Sijaj sončece

Odkar me muči časovna razlika minus 6 ur imam kar nekaj problemov s tem kdaj bi šla spat.

Včeraj 4:30 se zbudim, 5:30 vstanem, 6:30 zajtrkujem, 7:30 pri zdravnici na pregledu zaradi vnetja na desnem učku, 8:00 že pri specialistu, 10:00 na jobu, … 20:00 grem “samo malo počivat” 23:30 se zbudim 00:00 začnem malo čekirat BLogos in prvič uporabim funkcijo desno zgoraj pojdi na naključen blog in ugotovim, da jih je tričetrt samo dalo naslov, imelo eno ali dve objavi in potem konec…. 3:00 grem nazaj spat 6:00 spet se zbudim naspana do fula 7:00 zajtrkujem 8:00 začem pospravljat 11:30 pospravim cel flat in se odločim, da svoj SFUKAN BIORITEM zapišem v blog……

Povem še to, da sem človek, ki rad spi. To, da nemorem mi je čist čudno, ampak nikoli še nisem opravila toliko stvari do dopoldanskih ur kar pa tudi ni kar tako…. Rana ura zlata ura se mi dogaja prvič v življenju

S slikami s potovanja je še mega dela, mam pa za pokazat korale in školjke, ki so se iz Gili Meno-ta ob Lomboku preselile k meni. So z vaših desktopov in screensaverjev. So iz rajske plaže…. Bile so del božanskega zvoka, ko so se druga ob drugo trkale po celi dolžini plaže, ko jih je zalil val. Ma, ne da se opisat….

No in še nekaj o mojem doživljanju koralnih grebenov. Počutila sem se, kot da plavam v akvariju. Zakaj? Ker tako lepih stvari pač nisem vajena. Nisem vajena, da vidim z enim pogledom deset vrst tropskih ribic nepopisno lepih barv. In zraven še korale, da ne govorim o želvah. Barve, ki jih obožujem, v morju, ki ga imam najraje. Valovijo v njegovem toku in se razkazujejo. Glej ga Nemo! In tam cela jata! Tako je bilo… res noro lepo… In ravno ta lepa stvar začenja izginevati zaradi nas. Izgineva tudi za voljo tega, da sem jo jaz videla…

Po štirih vzletih in štirih pristankih, po petih plastičnih, a zelo dobrih obrokih in po dihanju v petih državah (Indonezija, Singapur, Katar, Nemčija in Avstrija) v 36-ih urah sem DOMA. Glede slednjega imam mešane občutke. Vesela sem, da bom šla čez nekaj minut sesuta spat v svojo mehko, dišečo in še enkrat mojo posteljo. Žal pa mi je, da jutri ne bom mogla piti svežega anansovega soka in živeti Indonezijo….

Kaj čem, super je bilo in lahko sem izjemno hvaležna, da sem bila tam. Kajne?

Sedaj me čaka sortiranje spomina, slik in prebava doživetega. Delim v prihodnjih dneh, tednih, verjetno letih…saj veste tisti stavki se bodo začenjali z: ’’JOOJ VEŠ kAj pa V INDONEZIji je pa to tko…’’

Dolgo, en mesec skoraj sem bila brez pogojev, da bi lahko vtipkala nekaj vrednega v blog. Takrat, ko so v obiskanih mestih bili internet kafeji so bili 1. zelo, zelo počasni (enkrat se mi v osmih minutah ni odprl gmail) in 2. za tu zelo dragi. Sicer dobre povezave v teh krajih niti nisem pričakovala. Hvalabogu, da je tako. Če bi bil cel svet ze tako presneto povezan in tehnološki ne bi imela nič od potovanj. Pisanju sem se torej odpovedala, danes pa sem naletela na tale phone&internet service, ki stane 1.500 Rp na minuto (10 centov) in dela pohvalno dobro. Ampak danes sem v najbolj turističnem mestu daljne dežele. No, ne bom se več skrivala… Sem v najbolj turističnem mestu v Indoneziji, v Kuti na Baliju torej. Prepotovali smo celo Javo od umazane, zasmogane, brez pločnikov, podirajoče/rastoče, na ulici peroče posode iz restavracij Jakarte, preko Jogyakarte in Borobudur in Parangadan temljev do Bromo in Ijen Plateau vulkana. Predvsem pa je bila najboljša ravno pot med vsemi temi v Lonely Planetu zapisanimi atrakcijami, ki ni zapisana. Zelene rastoče banane, palme, riževa polja in ljudje ki se za vsemi derejo “Hello Mister!” in otročki, ki ti za pomah pošljejo lupčka. V Lonelyju tudi ni pisalo, da je hudo noro doživetje visenje z vrat v vlaku, ki se med omenjenimi obpotnimi zanimivostmi podi čez pokrajino. In niso napisali, da gre vlak čez stotine komaj stoječih mostov brez ograj, kar pomeni da imaš prste, ki kukajo ven pri vratih direktno nad prepadom. Nope. To lahko samo doživiš. Prebrat ne moreš in ne moreš si zdownloadat takih slik. Popotna žilica nas je gnala naprej, zato smo izpustili Bali in šli direkt na Lombok. Z motorčki sva zalutala v notranjost do tam, kjer so na cesti tropi opic in domači otroci, ki hodijo iz šole in zraven prestrašeno-šokirano-začudeno-občodujoče gledajo belo kožo izpod čelade. Nekateri prej, ne tako globoko v notranjosti otoka te že dovolj korajžni prosijo za nekaj. Povprašaš angleško govorečega lokalca kaj je to, za kar te prosijo in ta ti odgovori, da prosijo za svinčnik ali kuli. Res prisrčno. …

Moram it, valovi kličejo, nadaljujem nevem kdaj…

Lepi pozdravi iz Indonezije !