Sijaj sončece

Ob dnevih, ko ne bom imela preveč energije za pisanje česa daljšega, bom od zdaj naprej objavljala kratke haikuje avandgardne poezije (če jih lahko tako poimenujem). Poezija mi je všeč od zmeraj, njeni pomeni in interpretacije so magični, a se zadnje čase nič ne ukvarjam z njo. Pogrešam učenje pesmic na pamet. Kakšen dober občutek je, ko jo znaš in jo zdeklamiraš brez napake. Najprej se z njo mučiš, a nagrada je tako dobra. Posebej všeč mi je tudi kratka avandgardna poezija, saj je tako jedernata, v oči zbadajoča, smešna, satirična in da ti misliti. Stavki, ki imajo v sebi močan stokratni pomen so itak najhudejši. Tako torej… nova kategorija: avantgardna P.

Tu je že prva:

Končno sem le izbrala čas in jih kupila. Karte za Maroko. Za podaljšane prvomajske počitnice. Novo. Afrika. Sonce. Kultura. Rjava koža. Morje. Puščava. Valovi. Oddih. Dogodivščine. On. Končno.

Veste kaj zadnje čase vedno pogosteje opažam? Stoječe in čakajoče pešce pri prehodih, pri katerih bi mogli za zeleno luč pritisnit gumb. Res neverjetno kolikokrat. Kar stojijo in čakajo medtem, ko se po prometu v križišču vidi, da bi že zdavnaj lahko bila zelena luč. Kako pa to da meni, ko pridem do takega semaforja vedno rata pritisnit tipko? Danes in včeraj se mi je zdel prizor kar grotesken. Sem namreč bila s kolesom in se pri rdeči ustavila na kolesarski in ne čisto pri drogu. Okoli semaforskega droga pa kar nekaj ljudi, ki so čakali. Hitro sem vidla, da guma še nihče ni pritisnil in zato stopila s kolesa ga pustila tam, in se zgužvala mimo ostalih da sem pritisnila gumba. Takoj se je prižgala zelena. Sama pri sebi sem se tako smejala… faaak folk res kar stoji in sploh jim ne pade na misel, da je treba pritisnit gumb. Pa čeprav je ta tam že nekaj let. Res je v zadnjem času nekaj novih tako zorganiziranih križišč, pri teh bi še razumela, da ti takoj ne kapne na pamet. Razumljivo bi tam čakal en cikel menjave zelenih luči v križišču, ampak potem za božjo voljo bi pa že pogledal če ima morda ta semafor gumb. A to se očitno ne dogaja ljudem če so okrog njih drugi, pravtako čakajoči osebki. V avtomobilu kjer smo sami, so pa vsi tako živčni pri semaforjih in vsem se tako hudo mudi. Tale čredni nagon je res zabaven, še vedno tako dobro deluje…

Želela sem dati takle naslov: SOF in Fotografska Krka razstava, pa se žal v naslovu ne da črtati besed. No, zdaj pa od začetka… Kakšen dan! Že ob osmih zjutraj smo morale biti pri maskerju in stilistki, da sta nas uredila za kratek nastop na SOFu. Ble smo super, samo manjkalo je pravo občinstvo. Najbrž naročniki niso bili čisto zadovoljni. Ampak nismo me krive… bil je res prečudovit sončen dan in razumem čisto vsakega, ki je bil raje na sončku kakor na eni reklamni predstavitvi v zaprti dvorani. Sploh pa se itak ne sekiram, ker je šlo bolj za komercialne namene. Meni je šlo bolj za to, da si naberem kilometrino izkušenj. Tako smo ostale prepuščene same sebi in hitro popihale iz Bernardina v Cacao bar v Portorožu. Tisti prijeten house ob morju in na sončku je res prijal, da o kokosovem šejku sploh ne govorim, mmmmjami. Žal sem morala pohiteti v Lj, ker sem vskočila na job vsaj za dve uri, ker nam manjka delovne sile in bi sodelavka morala ostati cel dan. Tako sta ji bile prihranjeni vsaj dve uri. Žal na račun mojega sončka in morja. To pa še ni vse. Vedela sem, da je danes otvoritev prenovljene Galerija Fotografija in otvoritev razstave Krkinega natečaja, na katerem sem sodelovala z eno potencialno in drugo kar lepo fotko. Nisem pa vedela, da smo danes vsi sodelujoči zjutraj domov dobili pošto z obvestilom, a smo sprejeti v ožji izbor ali ne. Ko sem to izvedela sem na vse pretege skušala dobiti nekoga, ki bi odprl pismo zame in mi povedal. In dejansko sem prišla v izbor dvajsetih!!!! Resnično navdušena in potem vedno bolj živčna sem napeto čakala na razstavo ob osmih, do takrat, ko sem tudi delala. Nervirala sem sodelavca se smejala, jamrala, skakala, živčno razlagala blablabla in končno je bila ura osem. Tam sem bila en,dva, tri saj je v isti ulici kot službica. In zdaj prihaja ta seveda kritičen del…

Draga Krka si je naredila mega reklamo in v glavnem bi dogajanju v galeriji lahko rekla blagoslov Krkinim novim izdelkom. Uganili ste…nisem dobila nagrade, a vendar verjamete ali ne, to ni razlog za moje razburjanje. Naj nanizam nekaj motečih elementov: naslavljanje gostov je šlo po vrsti nekako takole: dragi magistri, dragi sodelavci, dragi Krkini prijatelji, drugi gostje in fotografi. V galeriji so zadnji naslovljeni fotografi, vse to seveda v moškem spolu. Zanimivo tudi nagrajenci so bili sami moški. Dalje, večina govora je bila o Krkinih izdelkih in ne o fotografijah. In kljub temu, da je bilo celotno prtilično predverje namenjeno Krkinim reklamam so na mizi pod nagrajenimi slikami razstavili tudi svoje izdelke. Od tablet do krem. Tablete seveda tudi ven iz škatljic. Ogabno, ogabno, ogabno,… kakšna estetska predstavitev fotografij NARAVE če so pa spodaj tablete! Galerija je drugače popolnoma vredu, bela in osvetljena tako kot druge. Le da pri drugih še nisem videla tako razstavljenih izdelkov sponzorjev. No, pa se vrnem na fotografije. Nekaj finih, zanimivih in lepih. Nekaj popolnoma brezveznih, ”na prvo žogo” šklocnjenih fotk. Nekaj ne čisto v skladu z navodili natečaja. In zmagala je ravno prva žoga. Izjemno primerna za reklamo - brez pomenska in brezizrazna, a barvita. Cvet v makro stilu z naslovom pobranim iz navodil. Žal me tudi ne spominja na to, na kar naj bi spominjala narava v tem natečaju. Na žensko. A Krka si je zaželela le fotk, ki spominjajo na kožo za njihove kremice. Ja zmagovalno so dobro namazali s kremico. Namazati pa bodo mogli tudi svoje roke. Zakaj moram imeti spet pomisleke, da je vse zmenjeno? Zakaj se mi zmagovalne fotke (z izjemo drugouvrščene) ne zdijo dovolj dobre, da bi to bile?

Tu bom raje nehala. Moram pa reči, da sem ponosna sama nase, ker sem res zadovoljna s svojo razstavno fotografijo. Izraža popolno milino ženske. Hvala tudi Urošu, čigar fotoaparat jo je ujel. Neverjetno lepa je, sem ugotovila danes. In spodaj piše moje ime. Skoraj. Zame je to dovolj lepa nagrada, a saj veste, ko si tako blizu zmage in se ti nekaj še ne zdi dovolj pravično, ti to odvzame del zadovoljstva. Še posebej, ker mi je edina prisotna fotografinja iz žirije povedala, da je mojo želela zraven, da sem bila v zelo tesnem izboru. Ampak priznam, moja fotka ne bi bila tako dobra reklama… namena natečaja seveda ne smemo pozabiti…

Res sem zmatrana od vsega, grem spat. Tam me noben ne sekira

Danes sem se odločila, da objavim nekaj iz mojega študijskega dela. Je namreč tako, da vsebuje mnogo zelo aktualnih, relevantnih družbenih tem, ki jih včasih po svoje pišemo tudi v blogih. Gre za razmišljanje o tekstu Nataše Velikonje, Homoseksualnost in politika:

“Gejevska in lezbična skupnost stremi k ustaljenim, institucionaliziranim oblikam družbenega življenja in se pri tem sooča s hudo reakcijo socialnega sistema, saj vsakršna deviacija pomeni ostro grožnjo in nevarnost. Je tabu – nekaj zabrisanega, a slutenega, daje obstoj Nam, s tem, ko se sklicuje na Druge – tuje, drugačne vendar ne nepoznane, saj so natančno določeno nesprejemljivi. Eno tako obravnavanjih polj je spolnost: ogrodje societalnega, podlaga kulture, kodirana seksualnost in pogoj družbenih vezi. Tabuji povezani s spolnostjo so najuspešnejši in tudi težko spremenljivi.

Homoseskualnost je označena in fiksirana kot drugačna realnost, ostaja skrita, neimenljiva, neprepoznana in zato je v javnosti ni. Je v polju tabuja in v polju prepovedi. Hkrati je torej ni (je zanikana) in je (je prepovedana).”

Kdor je prebral naj mi pove, kaj mu tak tekst sploh lahko pove. Kaj razmišljanja vredno? Zame gotovo… Če vam je všeč kdaj prebrati tudi kaj takega na blogu, brez problema objavim še kaj daljšega. Materiala je ogromno…

Veste kaj je improvizacijsko gledališče? Za moje pojme je to najbolj inovativna, drzna, riskantna, zanimiva in do konca zabavna oblika gledališča. Igralec nima teksta, nima rekvizitov oz. jih ne sme imeti. Vse kar ima je oder, soigralce, gledalce in svojo iznajdljivost. Je tudi najbolj naraven način igranja (ni tekstov, ni porabe papirja :D, hec), saj si v vsaki sekundi na odru lahko v totalno drugi situaciji, ker situacijo igralci skos spreminjajo ti pa nimaš pojma kaj bodo naredili in lahko le v neslednji sekundi narediš nekaj nazaj ali pa ne. Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Za predstavo nikoli ne veš kdaj bo nepoznabno in kdaj se boš režal igralcu ki ostane brez vsega, izgubljen na odru. Do dobrih improvizatorjev že dolgo čutim deep respect. V resnici pa smo po malem vsi improvzatorji vsak dan. Le da so ti dobri to pripravljeni početi pred publiko. Res zanimiva stvar. Si predstavljate, da ste vi v taki vlogi, na odru z nekom za katerega nimate pojma kaj bo naredil, v soju luči pred publiko? Zelo terapevtsko je, vrjemite.

Karte so za danes že nekaj časa razprodane, če pa vas zanima in še nikoli niste slišali za kaj takega, si poglejte njihovo stran in si vzemite kak drug večer čas za predstavo.

Ker je danes to aktualna tema, naj dodam le, da je vsekakor bolje spontana predstava kot izgubljanje časa s komentiranjem ali celo gledanjem igrane resničnosti Big Brotherja. Postrezite si raje z nečim okusnejšim, vrednejšim in zabavnejšim. Na izbiro so namreč tudi take stvari. Manj se boste sekirali za bedarije ki se vrtijo in pišejo dandanes.

Hja, takole se zgodi, da človek ostane brez interneta. Moram rečt, da nisem zaradi tega imela nobene osebne krize, ker je bil moj vsakdan tako ali tako poln novih in starih obveznosti. Tukaj nikakor ne jamram, ker sem človek, ki če ni zvečer zmatran, ni zadovoljen. Če nimam vsaj 3 različne zadeve v dnevu se ne počutim dovolj aktivno. Rada s kolesom šibam sem ter tja. Kar nekaj zanimivih sem in tja je bilo. Recimo eno snemanje, igra v gledališču, fotkanje, natečaji, službica,.. ja ja kar fino vmes so padale razne zanimive debate, tudi na faksu. Analize fotk, reklam, popularne glasbe in popularnega na splošno, alternative,… Življenje zna biti kar zapleteno in zanimivo…no pa dovolj o tem času, ko me ni bilo. Na vrsti so nove teme! Upam, da čimvečkrat popestrene z filmčki in fotkami.

Imam pa hudo željo po popotovanju. Lani sem bila v tem času v Barci. UF res bi nekam šla…

V Barceloni mi je neznansko vešč to, da ima vse, kar potrebuje malo bolj eksotično evropsko mesto. Ima lep center, metro, plaže, klube, bare, chupiterije, restavracije, dobre trge, lepe Gaudijeve ploščice,… vsemu temu je dodan še španski temperament-siesta, strpnost, glas ulice in ustvarjalnost.

Le majhen sprehod pa najdem okoli sebe 1001 stvar. Mnogo takih, ki me razžalostijo in vsake tolko časa tudi kakšno, ki me totalno pozitivno preseneti. Od vsake vam danes nudim po eno. Dovolj besed, evo vam posnetke:

In to naj bi bila elitna soseska! My ass! Verjetno mi ni treba še enkrat poudarjat kako primarno za človeka in prihodnost se mi zdi recikliranje in nasploh bolj zavestno ravnanje. Tega pa ne dojamemo in nič ne naredimo. Jst ne bom čakala križem rok…

No, še nekaj. Na koncu posnetka se vidi tudi to, da je en smetnjak še kar poln s paprijem. Te kartone sem tja vrgla včeraj, je pa res, da je še nekaj sosedov, ki znajo smet vreč tja kamor paše. Vesela sem, da obstajajo.

Druga zadeva:

Kot zvesti kolesarki, ki se ji je že ničkolikokrat zgodilo, da so jo vozniki avtomobilske šare ogrožali me je tale plakat na drogu res presenetil.

Jebeno dragi Simon, da si pred 16imi leti spizdil s kraja nesreče, ampak pohvalno, ker si očitno v tem času postal mnogo moralnejši.

ps: Se opravičujem, ker je pri drugem posnetku fokus zanič. Šele zdaj sem videla, da bi bilo mnogo bolje če bi snemala manj blizu.

Mama me je še enkrat uročila, ko mi je pred odhodom rekla: ”to boš sigurno zbolela”. In res, po najboljšem žuru ever, sem naslednji dan v Kopru očitno malo preveč gledala čez okno, ko je pihalo. Ja to je bilo to. Ni krivo vdihavanje istega zraka s tisoč ljudmi, ampak veter ;). Torej uradno povem, da zaradi vetra zadnje dni smrkam in kašljam ter zapostavljam tale blog. Se bom kmalu oddolžila s kakšno debato. Do takrat pa lep pozdravček!