Sijaj sončece

Kdo ima prednost v križišču pri katerem je označen prehod za kolesarje? Kolesar ali avto? Jaz ali ti? Presenetljivo ima za mnoge voznike prednost avto, očitno še posebej pri zavijanju desno pri kavarni Evropa v Ljubljani. Vsak dan vidim isto sliko, avto ki zavija desno, tam kjer sploh ne bi smel, in hkrati ne pogleda v ogledalo in za ramo, da bi preveril če se bliža kak kolesar. Osnova cestnih prometnih predpisov. In še nadaljevanje, ki me najbolj spravi ob živce je v primeru, da skoraj pride do trčenja, seveda, kot kolesar želiš voznika nekaj naučiti, ga grdo pogledaš, mu zamahneš… v avtu pa se voznik začne repenčiti, verjetno nekaj v smislu, od kje si pa ti prišel kolesar, kaj si pa misliš, da lahko kar pred mano zapelješ, saj nimaš prednosti!, drugič te bom kar povozil…. mislim faaaaak… takim bi kar takoj vzela vozniško. In drug primer je pa še miljonkrat hujši. Avto zbije kolesarja in se voznik potem dere: nisem te vidu, sej nimaš prednosti, …. bla bla bla… Res znate bit debili vozniki avtomobilov! In potem se vsa Slovenija zgraža in sprašuje nad številom nesreč. Normalno, da je ogromno nesreč, če pa ljudje ne znajo peljat po predpisih, jih upoštevat in kot nenazadnje sploh tričetrt ljudi za volanom ni sposobnih imet take odgovornosti. Odgovornost zase, sopotnike, pešce, kolesarje in vse, čisto vse druge, ki so tisti trenutek na cesti. Odgovornost za njihovo življenje, za njihovo kri, ki bo mogoče naslednjo minuto razmazana po cesti ali ne.

Res sem hudičevo jezna na butlne za volani, ki se ne ozirajo na druge! V zadnjem mesecu je avto dvakrat zbil mene (prvič pri njegovem zavijanju v desno, ko se skušala it čez prehod po kolesarski, drugič pa je živi kreten stal pred Companierosom v Ljubljani avto pol na kolesarski, pol na pločniku, tako da je bilo na njegovi levi še meter prostora na kolesarski…in ko sem se mu približala je kar naenkrat divje speljal tako da sem padla na cesto…in potem je še trdil da je gledal v ogledalo, kar by the way ni dovolj, in me ni videl… tudi to, da je gledal v ogledalo je bila totalna laž,…če sem bila jaz že preblizu, da bi me videl, gotovo ni bila preblizu cela kolona kolesarjev za mano), zbili so tudi dva prijatelja in mojega fanta. Nikoli ni bil kriv kolesar. Nikoli vozniki avtomobila niso priznali krivde. Nikoli nismo klicali policije. Zadnjič. Drugič, ko se me kdo samo pipne bom zagnala totalno paniko. Pri nesreči ko sem zletela na cesto mi ni bilo nič, razen udarca v koleno, a lahko bi me zbil še avtobus, odreagirala pa sem popolnoma mirno. Nikoli več. Priporočam tudi ostalim,

dovolj je tega,

kolesarjenje ne sme biti smrtno nevarno, a previdno! ker je….

Hja, moj ljubi dan v letu je dan, ko cel dan (dan, dan, dan) lahko preživim zunaj v japankah. Začutila sem ga že, ko sem zjutraj odgrnila zaveso in je bilo sonce toliko pomaknjeno proti severu, da je rdeče, cvetoče in toplo pobožalo po mojem licu. Lepo mi je, ko se mojemu pogledu skozi okno proti severu in Alpah čiiisto na desni strani pridruži vzhajajoče sonce. A zjutraj sploh še nisem imela japank, ker so se mi prejšnje na skalah na Hvaru strgale, potem pa nisem našla nikjer takšnih, ki bi jih lahko nadomestile. No in sem jih kupila kar med službico, take simpl, luškane, črne barve. Cof, cof sem jih popeljala na častni krog po stari Ljubljani in omembe vredno me ni zeblo, za razliko od sodelovca, ki navdušeno v njih zmrzuje že kaka dva tedna. Na kolesu sem se z njimi sicer počutila še dodatno ogroženo, ker če mi spet kdo zapelje pred kolo nekak v japankah ne moreš tako dobro odreagirat. So bolj štoraste. Zato sem raje peljala še bolj počasi, uživala v sončku ob poslušanju Hotel Costes šestke, ki še vedno ostaja moja najljubša izmed miksov hotela.

Tako, prišlo je poletje, prišel je čas za katerega delam in šparam celo zimo, čas, katerega se veselim in ga najbolj uživam. Kar dobro se počutim sama s sabo in vsak dan komaj čakam naslednji sončen dan, kot kak otrok. Neverjetno veliko energije imam in sploh ne štekam ljudi, ki ne izkoristijo dneva, ki so leni in nezainteresirani. Res sem vesela dni, ki jih imam, vesela svojega okolja, ljudi in čisto navadnih stvari kot recimo opravka na banki. Ni mi nikakršen problem. Na poti lahko srečam koga zanimivega, izvem koliko sem zaslužila, razmišljam za kaj lahko denar prihranim, seštevam, raučunam in en dva tri sem že na vrsti. A sem jaz edina, ki so ji fine tudi take brezvezne vsakdanjosti? Ali sem samo danes neverjetno pozitivna? Že kar malo preveč. In ob taki priložnosti se vprašam: kaj pa tvoje skrbi o okoljevarstvu? Ni problema, ne rabim bit zamorjena zaradi njih. Pač izpisek iz bankomata spravim v torbico in ga potem doma spravim v koš za papir. In se počutim dobro. Zelo dobro.

Prvi dan nošenja japank razglašam za moj osebni praznik prihoda poletja, smeha, pojočih ptičkov in cvetočih rož.

In ker sem že tako dobre volje, bom dodala še eno slikico na željo mojega zvestega bralca. To je pobližnja fotka razstavljene fotografije, menda se iz prejšnje ni najbolje razbralo kaj sploh je. Mogoče bo zdaj padla kakšna kritika.

Trepalnice:

Super se sliši tale 20. rojstni dan. Čeprav bi bila mogoče raje še nekaj časa 19. Ampak tako to je, čas leti naprej, jst letam sem in tja in skušam uživati kolikor se da. Naj vam zaupam moje rojstnodnevne želje. Želim si, da bi močno zmanjšali onesnaževanje zraka (vsi avtomobili predelani, izpopolnjeno recikliranje in manjše potrošništvo), želim si, da bi vozniki avtomobilov začeli bolj paziti na kolesarje (ta teden je poleg mene avto zbil še 3 znance) in želim si, da se mi potovanja, ki jih načrtujem dobro iztečejo. Vse ostalo že imam…imam najboljšo mami, sestro, fanta, prijateljice in prijatelje, službo, študij, šampon, kolo, očala, … hehe lahko bi še dolgo naštevala

Rada vas imam.

Sem le malo prebolela izid foto natečaja, minilo je tudi že nekaj časa od odprtja in zaprtja razstave, tako, da sem le pripravljena objaviti fotko brez tveganja, da bi se šel kdo detektiva in skušal razbrati mojo skrivno identiteto na blogu malo se hecam, ampak dokler je bila fotka na razstavi se mi res ni zdelo primerno objaviti scana, ker potem tista na razstavi ne bi bila več edinstvena in najlepša. In bila bi milo rečeno le še ena fotka na internetu. Tako zdaj imam tudi fotko fotke iz razstave in je jasno, da je oz. mi pomeni nekaj več od vsakdanje fotke. Slikana je mimogrede z zelo starim Mamiya fotoaparatom, na 4.5×6 črno-belem filmskem formatu.

Naj obrazložim temo nagrajenke: potrebno je bilo slikati naravo, ki spominja na žensko in pomankljivosti ženske lepote, ki je kljub temu edinstvena in kljubuje družbenim idealom lepote. Moja je srednja.

Feel free to comment it