Lepo je doživet pozitivna presenečenja… že takrat na začetku komentar tule, danes pa še prva stran Blogosa. Moram reči, da ste mi polepšali dan. Ne samo dan, ampak polepšali ste mi vse v vezi z bloganjem. Hvala, kdorkoli je že odgovoren za to!
Po tednu na Javi nas je, predvsem mene, vleklo na čimmanjši otok, ki bi imel turkizno morje. Po prebranem v Lonely Planetu se je tak najbolj zdel Gili Meno, eden izmed treh Gilijev - majhnih otočkov ob Lomboku. Najprej je bilo torej treba prečkati Bali, ki smo si ga pustili za zadnja dva tedna popotovanja in priti na Lombok, odkoder so potem najcenejše ladjice do Menota. Trajekt z Jave na Bali traja pol ure, vmes pa se zamenja časovni pas*,…torej če smo natančni smo na Bali prispeli eno uro in pol kasneje. Na Baliju pa smo na avtobusni postaji v protest izkoriščanja turistov dve uri in pol čakali, da nam spustijo ceno prevoza do Lowine, kjer smo želeli prespati. Po dveh urah in pol so lokalci nekoliko popustili in mi smo bili vsi zadovoljni, ker smo prihranili vsak 5000 Rp, kar je 30 centov. No ja, pa saj je šlo bolj za načelo kot denar.
Takle je bil naš pogled s hotela za 3 evre (za dve osebi/noč) na riževa polja.
In tole je 180 stopinj v drugo smer od prejšnje fotke.
Lowina naj bi bilo dokaj turistično mestece, kjer ti v glavnem ponujajo izlete z ladjico za ogled delfinov. Nanje opozarja tudi na pol porušen kip/obelisk z nekaj identičnimi delfini v “centru” ob plaži. A kakor smo slišali, se jih v resnici vidi bolj poredko, saj so se od Lowine že poslovili in tudi mi nismo bili kaj preveč za to. Delfini so nam pač najlepši v Jadranskem morju, ko se igrajo ob jadrnici ali kaj podobnega. Namesto tripa z delfini smo šli naslednji dan na plažo iz črnega vulkanskega peska, ki nas je po pravici povedano razočarala predvsem zaradi tiste svinjarije, ki jo na plaži puščajo blizu živeči in tiste, ki priteče v potoku. Vseeno smo si šli malo pogledat korale, ki so bile sicer prve med katerimi sem plavala, ampak v primerjavi s tem, kar sem doživela na Gili Menotu niso nič kaj lepega.
Pot do Padangbay-a je bila že nekoliko bolj podobna pravemu Baliju, kakršnega sem spoznala 3 tedne kasneje. Neskončno število templjev in magični religijski običaji. Močna kulturna, zgodovinska, religijozna, cerimonijalna, arhitekturna, karakterna posebnost je Bali. Tega v Lowini nisem začutila in bila razočarana, kar je imelo za posledico tudi to, da me ni vleklo več nazaj. Hvalabogu sem vseeno šla in doživela presenečenje. Na fotki je prva videna ceremonija slikana iz avta.
Z Labuan Baja, kjer so nam hoteli prodati najprej karto za trajekt po 10kratni ceni, smo zibajoče odpluli z zarjavelim trajektom, ki je imel rešilne čolne tudi iz leta 1940 proti Lomboku.
Tam smo spali v Senggigiju, obalnem mestecu, ki je bil pač najbolj praktična postojanka. Plaža že nekoliko lepša, super hotelček za 6eu in dobri razgledi ter opice na poti do čolna, ki nas je peljal na Gili Meno.
PS: Fotke iz te reporteže je v večini slikal Ž.B. Stvar je taka, da nimam digitalnega fotoaparata in sem si ga, ko sem lahko, sposojala od njega. To pa seveda ni vedno šlo in z nekaterih koncev pač ni fotke katero bi posnela jaz sama.
PSS: Reportaža ni krajša ker me buba švabe in mitja ne bi dovolj vzpodbudila, ampak zato, ker predstavlja samo 4 dni našega potovanja 
*Ko si na drugem koncu sveta ugotoviš, da so tile časovni pasovi taka štala, da bi težko bili slabše naštudirani. V Katarju naprimer, ki je na bolj južnem kot severjem delu Arabskega polotoka, torej daleč, daleč stran od nas je le dve uri plusa. Na Javi, kjer je pet ur plusa je recimo noč že ob 18h.
Zadnji komentarji