Sijaj sončece

Zakaj s takim navdušenjem naslavljam tole objavo še sama nevem točno, a očitno je ravno Bali name pustil kar dober vtis. Morda zaradi tega, ker nisem pričakovala toliko lepe narave, običajev in prijaznih ljudi ter odličnih valov temveč sem pričakovala le veliko turistov. A na koncu, sem bolj opazila tiste prve stvari, kot zadnjo, oziroma me ta zadnja stvar ni tako motila. S prijateljico sva, po že opisani 36 ur dolgi poti na avtobusu in trajektih iz Floresa, prispeli v Kuto, kjer je bila že moja sis. Naslednje jutro sem namesto da bi se naspala, umirala od radovednosti kako je na plaži, kakšni so valovi in če kdo od poznanih kje fura. V tistem času namreč kar nekaj slovencev surfa na Baliju in nekaj je tudi takih, ki sem jih vsaj približno poznala. Na plaži sicer ni bilo nikogar, a namesto tega sem imela vsaj priložnost malo pogledat po okoliških surf shopih za izposojo primernega surfa zame. Neverjetno je, kako se nekje na drugem koncu sveta vse odvija okoli enega športa. V restavracijah vrtijo na televiziji surf movije in tudi Surf“s up! risanko, v lokalih vrtijo Jacka Johnsona, večina trgovin prodaja surf opremo in navsenazadnje pol ljudi, ki jih srečaš na ulici nosi v roki surf. Sicer nisem nevem kakšna fenica surfanja kot načina poziranja, a vseeno je to stil, ki mi najbolj leži in šport pri katerem res, res uživam. Smejim se, ko izmučeno pedlam (veslam na surfu), ko sem v vodi tam kjer se lovi valove in na njih najprej nekaj časa pasem oči - na manjših ali velikih, ki prihajajo proti meni in se bodo tam nekje za mano proti obali začeli v najlepši možni geometrijski obliki lomit proti obali. Že samo, ko jih tako občudujem in jih probam naštudirat, kje bi bilo najboljše loviti me grabi prijeten občutek, mešeanica strahu in užitka. No, ko enega uspešno ujamem in celo uspešno vstanem na deski je stvar že preveč super in mi ponavadi da mnogo energije za ponovni boj z novimi valovi, ki še prihajajo proti meni. Tisti, katerega naslednjega ujamem je najbrž še kakšen kilometer stran. Sicer zna biti tudi zelo pasje, verjetno surfanje pomeni tudi moje najbližje srečanje z belo svetlobo na koncu hodnika : ). Ko te enkrat zagrabi val nimaš kaj dosti svobodne volje. Še najhuje je bilo enkrat, ko me je z večjo dilo (longboardom) zagrabil vrh vala, za katerega sem upala da me ne bo, da se mu bom izognila. To je najbrž izgledalo kar hudo, padeš namreč nekaj metrov z vrha vala, skupaj s tono vode, ki te potem še posrka proti dnu, kjer pod valom, še posebej če je večji, vlada totalen kaos, najbolje ga opisuje centrifuga pralnega stroja. A ta moč narave daje zelo veliko energije, ki jo nikoli ne pozabiš. Takole izgledata plaža in moje pedlanje. S slikami mene s surfanja nimam ravno sreče. Ko mi gre dobro me nihče ne slika, ali pa imajo slike drugo nesrečno usodo - lani so nam pokradli fotoaparate. Po tednu sprehajanja, surfanja, pitja juice-ov in razvajanja z masažami smo se cela ekipa odpravili v Ubud, v centralem delu Balija. Uro in pol vožnje stran je podnebje že čisto drugačno, mnogo bolj tropsko in vlažno, celo deževalo je. Zame prvič na celem potovanju. V Ubudu so znani po deževnem gozdu z opicami, predstavah tradicionalih plesov in kraljevi palači. Naslednje slike so torej to: Tele opičke so mi zelo prirasle k srcu. Njihovi gibi so tako presenetljivo človeški in prijazni, znajo pa biti tudi vražji, odvisno od tvojega pristopa in ok priznam, njihovih muh. A vseeno smo se jim pustili, da so plezale po nas, včasih zaradi banan, ki smo jim jih ponujali ali pa kar tako. Neverjeten je bil občutek, ko so mi plezale po ramenih, čez naročje in po glavi in posvečale pozornost detajlom kot je bil moj prstan. Želela ga je vzeti, s celo rokico ga je vlekla z mojega prsta in ker ni šlo, mi je obrnila roko da bi pogledala zakaj ne gre dol. Ne morem vrjeti, da je pogruntala da ga imam okoli prsta. Drugim so popravljale detajle na koži, recimo začele trgat ostanke od žulja na roki. Luškane so bile, ni kaj. In kako presenetljivo lahke. Če si ji takole nastavil roko te je najprej prijela za prsta kot kak dojenček, potem pa včasih splezala cela na dlan. Zelo cute. V gozdu opic je tudi tempelj z eksotičnimi kipci. Sicer z drugo fotografijo ne želim skrunit njihove religije, ampak tega nismo tako vajeni in se seveda potem delamo norca predvsem sami iz sebe. Spoštujem Balijsko kulturo z vsemi tiči, psicami z ogromnimi joškami in lulikami in poudarjam, da verjetno te niso mišljene v taki luči kot jih vidimo mi. Vse nam pač ni dano razumeti. Sprehod po Monkey Forest Rd. iz tropskega gozda proti kraljevi palači poleg dobro založenih trgovinic za turiste in nogometnega igrišča ponudi tudi vpogled v vsakdanjik domačinov. Nasplošno so v tem mestecu vsi zelo prijazni. Moški in šah. Ženske in njihova zmožnost za težaška opravila. Artist vklesuje v tipična vhodna vrata temlja. Teh je res ogromno na Baliju. V LP piše, da je več templjev kot hiš na Baliju. To se zdi pretirano, a ko si tam, ugotoviš, da je to še najboljši opis za tako pogostost temljev. Kraljeva palača, kjer začuda dejansko lahko hodiš med pagodami in na terasah vidiš njihovo televizijo, perilo ki se suši, družinske slike, itd. Ni mi povsem jasno, ali so to dejansko potomci kraljeve družine ali kdo za vraga zdaj tam živi. Seveda vsi prostori niso zasedeni, nekateri so tudi zavarovani in zaprti. Očitno je to odvisno od njihove vrednosti. Čez cesto je tudi glavni tempelj Ubuda, kjer smo se zvečer švercali na tradicionalni ples. Ta me je kar precej prevzel. Plesalka je tako obvladala, plesala je z vsakim prstom na roki in tudi z očmi. Če je z njimi pogledala v našo smer me je dobesedno zbodlo. Glasba plesa je igrana na tradicionalna tolkala, katerih zvok je tudi zelo poseben, njihova melodija je na trenutke precej evforična, zna pa biti tudi grozljiva in lepa. Najnižji dongi so mi naježili kožo. Naslednji dan smo si s šoferjem želeli ogledat nekaj templjev v bližini Ubuda. Po neuspelem dogovoru, da nas bi za ta denar peljal od enega templja do drugega smo se zmenili, da nas počaka pri prvem. Po ogledu vseh, ki sicer razen reliefne stene iz 14. stoletja v Yeh Pulu niso bili kaj preveč zanimivi, šoferja ni bilo več. No, sam si je kriv, plačali mu namreč še nismo. Žal je zadnjemu večeru v Ubudu sledila zastrupitev s hrano, kar nekaj jih je bilo bogih in so naslednji dan praznili rezervar vode viden na sliki, katerega črpalka je pompala non stop. Kaj drugega kot pogled iz sobe, kakršen je na sliki, tudi niso videli. Tisti, ki smo bili dokaj vredu smo se počasi z deževnega Ubuda vrnili v Kuto. Še malo surfanja in veliko počivanja zaradi splošnega upada energije. Verjetno ga je malo povzročila prva zastrupitev, malo so pomagali tudi močni že omenjeni antimalariki in seveda utrujenost po mesecu dni potepanja. Na fotki naša sobica v Kumala Indah II cottages po 6eu za dva na noč in darovanje, ki ga vsak dan zjutraj položijo pred sobo na terasici. Predzadnji dan smo z voznikom šli še v štiri templje na severu Balija, kamor smo že enkrat krenili z Ubuda pa nam je nasproti prišla huda smola. Mokra cesta in ovinki so bolj slaba kombinacija. Tokrat smo šli na zihr, s šoferjem in avtom. S skuterji je sicer super fajn in zabavno, ampak zaradi načina vožnje indonezijcev in tečnih policajev mnogo bolj nevarna. Morebitnim popotnikom svetujem, da si zrihtajo international driving license. Sicer moraš v vsakem primeru kot turist plačat extra višjo kazen (ki je sicer za nas še vedno nizka). Če imaš pravo vozniško pa verjetno kaj drugega najdejo. Zraven je zanimivo še to, da se tudi s policaji baranta. Ogromno darovanj v templju ob jezeru kjer smo slučajno ujeli tudi ceremonijo. Še riževa polja na Baliju, najbolj sveti tempelj kamor lahko vstopijo turisti in najbolj komercialni tempelj ob morju, pol ure vožnje od Kute.

S tem post-om zaključujem svojo fotoreportažo. Kar dolgo je trajalo, saj vzame kar nekaj časa. Hvala Ž.B., ker deliš z mano in bloggerji tudi tvoje fotke. No, zdaj pa nazaj v sedanjost. V moje življenje v Ljubljani. V realnost, ki sicer morda ne ponuja tako spektakularnih fotk na vsakem koraku, a vseeno sploh ni slaba. Razmišljam, da bi vse fotoreportaže združila v eno, od začetka do konca. Ta bi bila res (pre)dolga?