Sijaj sončece

Izkazalo se je, da me po vrnitvi iz Maroka ne vleče več pisati bloga. Mogoče zato, ker je bila cela zadeva bolj mušica enodnevnica, mogoče zato ker sem imela iz Maroka toliko za povedati, da še prijateljicam nisem še uspela vsega doživetega opisat ali pa preprosto zato, ker je poletje, zunaj dobro vreme in ogromno stvari za početi. Tako ali tako se izogibam interneta, na računalniku se mi pa še seminarskih ne da pisati. Vleče me na morje. Vleče me vsepovsod. Verjetno je bila kombinacija vsega tega. Čeprav mi v tem momentu še kar paše, a priznam, da sem se že nekajkrat usedla, odprla blog in ga kar takoj zaprla. Ni mi bilo do pisanja. Preveč vsega in nikakor nevem kje začeti. Klepetanje je toliko lažje. Danes pa se je zgodilo nekoliko bolj spontano. In evo, saj gre. In že me prikliče ven sončen zaključek dneva, oblačnega dneva. Grem malo ven, rada bi šla tečt, obožujem ko se dan začne prevešati v večer. Absolutno najlepši del dneva. Tako zatišje pred nočjo, a vendar je še dovolj svetlo, da se vse dobro vidi. Včasih dobim kurjo polt.