Sijaj sončece

Povedala vam bom, moji dragi nekdanji najboljši prijatelji - ki sem vas videvala vsak dan med klopmi, ko smo bili skupaj živčni pred testi, ko smo skupaj hodili na malico in še posebej se spomnim kako smo švicali junija v podstrešni učilnici gimnazije - nekaj lepih reči. Nikoli jih verjetno ne boste prebrali, saj nihče ne ve, da vsake toliko časa kaj napišem na tale moj občasni hobiblog. Včeraj sem ugotovila da se blazno radi žalimo in se zraven smejemo, celo tisti, ki ga užališ se smeje. Zanimiv pojav, ki se mi ne zdi ravno tako zelo pogost. Večina druščin temelji na tem, da vsak pove kaj zanimivega, oz. vsaj kaj nezanimivega pove na zanimiv način. Potem nekdo drug pove nekaj smešnega. Druženje temelji predvsem na pripovedovanju dogodkov. Mi pa se večino časa žalimo in režimo. Crkavamo od smeha če se kdo kdaj kaj zmoti. Če komu kaj ni jasno. Če kdo koga oponaša v kakšni njegovi ponavljajoči hibi, recimo jamranju nad cenami in podobno. Kako to, da meni to povsem ustreza? Nekakšna nesramna druščina izgledamo, kot kakšni, ki bodo glihkar razbili koš, prevrnili klopco in poteptali rožice. Meni pa je, sicer nasprotujoče z mojim vsakdanjim obnašanjem, to z vami smešno. Verjetno nam to znese samo zato, ker smo drug z drugim tako na komot, da vsak lahko reče karkoli, da se imamo preprosto dovolj radi in se lahko hecamo na račun drug drugega po mili volji. Zabavno ni kaj. Super vas je bilo videti. Ne super. Mega!