Sijaj sončece

Hja, moj ljubi dan v letu je dan, ko cel dan (dan, dan, dan) lahko preživim zunaj v japankah. Začutila sem ga že, ko sem zjutraj odgrnila zaveso in je bilo sonce toliko pomaknjeno proti severu, da je rdeče, cvetoče in toplo pobožalo po mojem licu. Lepo mi je, ko se mojemu pogledu skozi okno proti severu in Alpah čiiisto na desni strani pridruži vzhajajoče sonce. A zjutraj sploh še nisem imela japank, ker so se mi prejšnje na skalah na Hvaru strgale, potem pa nisem našla nikjer takšnih, ki bi jih lahko nadomestile. No in sem jih kupila kar med službico, take simpl, luškane, črne barve. Cof, cof sem jih popeljala na častni krog po stari Ljubljani in omembe vredno me ni zeblo, za razliko od sodelovca, ki navdušeno v njih zmrzuje že kaka dva tedna. Na kolesu sem se z njimi sicer počutila še dodatno ogroženo, ker če mi spet kdo zapelje pred kolo nekak v japankah ne moreš tako dobro odreagirat. So bolj štoraste. Zato sem raje peljala še bolj počasi, uživala v sončku ob poslušanju Hotel Costes šestke, ki še vedno ostaja moja najljubša izmed miksov hotela.

Tako, prišlo je poletje, prišel je čas za katerega delam in šparam celo zimo, čas, katerega se veselim in ga najbolj uživam. Kar dobro se počutim sama s sabo in vsak dan komaj čakam naslednji sončen dan, kot kak otrok. Neverjetno veliko energije imam in sploh ne štekam ljudi, ki ne izkoristijo dneva, ki so leni in nezainteresirani. Res sem vesela dni, ki jih imam, vesela svojega okolja, ljudi in čisto navadnih stvari kot recimo opravka na banki. Ni mi nikakršen problem. Na poti lahko srečam koga zanimivega, izvem koliko sem zaslužila, razmišljam za kaj lahko denar prihranim, seštevam, raučunam in en dva tri sem že na vrsti. A sem jaz edina, ki so ji fine tudi take brezvezne vsakdanjosti? Ali sem samo danes neverjetno pozitivna? Že kar malo preveč. In ob taki priložnosti se vprašam: kaj pa tvoje skrbi o okoljevarstvu? Ni problema, ne rabim bit zamorjena zaradi njih. Pač izpisek iz bankomata spravim v torbico in ga potem doma spravim v koš za papir. In se počutim dobro. Zelo dobro.

Prvi dan nošenja japank razglašam za moj osebni praznik prihoda poletja, smeha, pojočih ptičkov in cvetočih rož.

In ker sem že tako dobre volje, bom dodala še eno slikico na željo mojega zvestega bralca. To je pobližnja fotka razstavljene fotografije, menda se iz prejšnje ni najbolje razbralo kaj sploh je. Mogoče bo zdaj padla kakšna kritika.

Trepalnice: