer sem bila na vrsti včeraj. Pregled stane 70 eurov.
12. Na pregledu mi opravijo EKG in doktorju C skušam čimbolje opisati vrsto bolečine in druge težave z bitjem srca. Posluša mi srce, a bolj na kratko. Izpostavi možnost vnetja posrčnice zato mi naroči ponovem pregled z ultrazvokom. Tahikardija in aritmija se mu ne zdita možni.
13. Danes sem bila na ultrazvoku, ki ga opravlja doktor D in ne tisti, ki me je pregledal včeraj. Cena 80 eurov. Iz izvida nič ne razumem, zato počakam še malo, da mi ga nekdo malo razloži kar sami od sebe niso storili. Izvem, da je pokazal, da mi puščata dve zaklopki ali nekaj takega. To me sicer naj ne bi resneje ogrožalo. Doktor C, ki bo postavil dokončno diagnozo bo to storil po 14.11., saj do takrat zaradi praznikov ne dela.
14. Ma kaj to pomeni????
15. Šla bom 7.11. h kardiologu A, ki mi ga je priporočila osebna zdravnica.
16. Kaj mi je??? A se komu sploh kaj sanja?

Torej povzamem: najprej nič ne najdejo, potem se zdi da gre za tahikardijo in aritmijo, včeraj posumijo vnetje posrčnice, danes najdejo napake na zaklopkah… halo?

No torej samo vesela sem lahko, da se počutim ok. Kdaj pa kdaj malo boli ampak večinoma sem super. Dobre volje in vse kar paše zraven. Ampak kaj za vraga je v resnici in kdaj bom to izvedela je vprašanje za odgovor na katerega bi vsakega kušnla na rit.

PS: NO in ZDAj lahko začnete držat pesti in mi kupovat draga darila Aja ampak ne želim si kaj preveč tolaženja in “joooj boga” ker moram vsakemu potem vedno znova govorit “sej ni tok hudo”. Ampak v resnici je bilo kar precej, a zdaj ni. To je najpomembneje. Trenutno počutje in stanje je tisto, ki največ pomeni. Možno da je to napaka, ampak taki smo.

Da ne bo tako črnogled post objavljam še eno pozitivno fotko, tokrat mene Sicer res ni v kontekstu, sam hočem pokazat kako rada sem to kar sem. In hvaležna sem za vse.

Najprej povem, da ni bilo treba nikomur umreti, da sem podedovala dotične fotografske dobrote. Zadevo sem si namreč sama tako razložila, saj jih oče že leta ne uporablja. Le zakaj bi mi jih včeraj vse skupaj prinesel v roke, če ne zato, da so sedaj v mojih rokah? Imela sem namreč podočnjake do tal, saj sem dobila res dobre ideje za nek natečaj, fotoaparata pa nikjer. Temu bo zdaj končno konec : )

In to je še ena izmed zgodb mojega očeta, o katerem se mi včasih zdi, da ne vem prav nič. Niti sanjalo se mi ni, da ima nekje tako dobro opremo. Pravi, da ima nekje celo še en boljši teleobjektiv… Zdaj pa peljem zadevice na ”sprehod”. Še prej pa po baterije. Škoda le, da je danes taka zoprna svetloba.

Spet nostalgično opazujem fotografije, spet jih skušam zreducirati in ne gre. Enostavno je toliko prelepih in zanimivih. Še posebno sem opazila koliko imam portretov Indonezijcev. Ker ste bili nekateri tako zvesti pri branju fotoreportaž bom zato z veseljem objavila še kakšne tematske fotke. Danes torej ljudje, jutri morda drevesa, … Portreti z Jave:

Portreti z Balija in Lomboka:

Portreti s Floresa:

Tistim, ki se trudimo za okolje se je danes pridružil Elektro Ljubljana s svojo akcijo zelena energija. Na dom sem dobila njihovo brošuro, ki poziva k nekaj stvarem, ki bi znale zmanjšati porabo energije. Zanimivo se mi zdi, da je to storila družba ki živi od naše porabe energije. In ne le zanimivo, ampak tudi zelo pohvalno, saj vem, da ravno na takih (poleg vsakega posebej izmed nas) stojijo spremembe glede varovanja okolja. Komaj čakam le še dan, ko se bodo naftne industrije začele samouničevati v dobro naše Zemlje. Sicer to zveni kot ena ogromna iluzija, ampak verjamem da bo moglo tudi do česa takega priti. A ni hecno to, da se v tem današnjem primeru Elektra Ljubljana zgodilo to, da so se sicer verjetno na mednarodno pobudo, začeli nosilci potrošnje odpovedovati svojim zaslužkom in biznisu za voljo boljšega jutri, medtem, ko se mi, vsakdanji ljudje in uporabniki v večini še vedno ne moremo odpovedati svojim navadam? Logično je, da so tudi tisti, ki delajo biznis iz narave škodljive potrošnje zavestno preusmerili tako, da delajo nek nov biznis. In ravno to bi lahko v resnici z nekaj volje storili tudi mi. Preusmerili nekatere svoje navade. Morda se je začela ravno moja, pred kratkim prav tako iluzorna vizija, da bi ob zamenjavi ekonomije iz umazane na čisto ta lahko še vedno obstajala (in z njo tudi potrošnja, ki nam vsakdanjim ljudem prinaša male užitke - govorim o izdelkih, ki jih kupujemo in nam potem lepšajo dneve). Današnja zloženka Elekrta Ljubljana mi je lahko dokaz za to. Nagovarjajo namreč k: ugašanju luči in elektronskih naprav, vožnji s kolesom in hoji, znižanju temperature doma, recikliranju, zamenavi žarnic za varčne, k manjši porabi vroče vode, k uporabi ekoloških čistil, k ne-kupovanju nepotrebne embalaže in k temu, da posadimo drevo. To se zdijo tudi meni ključne spremembe za naša življenja, ki s tem ne bi bila nič manj uživaška in sodobna, temveč za spremembo le bolj ljubezniva do narave. Brez tega da bi se mogli, kakor mislijo nekateri, vrniti v kameno dobo bi dosegli nekaj resnično velikega. Pri zloženiki zelena energija me, kakor pri drugih podobnih zloženkah, moti to, da stopa sama sebi na žulj. Do popolnosti v ekološki smeri ji namreč manjka dvoje. Prvo to, da ni narejena iz recikliranega papirja in drugič to, da bi na njej sami lahko pisalo, da jo posameznik po uporabi reciklira oz. vrže v smeti za papir. A tako, ker še nismo na tej stopnji, bo verjetno na tisoče teh zloženk, zaradi katerih so posekali drevesa, pristalo v navadnih smeteh in na deponiji. Škoda…

Zgleden primer tega zadnjega se mi zdijo vrečke nekaterih trgovin kot naprimer tale:

No in ravnokar vidim da je Al Gore skupaj s skupino ZN za podnebne spremembe dobil Nobelovo nagrado. O njem sem tudi že nakaj pisala. Iz večih plati. Tako kot je treba marsikaj obravnavati. Sicer ga cenim in mu čestitam : ).

Že nekaj let, od sredine gimnazije, si želim osamosvojiti in skrbeti sama zase. Predvsem imeti svoje stanovanjce. S točno tok krame notri kot bi si je jaz želela, s toliko prahu, kakor bi se mi dalo pospravljati in predvsem s točno takim dekorjem kot bi si ga sama kupila. No, seveda sem se takrat zavedala, da sem za to še premlada in finančno nikakor ne samostojna. Zdaj, v zadnjem letu, se je stvar precej izboljšala, saj dosti zaslužim sama in tudi osebnostno sem bližje temu, da bi se lahko ločila od domačega gnezda, ki mu sicer, da me ne bi kdo narobe razumel, nič ne manjka. Imam prav lepo sobo, ki je tudi taka kot si jo urejam sama. Kot drugo si želim sprobati skupno življenje. Tri leta in pol ga že preživljam z istim fantom in treba bi bilo ugotovit, ali bi to šlo, ali ne in nehati zapravljati čas. Ne želim namreč pri tridesetih ali kasneje dojeti, da življenje s to osebo ni skladno in energije dajajoče, ampak obratno. Takrat si namreč želim imeti že kaj več kot le fanta. No, to si sicer potihem želim že zdaj…A to je druga tema. Zadnje dni sem se nekajkrat usedla in risala svojo predstavo o tem, kako bi v hiši, kjer sem odraščala v drugem nadstropju (v prvem živi sedaj sestra s fantom, v tem drugem pa je krama) iz dveh sob in kopalnice naredila majhen, a lušten flat. Načrti izgledajo kar dobro in stvar je dokaj izvedljiva. V popolni izvedbi načrta bi sestri morali v pritličju dozidati wc tako, da bi imela celo, sicer malo manjšo kopalnico, saj sedaj uporablja kopalnico v drugem nadstropju. Potem bi morali iz polovice kopalnice narediti prostor za podaljšek kuhinje in v drugi polovici malo kopalnico. Skratka, na kratko povedano, bi to pomenilo porušiti dva metra stene v obeh nadstropjih in na novo narediti dve mali kopalnici z nekaj premiki inštalacije. In na novo narediti ena vrata in novo steno. In to morda niti ne bi bil tak problem (tudi finančno bi ga že zmogli, če bi si to zadali), če ne bi za tem stala beseda mojih staršev. Pri teh stvareh imata ogromno strahov in dilem, predvsem pa nista pripravljena na velike spremembe. Sicer verjamem, da je to bila njuna prva hiša in sta verjetno navezana nanjo, a meni osebno se zdi veliko večja škoda, če hiša ni izkoriščena temveč polna stare krame dveh generacij starih staršev. In še škoda se mi zdi, da se meni na ta račun ne bi mogla uresničiti velika želja in bi na koncu morala začeti iskati stonovanje drugje.

Najprej slikica starega načrta oz. trenutno stanje:

In sedaj moji amaterski poizkus risanja načrta stanovanja. Priznam in vem, da bi bil lahko lepši ampak to je le poizkus, da bi izvedela ali te stvari, ki sem si jih zamislila v glavi sploh prišle v flat ali pa jaz samo malo preveč sanjam. Ugotovila sem, da bi prišle, ampak malo na tesno. Največji problem je pri televiziji, ki bi bila čist preveč blizu kavča. Ko izboljšam načrt se bom pa važila, za zdaj se še ne morem…. : )

PS za tiste, ki ste se na prejšnjo objavo res ljubeznivo odzvali: Ta teden se počutim mnogo bolje, imam več energije in manj problemov. Res hvala vsem. In še ena dobra novica: prvi pregled imam že v torek in ne čez en mesec. To je zrihtal mamin prijatelj, res hvala tudi njemu. Upam da takrat kaj konkretnega izvem in se začnem zdravit. : )

O tem niti nisem hotela pisati, saj bi to pomenilo, da se zdaj to zares dogaja. Nekako sem se malo skrivala. Imela blog tudi za to, da sem se odklopila. In vedno, ko zgledajo moje besede tako dramatične kot tukaj, sebi in ostalim potem rečem da tako hudo pa spet ni. Kaj torej izkoriščam? Prve so to prednosti študentskega življenja. Mrgoli jih. Sicer ne mislim na bonitete, ki jih nudi država (od teh mi le ena prija in ok še zavarovanje), temveč na tiste, ki si jih lahko sami privoščimo. Trenutno zaradi težav omejujem svoje obveznosti na eno na dan. To zato, ker me še vedno boli v prsnem košu in če sem utrujena, se mi zdi, imam več možnosti za napad tahikardije. Torej en dan grem na job, en dan čuvam tamale nečake, kakšen dan počivam in se le dobim z mojimi najljubšimi in navsezadnje sem bila včeraj celo prvič na faksu (je šele prvi teden in nam veliko odpada, tako da sem samo enkrat manjkala). Nimam pojma kako bi folgala kaj takega, če bi bila še v gimnaziji. Sicer imam na gimnazijska leta mnogo res lepih in prijetnih spomnov, a dobro se tudi spomnem tega, da smo imeli pouk ob pol osmih do pol treh povprečno. Zdaj, ko so še domače stopnice zalogaj bi se po štirih nadstropjih in osmih predmetih res lahko le še prepustila napadu. Nevem kako bi to izgledalo. Res nimam pojma. Verjetno bi bilo vse skupaj veliko slabše. Ali pa če bi imela že bolj redno službo. Edino vesela sem lahko, da se mi to dogaja sedaj, ko imam toliko študentske svobode. Sicer me stvar dobesedno žre in ubija, ker sem oseba, ki je je navajena početi in rada počne čimveč različnih reči. Od joba do faksa, žuranja in čvekanja na kosilih na bone. Mejčken sem nestrpna zaradi vsega skupaj in zaskrbljena, navsenazadnje še nimam postavljene niti prave diagnoze. Do te mi manjka še več kot en mesec, to je takrat, ko imam kardiologa. Kaj torej še drugega počnem da se odvrnem od nesrečnega razmišljanja o mojih dobesedno srčnih težavah? Izkoriščam internet. Downloadam in gledam ter uživam v tem, kar lahko sedaj po mili volji z vso upravičenostjo počnem. Najprej sem se vrgla v Men in Trees, sedaj pa sem pri koncu prve sezone Ugly Betty. I like them both, predvsem kar se tiče karakterjev. Vseeno komaj čakam, da mine tale moja faza mirovanja. To kljub temu, da preživljam nekoliko več časa z mojimi najljubšimi osebami ni zame. Dnevi s trenutno dvema diagnozama, tahikardijo in aritmijo, so že samo po sebi malce težji…

Moji dnevi v slikicah:

Mehka postelja in halja, oba telefona in računalnik, lupčkanje vsega kar imam rada, čvekanje z vsemi, ki mi pridejo na pot, gledanje fotk, zalivanje ananasa, opazovanje čeveljcev in branje o vitkih Francozinjah ter sprehod na kosilce… to je to.

Za širjenje info o antimalarikih še tole: /Pojasnilo kaj zna biti vzrok: iz prejšnjega suma, da sem imela probleme kot stranske učinke smo sedaj prišli do tega, da bi mi lahko antimalarik Lariam povročil vozliček v srcu, ki je razlog za tahikardijo (napade razbijanja srca in bolečine v prsnem košu) ni pa seveda nujno. Kaj takega se namreč lahko zgodi ob kaki hudi kemiji in naprimer tudi zaradi ecstazyja. Bomo vidli…/

PS: Moja TEMA JE KONČNO NAZAJ! Se opravičujem ker sem jo mogla spreminjat, ampak se je čist sesula. Od urednikov niso nič odgovorili zakaj. :/

Že drugič. In sicer niti ne bi bilo to nekaj groznega, če ne bi vse skupaj izgledalo tako zelo naštudirano in resnično. Sanjala sem namreč kako spim v postelji, se zbudim in vidim v temni sobi netopirja visečega s podboja na vratih. Skušam zbudit fanta in ko mi le uspe, zbudim še netopirja, ki zleti naravnost proti meni… in se na srečo sama dejansko zbudim. Tako resničnih sanj že dolgo ne… v sanjah je bilo moje prebujanje natanko identično položaju, ki sem se ga pred spanjem nazadnje zavedala. Bilo je tisto, kar se vsakič zgodi. Ni bilo fiktivno. Nisem bila na nekem travniku, na morju ali pa kje drugje, da bi mi že v sanjah postalo jasno, da sanjam, saj sem nazadnje vendar šla spat in ne morem biti kar naenkrat na travniku.

In kako to, da me mučijo netopirji? Nekaj sem jih videla v Indoneziji, med njimi tudi enega gromozanskega, ki je sicer bil “udomačen” in je s svojo mirnostjo in neverjetno pojavnostjo (predvsem njihovih kril, ki so iz materiala, ki ga nisem videla še nikjer) prispeval k temu, da se mi netopirji ne zdijo več tako grozni. Ampak očitno me še vseeno matrajo, glede na to, da v sanjah niso ravno prijetni… Verjetno zato, ker celo življenje živim v mehurčku, mehkem, postlanem, brez svinjarije. Doma sploh še nisem videla kače, podgane kaj šele netopirja. Ne pravim, da bi te živali bile objektivno grde, grozne so le z naše prespektive, perspektive v kateri sem vzgojena. Zato sem vseeno močno trznila, ko sem v Indoneziji nekaj teh živali videla. Recimo podgana, na katero sem skoraj stopila medtem, ko sem se s prijatljico pogovarjala o sladkorni peni! Nekak ni pasalo skupaj in rezultat je bil pač krik razvajene turistke… Enkrat prej raje nisem šla na wc, ker je bil v edinem wc-ju na otoku (Komodu) netopir ravno nad čičmišom (tako rečem wc-ju za počepnit). Saj bi šla v naravi, ampak na Komodu ni ravno priporočljivo.

Prvi se mi smeje ker me je tiščal že in še dve uri, drugi je ta velik. A nista luštna? Brrrr….niti nee… My point je med drugim tudi to, da potovanja niso samo to, kar je videti v prejšnjih objavah, ampak tudi ogabni wc-ji, tuši, ali pa sploh ni tuša, umazane rjuhe, nategovanje ker “vedo”, da imaš denar, kakšna kraja, žuže, itd. Ampak, no ja, te stvari niti niso nujno dologoročno slabe. Ponavadi jih pozabimo, še bolše pa je, da naše obzorje postane širše. Več doživiš, več veš.

Včerajšnja objava in vrnitev očeta me je spomnila, da nekatere luštne stvari preveč pozabljam. Kot recimo tale video. Sicer najbrž ni jasno zakaj, a vseeno, bom zelo vesela, če si poleg mene še kdo ogleda tale luštni spot. Danes sem ponosna, priznam.

Nočem objavlati postov, na katere samo fliknem gor en video ali slikico samo zato, da bi imela novo objavo. Meni se zdi blazno fajn, da bom to danes storila, a vedite, da ima tole večji pomen. Danes ni bil moj najlepši dan, kljub temu, da je bil dan sicer res lep :). Hočem povedati to, da sem izvedela, da moji že opisani problemi s srcem niso bili nujno le začasen stranski učinek. Pazit se moram. A to ne pomeni, da ne smem uživat v takih lepih detajlih življenja kot je ta videospot. Celo bolj jih uživam zadnje čase. Uff ko bi le znala povedati koliko stvari imam rada.

Ko zopet pogledam video se mi zdi perfekt za prvi oktoberski post