Sijaj sončece

(vir: internetni) Večkrat se, ko se nadvse srečna usedem pred računalik, da bi začela gledati, vprašam kaj mi je tako vražje všeč na tej nadaljevanki. Druge trenutno pop nadaljevanke me ne držijo tako. Lost je enostavno genialno zastavljena nadaljevanka. Z vsakim delom se odpirajo nova vprašanja, nova vrata, ki se potem sčasoma, ne preveč hitro zaprejo. Bolj malokrat se sicer zaloputnejo, večinoma se zaprejo le na pol. Ko jih že večkrat zasačim, da so na nekaj čisto pozabili me čez nekaj delov presenetijo. Dobro vejo kako in kaj režirajo. Vsaj do zdaj. Upam, da ne bodo kaj zasrali. Predvsem pa, kar sem tudi hotela zapisati, je to nadaljevanka, ki bolj kakor mi je pisana na kožo, ne bi mogla biti. Pomembni so spomini, ki jih jaz zlepa ne izpustim iz glave. Pomembne so povezave, ki jih iščem non stop. Pomembna je volja in celotna stvar kljub mnogim umorom, nesrečam, hinavščini in lažem strami k morali. Odpira dilemo ali je življenje v civilizaciji s tehnologijo res boljše od naravnega. Daje tudi meni precej všečni odgovor. Ni. Srečnejši kot so liki drug z drugim na plaži pod palmami in hrskajočim peskom med zobmi prej niso bili in ko bodo, če bodo, rešeni ne bodo. In kar mi daje še dodaten užitek ob gledanju… narava! Prelepa narava, džungla in najčudovitejša stvar na svetu - morje.