Sijaj sončece

Torej, po nekoliko manj prijetni objavi, delim z vami fotoreportažo Lombok drugič: Z Gili Air-a, kjer sem po Gili-Menotu preživela le eno noč smo pripluli spet na Lombok. Medtem, ko so šli nekateri na njegov najvišji vulkan Rinjani, sva si ga z NLP-jem ogledala s skuterčkom. Kljub plačevanju kazni (skorumpirani Lomboški policiji, nad katero domačini zmajujejo z glavo) je bilo fjakanje super. Na nekaterih zavitih poteh v notranjosti proti tropskemu gozdu so naju otročki zopet čudno gledali.

Na prvi fotki je ena vrsta drevesa, še kar pogosta v Indoneziji, ki ima veje navpično navzdol. Če je drevo zelo veliko, se lahko na njem guncaš. Evo še slikica guncanja mene in druščine ter NLP-ja na enem takem drevesu na Javi. Drevesa so bila sploh nekaj kar me je totalno zadelo. Kako velika, lepa in mogočna so bila kakšna je precej težko opisati. V naslednji reportaži vam pokažem še kakšnega. Na drugi fotki sem jaz in mimoidoči Indonezijec s katerim smo se taisti dan zvečer res zabavali ob njegovih čarovnijah. V Jakarti si namreč kupuje knjige s čarovniškimi triki in se jih uči na pamet in jih vadi že kar nekaj let. Še sam ne ve koliko jih zna. Njegov drugi hobi pa je igranje šaha proti računalniku. Včasih ga igra tudi do treh, štirih ponoči ampak zmagal še ni nikoli. V svoji vasi Tetembatu ima homestay, kjer ti pove tudi realne turistične informacije. Te so namreč bolj poredke. V celi vasi ti namreč govorijo, da potrebuješ vodiča do gozda opic in da so čisto slučajno oni vodič, on pa ti pove, da greš naravnost po cesti od njegovega homestaya in prideš do gozda. Drugi te verejtno peljejo cik-cak med riževimi polji. Na tretji so hišice kjer sem spala, cena je 3 eu na osebo. Lovely so kajne, sicer od daleč in na sliki zgledajo malo manj pajčevinaste, prašne in vlažne ampak to so detajli. Na zadnji fotki je NASI (riž).

V vasi Tetembatu, v centralnem Lomboku imajo veliko, veliko tobaka. Kupuje ga Philip Morrison za Marliče. Indonezijci so kar dobri potrošniki. Skoraj vsi moški namreč kadijo že tam nekje od trinajstega leta. Za raka se nihče ne briga in zmeni, niti ni nek vzrok smrtnosti. Takole ga sušijo v “peči”: Nekdo pa ga mora tudi nabrati in prinesti…zanimivo, dokaj težka dela počnejo ženske. Ko so na Baliju popravljali cesto so naprimer na glavah nosile cement. Niso kar tako… Bambusa za mojo pando je bi bilo več kot preveč. Iz bambusa delajo vse od postelj do električnih drogov. No jst, švohotna vijolica iz Slovenije pa moram počivati…

Kaj sem zapisala v četrtek pa mi ni uspelo objavit: To ne moreš vrjet. Spet sem z ulice pred hišo zavila na levo stran cestišča. Pa celo pred tem sem si rekla, no zdaj pa pojdi po pravi strani ceste. Ampak ok, to je pač problem navade in če vmes navado, ki jo imaš globoko v krvi, za mesec in pol spremeniš še ni tako hudo, če te potem malo mede. Ampak če zraven dodaš še to, da sem šla k zobarci eno uro prezgodaj in potem tam v čakalnici prebrala 20 strani knjige, ki se jih ne spomnem, da sem pri parkiranju skoraj dvakrat zadela v steber in potem še parkirala pred garažo tako, da se je ni dalo odpreti in če dodaš še to, da sem pozabila zaklent avto pred hišo, ko sem se vrnila, potem pa ni več tako enostavno. V glavi mi nekaj ni jasno, kot, da bi mi pol pameti izginilo. Res s se zdim že sama sebi butasta. In potem naj še pišem izpit? Res sem se prej trudila priti k pameti in nehati biti tako zmedena, ampak mislim, da so bli moji odgovori sicer dokaj pravilni, ampak katastrofalno neurejeni in posledično sem spustila kakšno stvar, ki sem jo sicer vedela. Najbolj pa se je zataknilo pri tem, ko bi morala dodati svoj komentar kar načeloma res ni moja težava. Trenutno nimam pojma kaj si o tem mislim! Še obnašat se ne znam, kaj pa vem, kaj si mislim o strategijah zmanjševanja tveganja v industriji kulturnih proizvodov! Oh ja…. calm dawn… ma res se mi zdi kot da plavam nekje v vakumu svojih možganov. Nevem a je to še vedno ta kulturni šok, ali obdoje, ali kaj drugega… Kakorkoli že, puščam svoje zmedene težave na strani in nadaljujem pri tem, kar ostaja tisto kar znam. Kar jaz vem. Če že med učenjem nisem imela občutka, da karkoli znam ali vem ali da je moja misel kakorkoli pravilna. Torej nadaljevanje reportaže:

Sedaj še povem, da stvari nisem uspela dokonačat in objavit, ker so se mi začele čisto čudne težave z bitjem srca. Stvar je bila kar huda, tako, da me je naslednje jutro zdravnica poslala na urgenco. Nikoli še nisem bila na takih preiskavah od EKG-ja do ultrazvoka. Zaključek je tak, da je bil vse skupaj stranski učinek antimalarika Lariam. Če boste kdaj potovali, pa vam ga priporočajo, morate dobro premisliti a stvar jemati ali ne. Je kar precej nevarna. Stranske učinke ima ena tretjina ljudi. Sicer nočem preveč jamrat, ampak o tem bi sedaj lahko napisala še in še, pljuvala čez vse in objokavala dve neprespani noči napadov panike in bolečine v prsnem košu. Ampak važno, da sem sedaj kakor toliko ok. Srček se je bolj ali manj umiril. Kej tazga pa še ne…

Zapis objavljam samo zato, če bo kdo iskal informacije pred potovanjem. Drugače ga res ne bi želela objaviti, ker odseva zelo osebne psihične motnje kakršnih še nisem imela in jih nikomur ne želim. Še dobro, da kasneje nisem bila sposobna pisati. To bi bilo šele strašljivo.