Sijaj sončece

Kakor je uganil Blaž sem se potepala po Parizu. Mojem najljubšem vele mestu. Ne samo, da je tam toliko za vidt od turističnih spotov pa do najbolj ljubkih uličic na malih vzpetinah, tudi počutim se sama s sabo in morda še s pomočjo svojega ipoda tam popolnoma srečno. Nevem zakaj, a kljub temu, da sem si ogledala mnogo mest od Barcelone, Londona, Amsterdama, Bruslja in Rima mi je Pariz tisti h kateremu se vedno vračam. Vračam se sprehajat po njegovih ulicah, vračam se učiti francoščino, vračam se k njihovi multikulturi in tradiciji ter k njihovim vedno zanimivim prebivalcem. Vračam se na metroje, ki so sploh ena izmed pik na i tega mesta. Tale filmček je posnet kar tako, samo zato ker sem videla, da so se v nekaj letih vsi, ampak popolnoma vsi hodniki metrojev, kljub temu, da je to dokaj ekstremno početje napolnili z grafiti. Ne moreš vrjet…ampak ustvarjalnost in kontrakultura kar žari v tem mestu. Podzemlje od nje poka po šivih, mladi so v moovementu. Ni pavze. Dogaja. Poljublja se na lica. Smeji se. Dobiva se. Plačuje se 5 eu za pivo. Govori se. Čveka. Dobiva se. Hodi. Ni pavze. Ni nedeljskega počitka. To imam rada v Parizu. Zato imam rada Pariz.

http://video.google.com/videoplay?docid=-8709666050590022812

Upam da opazite razkol med grafiti in muziko, ki ni zmontirana, ampak je bila takrat v metroju igrana.

Še ena fotka….tale zajček me vedno znova spravi v smeh. In ti ročaji za odpiranje vrat so tudi nekaj meni zelo všečnega. Hud, funkcionalen design.

PS: Odločila sem se drug izgled bloga, da ne bo vse tako belo. Me pa zanima kako bi spremenila slikco v glavi…