Sijaj sončece

Čisto zares odhajam…enoletna želja se mi bo po vsej verjetnosti uresničila danes ponoči. Odšla bom nekam daleč, kjer imajo ljudje drugačne navade, drugačno barvo kože, drugačen denar, jezik, vreme, imena,… a kljub vsemu so isti kot mi. So ljudje, največkrat stoječi na dveh nogah, ki gledajo z očmi. Grem tudi tja, kjer je lepa narava. Kjer živijo opice in sloni. A, lepa narava je tudi pri nas. Medvedov pa tam ni. Grem na drugo celino, a še vedno bom na Zemlji. Grem stran od doma, a tudi tam bom doma. Vse to… le, da jemljem antimalarike. Lahko bi jih jedla tudi tu. Še nekaj…tudi tam daleč, kjer živijo vulkani imajo internet. Se morda kaj javim….

Če je kdo pomislil da sem zadeta se moti, a vseeno ima malo prav. Zadeta sem od vsega kerozina, ki ga bo potrošil avijon.

Grem, čaka me popoln val.

Po dveh dneh počitka v vroči Ljubljani sem končno sposobna zapisati nekaj besed o žurki v Novem Sadu. Kot prvo organizacija v kurcu. Pričakovali so da bo 20000 ljudi lahko zamenjalo voucher za karto na 8ih blaganjah. Zato je moralo nekaj punc pasti skupaj, da so ugotovili, da je edina rešitev, da spustijo vse noter brez, da bi sploh preverjali karte. Zamudit Prodigy bi bil greh. Kakor je rekel Maxim:”For those that can not enter - you are in a fucking wrong place”. Bili so fenomenalni, pili so našo energijo in jo dajali nazaj vsakemu posebej. Ena A. Za razliko od nekaterih drugih kakor Beastie Boys, ki so si mislili, da nas bodo z novimi komadi pritegnili in odšli dol kar brez Sabotage in Integalectic. Pa kaj še. Buuuu se je slišal do Beograda. Hvala bogu jim je le potegnilo, da so na nekaj pozabili. Tretji dan pa je bil tisti, ki ga težko opišem. Začela je hripava black diva Laurin Hill, ki nas je sicer žal pritegnila le s hitičem od The Fugges. Zato pa so ji sledili Basement Jaxx, ki so naredili žur do konca. Žal se je med nekaj zadnjimi komadi v ospredje prebilo že ogromno moških omar, ki so nepremično čakali na Snoopa. Tako da se mi med Where‘s your head at! ni uspela zmotati do odra. Ko pa smo bili že tako blizu smo se odločili med velikani počakati še na Snoopa, da vidimo to ikono od blizu. Folk je bil tako živčen! Napetost med tipi, ki pričakujejo nekoga kot je on, ni ravno običajna za tak festival. Ampak tudi me se nismo udale. Kljub temu, da je bila potencialna nevarnost padajočih domin kar velika. In kako se je splačalo! Tip je naredil tak žur in mel tako pozitivo in connection s publiko da ga težko opišeš. Seveda da je legenda ampak kdo bi si mislil da je tako vredu. Nobene vzvišenosti. Res, res svaka mu čast. Eden najboljših koncertov ever! In spoh si nisem mislila da poznam toliko komadov. Slišat tiste, deset let stare koreninske komade rapa v živo je bilo super. In tiste, ki sta jih naredila s 2pacom. Skoraj tako, kot da bi bil še on zraven…. A kakor sem že rekla poanta Exita mi ni v slavnih imenih glavnega odra, čeprav se je le to letos bolj pokazalo. To, kar je na Exitu super, je hoja čez most ob sedmih zjutraj. In spremenjeni bioritem, ko se ga brez problema družiš celo noč. In moje mačke s katerimi smo se imele res d best!

Slikice pa prihodnjič….jih še nisem dobila.

Ne gre tok za slavna imena ki bodo nastopila, ampak predvsem za feeling, pojavo in sproščenost na Petrovaradinski trdnjavi in njeni okolici. Oder v jarku, oder na vrhu trdnjave, oder na drugi strani tunela, oder z razgledom na Novi Sad, dance arena v fenomenalni kotlini, … poti med njimi, ki se med sabo prepletajo in dajejo flow dogajanju in povročajo neprestana srečanja in komunikacijo med ljudmi. Posebej mi je zanimiv tudi stik z domačini. Zdi se mi res super ker so vse generacije tam živečih ponosne na festival. Res se jim zdi dober in predvsem dober za njih. Ni kaj… komaj čakam, da se jutri odpravimo! In ob tej priložnosti nekaj fotk od lani: čist zares je obstajal tudi COCKTA stage Dance arena ponoči Umek na dance areni zjutraj

Kakor je uganil Blaž sem se potepala po Parizu. Mojem najljubšem vele mestu. Ne samo, da je tam toliko za vidt od turističnih spotov pa do najbolj ljubkih uličic na malih vzpetinah, tudi počutim se sama s sabo in morda še s pomočjo svojega ipoda tam popolnoma srečno. Nevem zakaj, a kljub temu, da sem si ogledala mnogo mest od Barcelone, Londona, Amsterdama, Bruslja in Rima mi je Pariz tisti h kateremu se vedno vračam. Vračam se sprehajat po njegovih ulicah, vračam se učiti francoščino, vračam se k njihovi multikulturi in tradiciji ter k njihovim vedno zanimivim prebivalcem. Vračam se na metroje, ki so sploh ena izmed pik na i tega mesta. Tale filmček je posnet kar tako, samo zato ker sem videla, da so se v nekaj letih vsi, ampak popolnoma vsi hodniki metrojev, kljub temu, da je to dokaj ekstremno početje napolnili z grafiti. Ne moreš vrjet…ampak ustvarjalnost in kontrakultura kar žari v tem mestu. Podzemlje od nje poka po šivih, mladi so v moovementu. Ni pavze. Dogaja. Poljublja se na lica. Smeji se. Dobiva se. Plačuje se 5 eu za pivo. Govori se. Čveka. Dobiva se. Hodi. Ni pavze. Ni nedeljskega počitka. To imam rada v Parizu. Zato imam rada Pariz.

Upam da opazite razkol med grafiti in muziko, ki ni zmontirana, ampak je bila takrat v metroju igrana.

Še ena fotka….tale zajček me vedno znova spravi v smeh. In ti ročaji za odpiranje vrat so tudi nekaj meni zelo všečnega. Hud, funkcionalen design.

PS: Odločila sem se drug izgled bloga, da ne bo vse tako belo. Me pa zanima kako bi spremenila slikco v glavi…

Blog in jaz sva skupaj na počitnicah, uživava v soncu. Bila sva že nekje, kjer se skriva tale čudežni pojav:

Kdor ugane dobi lepo nagrado in sicer oranžen balon, ki sem ga danes našla med pospravljanjem. Na njem celo ni reklame, kar je že prava redkost.