Poslastica z imenom Gili Meno
6 09 2007Takole lepa zna biti narava. Upam, da se jo naučimo malo bolje čuvat. Da se jo odločmo bolje čuvat.
Gora kokosov za export.
Pogled z naše terasice.
Poleg vseh žužov so nam spanec kradle male muce katerim smo zavzeli dom. Vsaj repe so imele…
Prva asociacija, ko sem tole vidla je bila: “Glej pomol z LOST-a!”
Če se kdo sprašuje čemu tako dolg pomol mu povem, da je bil očitno narejen za tuje ladje, ki imajo globji ugrez in bi se lahko zagozdile v koralah. Teh bi bilo res, res, RES škoda.
Največji kompleks bungalovov z bazenom in potočki je od bombnih napadov na Baliju zapuščen…več kot očitno je zapuščen tudi njihov pomol.
“Miza” v restavraciji/baru. Cene? Še vedno nizke…
Nekaj rund naravnega juice-a in pogled z restavracije je takle… Tisto na drugi strani je Gili Travangan, party island z nekoliko manj lepimi plažami.
Tkole pa naredijo mravlje svojege gnezdo na drevesu. Ene so ga začele delat pod mojim jogijem ampak smo dost zgodaj urgirali.
Fruits, fruits, gimme some more!
Z druge strani otoka se vidi Lombok. Presenetila so me njegove dimenzije. Vulkan večji kot Triglav naprimer.
Gili Air, ki prav tako ne konkurira Menotu.
Kaj je stvar, ki sem jo edino pozabila? Kupiti podvodni fotoaparat za enkratno uporabo… Vredno obžalovanja! Ampak obstaja neka razlika v hranjenju in oblikovanju spomina če nimaš fotkiča. Od plavanja pod vodo se spomnim cele filmčke. Nekaj je tudi na tem, da eni nočejo slikat na potovanjih. V bistvu se tudi sama bojim, da se ti z leti spomini zreducirajo samo na tisto kar si kasneje videl v slikah… Debata o tem zgleda obetavna.
Kategorije : Fotkanje, Zemlja, jazNovinar, kultura, miks, potovanja





Zadnji komentarji