Sijaj sončece

Moja pripoved o popotovanju bo šla bolj počasi. Na izbiro sem zaradi sebe in mojih interesov imela počasno verzijo, ali pa to, da nič ne napišem in morda objavim nekaj fotk. Upam, da boste vseeno dovolj vztrajni in pač brali v delih. Prvi koralni greben ki sem ga videla…sicer res z avijona, ampak pogled je bil vseeno pravljičen. Sicer nimam pojma katera otočka bi to bila…ena izmed tisočtristotih. Nekje na poti od Singapurja do Jakarte.

O Javi sem nekaj že napisala. Predvsem moram povedati to, da je bila dober intro v nadaljnje potovanje. Prvih bananinih dreves in riževih polj pa tudi prve svinjarije ne pozabiš. In si jih tudi morda celo bolje zapomniš kot nekatere nadalnje, pa čeprav so slednje potencirano lepše ali bolj grozne. Prstanek in prva noč v poraznem in najslabšem hotelu celotnega popotovanja. Ni okna, vročina, mnogo komarjev, a hvalabogu vsaj mrzel “tuš”, ki si ga ponoči nekajkrat poslužim. Nisem mogla spati. Prevelika sprememba zame. Vse skupaj mi niti ni bilo tako grozno izpod bele mreže proti komarjem, a vseeno ni šlo. V Jakarti smo večino energije porabili za izogibanje velikim luknjam v pločnikih in za prečkanje čez cesto. Sploh je bilo zoprno takrat, ko smo mogli prečkati cesto ker je pločnik pač izginil. Na stotine motoristov in nekaj manj avtomobilov, ki ne ustavijo nikomur. Kljub zoprnemu ozračju v mestu (kjer zaradi smogaste megle in oblakov nad njo skoraj ne vidiš sonca in ne pogruntaš, da vzhaja in zahaja na isti, severni strani neba) sem potegnila od predstave pred mojimi očmi kar se je dalo. Posoda, ki jo v pločniških lokalih perejo na cesti in dišeča hrana, ki jo kuhajo na potovalnih kuhinjah/kolesih ter mačke brez repov vsepovsod so bile smrdljivo fotogenične. Nevem zakaj jih kljub temu nisem želela slikati.

Pot stran od Jakarte je bila že nekaj meni veliko ljubšega. Na vlaku je bilo pravzaprav čisto udobno in če plačaš malo več, se ti ni potrebno gužvati. Sredi poti sem zaradi želje po fotkah našla novo pustolovščino in se pridružila nekaj lokalcem, ki so se zadrževali ob vratih v vlak, včasih z njih viseli, v glavnem pa kadili (kar Indonezijski moški pač v glavnem tudi nasplošno počnejo). Poslikala sem kar nekaj fotk, še bolj pa uživala v vožnji med bogato naravo. Banane, palme, riž, drevesa, potoki in soteske nad katerimi so mostovi brez kakršnihkoli ograj ter ljudje, ki se veliko zadržujejo ob progi. Tudi otroci se igrajo meter stran in ko te opazijo vneto začnejo mahati, pošiljati poljube ali pa le začudeno gledati. Starejši večinoma delajo na poljih, a se vseeno ozrejo. Zanimivo, nisem pričakovala, da prebivalce zanimajo turisti. Nisem pa izvedela kaj točno jih zanima. Sprva se mi je na predlog sestre zdelo, da se jim zdimo grdi. Niso nas navajeni in v kulturah je tako, da je lepo tisto kar je domače. A kasneje sem ugotovila, da je vsaj v mestih močno prisoten ideal bele kože. Očitno smo jih potegnili v svoj ideal in boj za uspeh. Prispeli smo v Jogyakarto kjer se precej lažje diha. Stran od ulice Maliboro so se mi zdele hišice dober približek tega, kje bi lahko tudi živela. Ljudje so delovali povsem mirni in zadovoljni, otroci, ki pa so se na ulici igrali svojo verzijo baseballa so prispevali k še boljši predstavi Jogye. Na igrišču sem tudi videla predstavnika meni zelo ljube in občudovane živalske vrste, tokrat in prvič brez ograje. Pokazali smo tudi, da se ne bojimo ptičje gripe, a to, da na ptičji tržnici ni bilo nobenega drugega turista mi je nekako povedalo, da je stvar v večini še vedno smatrana za nevarno. V Jogji je tudi več ponudbe za turiste in zlahka najdeš kaj še kar ugodnega in prijetnega za spanje ter se zmeniš za šoferja, ki bi te peljal pogledat templje. Sicer ne nameravam opisovati že mnogokrat opisanih temljev, pri teh bodo že slike povedale svoje. So krasni, a izkoriščeni v namene turizma. Nimajo posebne duhovne vrednosti, a vseeno predstavljajo dediščino in so redka zgodovinska zanimivost Indonezije. Ampak jaz sem šla tja zaradi sedanjosti. Prvi je Borobodur, drugi Parabangan. Slednji je bil, priznam, neverjetno ozadje med Ramajana baletom. S hecnim šoferjem, ki je bil sicer res dober voznik in je obvladal situacije dvojnih škarjic s tovornjaki med prehitevanjem, smo se tri dni vozili do vzhoda Jave, se velikokrat izgubili in si pogledali dva vulkana. Prvega ob spremstvu množice drugih popotnikov (turistvov, whatever), drugega pa bolj sami. No, jaz osebno nisem prilezla na drugega. Nisem ravno prilagodljiva kar se tiče tempa in tokrat sem ostala zadaj in brez vode, zato sem se raje obrnila. Morda je tako tudi bolje, saj je smrdelo po žveplu že ob vznožju grozno, v kraterju pa tako, da je fantu pulover smrdel še dva tedna, dokler mu ga niso ukradli. Bolje je morda tudi za to, ker bi drugače spoznala tudi človeka, ki celo življenje v kraterju kopljeta žveplo in ga potem po 100kg skupaj nekajkrat na dan v košarah neseta z vulkana visokega čez 2000m. Od žvepla imata rumene trepalnice in verjetno ne bosta doživela več kot še nekaj let. Ko so jima dali čokolado sta bila menda zelo nasmejana. Bila bi tudi vesela če bi kaj žvepla kupili, ampak dokler bodo ljudje kupovali žveplo, ga bosta morala onadva izkopavati…

Vprašanje za vas: Se vam zdi reportaža predolga za blog?