Sijaj sončece

Za deževen dan, samo za vas, bralce blogov, fotke in poročilo o daljni deželi.

Na Lomboku smo se v enem izmed “turist infotov” kakor pravijo svojim turističnim prodajalnam, da bi si pridobili na zaupanju zmenili za štiridnevni komodo trip. Stal je približno 80 eu na osebo, torej nič kaj veliko in tudi pričakovati za ta denar ne moreš nič kaj veliko udobja in varnosti. Z mnogo postanki smo se cel dan v z dvajset turistov nabasanem mini busu cjazili na drugo-vzhodno stran Lomboka. Z mnogimi postanki zato, da je posadka na različnih koncih nabavila hrano in pijačo. Torej pri “bratrancu” vodo, pri “teti” krompir, pri “bratu” riž, … tako, da se splača. Organizatorji že ponucajo en dan štiridnevnega izleta za vožnjo do ladjice, ki bi sicer lahko trajala dve uri in kupijo vsako stvar tam kjer je najcenejša. Praktični ljudje, ni kaj : ) Celo vožnjo me je predvsem zanimalo, kakšna bo ta ladjica. Nekaj opozoril, da so to lupinice brez rešilnih jopičev smo namreč že slišali. No, ko smo prispeli do nje, le ni bilo tako slabo. Zavzeli smo prostor na sprednjem delu ladjice. Takole, da se lahko uživite v našo pot, dodajam še zemljevidek iz Google Eartha z malo opisi. (vir: Google Earth) Izgleda kr solidno, ampak računajte, da je na njej spalo 20 ljudi plus ene 7 tipčkov posadke. Prvo noč smo preživeli mirno privezani v zalivu, zjutraj, ko smo še spali pa smo se premaknili do otočka Moyo, kjer smo spet uživali v kopanju med koralami. Sicer užitek malo kvarijo male lovke, ki jih meduze puščajo za sabo in precej pikajo. Vedno mora bit nekaj, al kaj? Ne morem totalno brez skrbi uživat al kako? Ko si v “raju” pa te nekaj moti, se je res za zamislt.

Pogled moje, moje prijatljice iz “spalnice” na Moyo. Po kopanju smo hitro spokali dalje. Izlet je sicer do takrat izgledal super, ampak nismo vedeli, da je naslednja postojanka zadnja do Komoda, do katerega je 24 ur plovbe. Z ladjice smo torej plavali na otok s slanim jezerom. Sicer me je na njem še bolj fasciniralo ogromno in izredno, samo s sabo prepletajoče se drevo. S plezanjem v kopalkah pokasiraš kako prasko, ampak taka spontanost je nepozabna stvar… Moja, moja hvala ker si me prepričala : ) Takole eksotično izgleda iz Google eartha. (vir: Google Earth) Spet smo morali it. Posadka se je cel trip blazno prizadevala, da bi čim manj časa porabili za kopanje in podobne stvari zaradi katerih smo pravzaprav šli na ta izlet. Drugače pa so bili prijazni in zanimivi. Ampak so sam opravili delo - tisto kar so morali in nič več. Tiledve (1, 2) sicer brezvezni sliki sta le za približen prikaz (približen zato, ker je slikano takrat, ko svar še ni bilo tako huda, kasneje je bil fotkič raje tam, kjer je bilo manj šans, da ga zalije) kako nas je najprej nekaj ur zibalo gor in dol med valovi, kasneje pa se je smer spremenila v levo in desno…celo noč. Bili smo že nekajkrat na meji tistega, ko že planiraš kaj boš, ko se bo ladja prevrnila. Slabo skoraj vsem, bruhali nekateri. Proti jutru, ko se je zopet guncanje spremenilo na gor in dol nas je tiste spredaj zalilo morje. : ) Smo že celo noč vedeli kaj nas čaka in se bo prej ali slej zgodilo, tako, da se nismo kaj dosti sekirali. No, proti jutru se je še pokvaril eden izmed treh motorjev. Oni so to pofiksali kar med vožnjo. Tistemu v vodi je bilo ime Sam, skos je mel oblečene pajkice/špichoze in blazno ga je zabavalo to, da človek s palcem in kazalcem ne more ujeti vžigalce če mu jo vmes spustiš. Evo, pa smo prispeli na Komodo. Hm, hm zakaj so nam šele zdaj povedali, da ga morda sploh ne bomo videli na otoku? Enega smo vseeno. Nekje daleč, kako beži. Razočarani? Mal pa že. Na prvi fotki pomol, ko smo bili še vsi prestrašeni kje bo zdaj kak komodo pritekel. Na drugi neuspešen sprehod z “rangerjem”. Zato je na namesto komoda na Komodu presenetilo nekaj drugega. Neverjetna plaža z roza peskom… in še lepše korale kakor kadarkoli prej. No, plaža je roza, ker je svetel pesek pomešan z drobnimi zrni rdeče korale. Škoda, da je bil že večer in da se nam je spet mudilo. Grrr…. ta kapetan res ni mel feelinga kaj hočemo turisti. Na fotki odštekan francoz. Vsakič se je udaril, ko je takole skakal ampak ga ni ustavilo. V morju korale in v ozadju pink beach. Mal slabše se vidi, ampak ko smo plavali do tja je bila neverjetno lepa. Žal nimam nepremočljivega fotkiča. Prenočili smo nekje na pol poti med Komodom in Rinco. In kaj je bilo na Rinci? Veliko komodov. Eden nas je leno čakal že na pomolu. Sicer ne zgledajo tako ogromni in nevarni, ampak imajo strupeno slino. Protistrup pa je, četudi si na edinih otokih kjer komodi živijo, daleč stran v Jakarti. Aja pozabila sem omenit, da jih na Komodu morda zato nismo videli ker je paritvena sezona. Tale fotka je pa 1A. Še zmeri prepovedana nedovoljena objava : ) Z vrha Rince pogled na paaalmeeee. In še zadnji postanek z našo ladjico. V vodi sicer ni bilo koral, ampak vseeno je postregel s kar nekaj “desktop” slikcami. če se je kdaj kdo spraševal kako zgledajo mangroove. Pod njimi je čisto poseben ekosistem. Evo, manjka mi samo še ena, ampak obetavna fotoreportaža Balija. Iz Floresa sem namreč v nekaj dneh šla s 6urnim trajektom, enournim minibusom, 6urnim busom, 3urnim trajektom, 2 urnim busom in še enim 6urnim trajektom ter enournim busom v Kuto. Karta je ena, če ti jo vmes kdo ne stegne, ko ti hoče “pomagat”. Zna biti kar teksas takle način potovanja. Verjetno najtežji del vsega, še posebej ker sva bili s prijateljico edini punci na poti, med samami ne-angleško govorečimi indonezijskimi moškimi. Za njih sva bili realiti show v živo. Skos so naju gledali. Če naju je pogledal eden, naju je potem še cel trajekt ali bus. Vzhodno od Lomboka nas pač sploh niso vajeni. Ampak to, da je bilo vse vredu tudi nekaj pove….

Uff.. bravo tistemu, ki je vse prebral : ) Če je kdo… ;/