Sijaj sončece

Povedala vam bom, moji dragi nekdanji najboljši prijatelji - ki sem vas videvala vsak dan med klopmi, ko smo bili skupaj živčni pred testi, ko smo skupaj hodili na malico in še posebej se spomnim kako smo švicali junija v podstrešni učilnici gimnazije - nekaj lepih reči. Nikoli jih verjetno ne boste prebrali, saj nihče ne ve, da vsake toliko časa kaj napišem na tale moj občasni hobiblog. Včeraj sem ugotovila da se blazno radi žalimo in se zraven smejemo, celo tisti, ki ga užališ se smeje. Zanimiv pojav, ki se mi ne zdi ravno tako zelo pogost. Večina druščin temelji na tem, da vsak pove kaj zanimivega, oz. vsaj kaj nezanimivega pove na zanimiv način. Potem nekdo drug pove nekaj smešnega. Druženje temelji predvsem na pripovedovanju dogodkov. Mi pa se večino časa žalimo in režimo. Crkavamo od smeha če se kdo kdaj kaj zmoti. Če komu kaj ni jasno. Če kdo koga oponaša v kakšni njegovi ponavljajoči hibi, recimo jamranju nad cenami in podobno. Kako to, da meni to povsem ustreza? Nekakšna nesramna druščina izgledamo, kot kakšni, ki bodo glihkar razbili koš, prevrnili klopco in poteptali rožice. Meni pa je, sicer nasprotujoče z mojim vsakdanjim obnašanjem, to z vami smešno. Verjetno nam to znese samo zato, ker smo drug z drugim tako na komot, da vsak lahko reče karkoli, da se imamo preprosto dovolj radi in se lahko hecamo na račun drug drugega po mili volji. Zabavno ni kaj. Super vas je bilo videti. Ne super. Mega!

Prešpricala sem svojo obljubo, da bom to naredila v treh zaporednih dneh. Priznam. Ampak enostavno nisem mogla za računalnikom zaradi vsega pisanja zdržati niti sekundo dlje kot je bilo to potrebno, kaj šele da bi napisala kakšen stavek, ki ne bi imel veze s seminarskim delom.

A, danes me je spet prijelo, da objavim zadnjo sliko, ki je s puščave, 2 uri hoda od vasice Merzouga. Povedala bi nekaj o tej puščavi… nad njo sem bila navdušena in presenečena. Dala mi je očutek takega zatišja, prijetnosti in miru globoko v mojem telesu in mislih. Na tipično predstavo, da tam ni ničesar oziroma če je kaj, je to samo trpljenje sem kar takoj pozabila. Ker so tu mač neresnični. V resnici je v puščavi prav luštno. In ne govorim samo o moji poziciji, da je luštno biti popotnik v puščavi enkrat za par dni. Ne. Luštno je tistim, ki tam živijo celo življenje. Z enim sem se o tem veliko pogovarjala. Povedal mi je, da včasih, oziroma najraje vzame svojo kamelo in gre na sprehod za nekaj dni. Tudi za kamele ni dobro da so na miru. V hiši v Merzougi je samo zaradi dela v auberžinici. Drugače mu ni preveč všeč. Pogovarjala sva se tudi o naših predstavah o puščavi, o tem, da se čudimo zakaj so na žgočem soncu toliko oblečeni, o tem, zakaj se zaradi kvazi teror. napada v Casi ljudje bojijo priti v Maroko. Razložil mi je, da to takoalitako ni bil noben teror. napad. Bil je krik po pozornosti dečka v hudi revščini. Govorila sva celo o internetu in klimatskih spremembah. Kljub temu, da jih ne brigajo novice in nimajo pojma o debatah glede tega je jasno povedal, da čuti, da na drugem koncu zemlje smrdi. Da nekaj ni vredu. In če človek to čuti v puščavi, medtem ko se tega, kljub neprestanem informiranju ne zaveda tričetrt meščanov, je z nami meščani nekaj hudo narobe. Mar nimamo nobenega naravnega občutka več? Nas vodi le še služenje in zapravljanje denarja? No ja, nazaj k puščavi torej. Tam sem spoznala, da je puščava lepa in prav družabna. Komaj čakam da grem spet, drugič še za dlje časa….

…mmm lep, kristalen pesek, ki te zvečer hladno boža po nogah, sončni zahod, ki med sipinami zgleda neverjeten, vzhod, ko se živali, ki so se čez noč pasle po puščavi vrnejo domov, kamele, ki te neprestano ovohavajo in s seksi hojo pridejo čez katerokoli sipino in kakajo celo pot male bobke v upanju, da bo tam kaj zraslo, palme, ki v množini rastejo kot ena, veter, ki je kdaj pa kdaj edini zvok, ki ti pride v ušesa…vse te lepote pogrešam. In dragi moj res bova šla še kdaj…