Sijaj sončece

Vemo, vsi smo zaposleni. Tudi jaz. Ampak ko takole večkrat kličem, pokličem, sprašujem, se ponujam in čakam postanem počasi zaskrbljena in žalostna, ker vas pogrešam. Pogrešam tisto povezanost, ki jo imaš z ljudmi s katerimi si vsak dan skupaj v gimnaziji. In najboljše prijateljice, ki smo se tako videle vsak dan. Ob dežju, soncu (to je bilo daleč najlepše), ob kontrolkah, na koncu konference, tudi med počitnicami…skoraj vsak dan. Zdaj je vsaka ucvrla svojo pot, vsaka na drugem faksu, z drugačno službico in novimi kolegi. Zelo zapleteno in komplicirano nas je spraviti skupaj. Prvo leto je še nakako šlo. Letos pa sem mnogokrat v izzivu usklajevanja že pogorela. Ampak si tega iskreno želim. Ker se edino z vami počutim stoodstotno zrelaksirano, živahno, klepetljivo in zanimivo. Res. Vem, da imam še mnogo drugih znancev, kolegov, prijateljev, a pri nobenem od njih nisem čisto taka kot sem. Pri enih sem fenica glasbe, pri enih surferka, pri tretjih borderka, prodajalka, varuška, improvizatorka, pri stotih študetka, družboslovka,…. ampak nikjer nisem vse. Razen z vami. Z vami sem definitivno vse in kar čvekam in žarim energijo od zagnanosti po tem, da vam vse povem, vse razložim, vse podoživim z vami. Res si želim snidenja in to hitro! Drugače bo korenina naše povezanosti začela umirati in se izgubila v zemlji vseh ostalih obveznosti.

In drugi prijatelji…tudi vi ste vsi po vrsti nekam poniknili. Če imaš punco, ti še ni treba zapustiti vseh ostalih. Ali morda samo mene. Tudi sama imam že nakaj časa lepo zvezo in vem, da se da uskladiti oboje. In kdaj iti tudi sam s prijatelji ven. Gotovo je to dobro zate, zanjo in zame. Manjka mi tudi cela naša družba. Skupaj smo bili dve poletji in tudi med letom skos hodili žurat. Imeli smo se res fenomenalno…surfali smo, kuhali, se sončili, nakupovali, pili in non stop smejali..vse skupaj. Zdaj vas kličem, vabim, predlagam,..nekdo je zmatran od službe, drugi od faksa in zaseden, tretji bluzi,… Ampak ne bom kar tako popustila. Dam vam nekaj časa, da se spomnete naših dni. In potem nazdrvljam na nove dogodivščine in žure. Žure na plaži ob glasbi bobnov, z bosimi nogami zakopanimi v pesek in sangrijo v želodčku.

Res vas pogrešam…prijatelje, ki ste mi zadnjih nekaj let pomenili največ, sedaj pa nimamo več časa, da bi se dobili. Rada vas imam, ker je čiiisto vsak od vas nekaj posebnega. Od vsakega sem se nekaj naučila. In postala boljša. Boljša v igri lajfa. Igri spoznavanja in komuniciranja. A včasih se zdaj, brez vas zalotim, da mi manjka vzpodbude in samozavesti. Da se znajdem pred novimi kolegi in nevem kako bi se obnašala. Kaj je to? In jaz, ki sem komunikativna. Enostavno nisem s srcem pri stvari. Ti novi ljudje me ne veselijo tako kot ste me vi. To se dogaja že nekaj časa. Sem kriva jaz, ker se z njimi ne morem sprostiti, oz. se le redko kdaj? Skušam biti najboljša možna v njihovih očeh, pa potem celo obžalujem izrečene stavke. Res čudno in totalno ne jaz. Moram se privaditi novemu okolju. Drugače bom še naprej takole nesigurna. Tačas pa si vas želim, da vam to povem!