fotoreportaža: Lombok drugič
16 09 2007Torej, po nekoliko manj prijetni objavi, delim z vami fotoreportažo Lombok drugič: Z Gili Air-a, kjer sem po Gili-Menotu preživela le eno noč smo pripluli spet na Lombok. Medtem, ko so šli nekateri na njegov najvišji vulkan Rinjani, sva si ga z NLP-jem ogledala s skuterčkom. Kljub plačevanju kazni (skorumpirani Lomboški policiji, nad katero domačini zmajujejo z glavo) je bilo fjakanje super. Na nekaterih zavitih poteh v notranjosti proti tropskemu gozdu so naju otročki zopet čudno gledali.
Na prvi fotki je ena vrsta drevesa, še kar pogosta v Indoneziji, ki ima veje navpično navzdol. Če je drevo zelo veliko, se lahko na njem guncaš. Evo še slikica guncanja mene in druščine ter NLP-ja na enem takem drevesu na Javi. Drevesa so bila sploh nekaj kar me je totalno zadelo. Kako velika, lepa in mogočna so bila kakšna je precej težko opisati. V naslednji reportaži vam pokažem še kakšnega.
Na drugi fotki sem jaz in mimoidoči Indonezijec s katerim smo se taisti dan zvečer res zabavali ob njegovih čarovnijah. V Jakarti si namreč kupuje knjige s čarovniškimi triki in se jih uči na pamet in jih vadi že kar nekaj let. Še sam ne ve koliko jih zna. Njegov drugi hobi pa je igranje šaha proti računalniku. Včasih ga igra tudi do treh, štirih ponoči ampak zmagal še ni nikoli. V svoji vasi Tetembatu ima homestay, kjer ti pove tudi realne turistične informacije. Te so namreč bolj poredke. V celi vasi ti namreč govorijo, da potrebuješ vodiča do gozda opic in da so čisto slučajno oni vodič, on pa ti pove, da greš naravnost po cesti od njegovega homestaya in prideš do gozda. Drugi te verejtno peljejo cik-cak med riževimi polji.
Na tretji so hišice kjer sem spala, cena je 3 eu na osebo. Lovely so kajne, sicer od daleč in na sliki zgledajo malo manj pajčevinaste, prašne in vlažne 
ampak to so detajli. Na zadnji fotki je NASI (riž).
V vasi Tetembatu, v centralnem Lomboku imajo veliko, veliko tobaka. Kupuje ga Philip Morrison za Marliče. Indonezijci so kar dobri potrošniki. Skoraj vsi moški namreč kadijo že tam nekje od trinajstega leta. Za raka se nihče ne briga in zmeni, niti ni nek vzrok smrtnosti. 
Takole ga sušijo v “peči”:
Nekdo pa ga mora tudi nabrati in prinesti…zanimivo, dokaj težka dela počnejo ženske. Ko so na Baliju popravljali cesto so naprimer na glavah nosile cement. Niso kar tako…
Bambusa za mojo pando je bi bilo več kot preveč. Iz bambusa delajo vse od postelj do električnih drogov.
No jst, švohotna vijolica iz Slovenije pa moram počivati…
zelo všečna reportaža in tudi prejšnje…
zanima me, če ni skrivnost, koliko je bila letalska karta in če glede na to da ste šli backapck varianto, koliko je bil potem celoten znesek vsega na koncu?
HVala..sej se še kar trudim
Letalska je bila 720eu (Katar air) - kupljena slabe 3 mesece prej, 250 eu stroški pred odhodom (cepljenja, nesojeni Lariam, viza,..) na katere človek pri kalkuliranju ponavadi pozabi in 700eu tam. To je varianta luksuza 5 od 10 z veliko barantanja. Če bi manj potovala bi si lahko privoščila 7ko za isti budget.
Uff, prejšnji zapis je še kar scary, človeka res prime, da bi bolj previdno delal z zdravili :/ Komplimente in poklone pa vedno rada dajem
wau superca, hvala ti za informacije
se lahko, če bi me še kaj zanimalo obrnem nate? porodila se mi je namreč nora ideja, da bi mogoče drugo leto šla podobno varianto po indoneziji, za mesec inp ol ali pa dva
Ja kar daj se, ni problema
Ne bo vama žal
@taca: ti si šla predvidevam da čisto v lastni režiji… mi2 sva razmišljala o “spodnjem delu indonezije” torej sumatra, java, bali, lombok in sva gledala da imajo edino organizirano preko agencije oskar iz kranja (končna cena z vsem za 22 dni je 3.175€, kar je ogromno, sploh za študentski žep)
glede lastne variante sva pa pač razmišljala, da si kupiva karto in letiva na sumatro, odletiva pa iz lomboka nazaj, samo problem je, ker je mojega sopotnika in mene rahlo strah, da bi prišlo kje do kakih problemov z domorodci pa tko… ker pravijo da na kakih avtobusih zelo radi kradejo… mi2 sva pa tudi samo 2 nisva skupina, kar je pa verjetno na takih potovanjih boljše…
joj vprašanj je še na tisoče
full zanimva reportaža, tako kot prejšnje
Saily, nas je šlo 6 v čisto lastni režiji. Včasih smo se tudi ločili in potovali v parih. Z domačini, domorodci se mi ne zdi lih pravi izraz, mi nismo imeli kakih težav, tudi zato ker smo bili precej previdni. Smo pa tudi tvegali - recimo z javnim prevozom, prekomernim barantanjem,.. itd. ampak vedno obstaja še varianta, ki je bolj varna in malo dražja. Glede tega ti ni treba skrbeti. Četudi bosta vsakič najela avto z voznikom samo za vaju do kakšne relacije bo ceneje kot 3000eu za 22dni. Tam je veliko turističnih agencij, ki so bolj zanesljive (priporočajo jih ponavadi turistični gajdi ala Lonely Planet) in se zmeniš lahko tudi za večdnevne izlete, kamor pač želiš iti. Tudi ta varianta je dražja od dilanja na ulici, ampak cenejša od oskarja. Sicer mislim, da mora biti z oskarjem potovanje kvalitetno, smo jih srečali tam in so bli vsi zelo zadovoljni. Seveda ti da tako potovanje velik varnosti in si brez skrbi ampak hkrati ti odvzame marsikatero avanturo. In definitivno ni za študentski žep. Indonezijci so čist vredu ljudje, a povsod so, tudi pri nas, izjeme. Načeloma se ne lažejo in ti pomagajo, nategnt te pa vseeno poskusijo, to je njihov “riž”. : )
Upam, da sem kej pomagala. Z veseljem ti odgovorim še na druga vprašanja, samo morda raje pošlji mail.
tanny: thanks! : )