Sijaj sončece

Že kar nekaj let je od zadnjega obiska…in tudi današnji ni bil načrtovan. Z malim nečakom sva šla čisto slučajno, ker je bil še malo bolan in ni smel v vrtec, a preveč živahen, da bi ostala doma. V tem času odkar me ni bilo, smo dobili žirafe in leva nov, atraktiven bazen (no ja leva sta tudi nova kakor se spomnim je prejšnji poginil). Ampak že od vedno je žival, ki me v živalskem vrtu in nasploh najbolj impresionira slon. Tudi danes sem ga kar nekaj časa opazovala in si želela, da bi se ga lahko dotaknila. Nazadnje sem enega te vrste videla v barcelonskem živalskem vrtu, ko mi je iz dlani izsesal pistacijo. Gotovo pa nikoli ne bom pozabila mojega prvega tako zelo želenega in pretresljivega srečanja s slonom. Bila je verjetno ista ljubljanska slonica, ki sem jo videla danes. Vem, da sem si že ko sem jo od daleč zagledala takoj totalno prekrila oči s celo roko. Vem, da sem imela oblečen rdeč pulover in vem, da sem bila tam z očijem in sestro. Spomnim se tudi zakaj me je postalo tako strah. Tista pokončno postavljena debla in jarek okoli nje se mi enostavno niso zdeli dovolj veliki in močni, da bi zadržali tako veeliiikega slona. Stara pa sem bila ene štiri leta, toliko kot je sedaj moj mali nečak. Ampak on danes niti slučajno ni nanjo gledal s takim strahospoštovanjem. Celo igral se je pri žičnati ograji pred jarkom medtem, ko je bila Ganga tik pred njim. Zanimiva razlika.

Moje občudovanje do slonov se je očitno začelo kar zgodaj, se okrepilo v osnovni šoli, ko sem delala referate o slonih in gimnaziji, ko sem gledala dokumentarce o njihovi inteligenci. Najbolj se mi je v spomnim vtisnilo to, da lahko sloni sami prepoznajo drugega mrtvega slona po njegovih kosteh in nato v krogu žalujejo za njim. Ugotovili so tudi, da med seboj posebej lahko komunicirajo z glasovi tako nizke frekvence, da jih človeško uho ne zazna. Ta namreč potuje po zraku veliko dlje od drugih frekvenc. Še ena neverjetna stvar, ki se je začela pri tej vrsti dogajati je to, da se v zadnjem času rojevajo brez okljev. Kakor, da bi narava sama poiskala vzrok njihovega umiranja in izginevanja in poiskala rešitev. Največ pa mi seveda pomeni, ko jih vidim. Sicer so res v ujetništvu, a vseeno. Ko sem se Gange pred leti dotaknila mi je bilo to nekaj tako čarobnega. In lani v Barceloni sem prav čutila, kako me opazuje.

Kar se tiče problematike ujetih živali nimam še čisto urejenega mnenja. Po eni strani se mi zdi fino, saj je to skoraj edini način, da ljudje vidimo take živali in smo morda s tem bolj zavedni njihovega obstoja. Po drugi strani pa mi, ko vidim tigra kako dela že tisoči krog po ustaljeni poti na njegovem malem ozemlju postane žal. Vseeno so prisiljeni živeti v povsem drugem okolju od njihovega naravnega, kljub temu, da si ga skrbniki trudijo posnemati. Nihče jih ne vpraša če se strinjajo. Morda se mi na tem nivoju zdi še najtežje za velike ribe, delfine in celo kite, ki so v ujetništvu. Njihove mišice, velikost in živahnost so še večje, bazeni pa izjemno dragi v primerjavi z navadnim kopnim teritorijem in zato manjši.

Ko sem popoldan na travel channel videla reklamo za Indijo v kateri se slon kopa v naravi in si pihne vodo iz rilca v zrak nad glavo mi je zapasalo potočiti solzo, saj se mi zdi ta prizor enostavno tako zelo lep, da težko pojasnim. Videti nekaj takega v živo je zame nekaj največjega in najlepšega. Spomni me na to kako prečudovita je ta Zemlja, kako prostrana, ogromna in koliko živih bitij živi na njej. Kar neverjetno. In ZATO jo MORAMO čuvati!

kje: Barcelona, kdaj: april 2006, avtor: jst.

Vemo, vsi smo zaposleni. Tudi jaz. Ampak ko takole večkrat kličem, pokličem, sprašujem, se ponujam in čakam postanem počasi zaskrbljena in žalostna, ker vas pogrešam. Pogrešam tisto povezanost, ki jo imaš z ljudmi s katerimi si vsak dan skupaj v gimnaziji. In najboljše prijateljice, ki smo se tako videle vsak dan. Ob dežju, soncu (to je bilo daleč najlepše), ob kontrolkah, na koncu konference, tudi med počitnicami…skoraj vsak dan. Zdaj je vsaka ucvrla svojo pot, vsaka na drugem faksu, z drugačno službico in novimi kolegi. Zelo zapleteno in komplicirano nas je spraviti skupaj. Prvo leto je še nakako šlo. Letos pa sem mnogokrat v izzivu usklajevanja že pogorela. Ampak si tega iskreno želim. Ker se edino z vami počutim stoodstotno zrelaksirano, živahno, klepetljivo in zanimivo. Res. Vem, da imam še mnogo drugih znancev, kolegov, prijateljev, a pri nobenem od njih nisem čisto taka kot sem. Pri enih sem fenica glasbe, pri enih surferka, pri tretjih borderka, prodajalka, varuška, improvizatorka, pri stotih študetka, družboslovka,…. ampak nikjer nisem vse. Razen z vami. Z vami sem definitivno vse in kar čvekam in žarim energijo od zagnanosti po tem, da vam vse povem, vse razložim, vse podoživim z vami. Res si želim snidenja in to hitro! Drugače bo korenina naše povezanosti začela umirati in se izgubila v zemlji vseh ostalih obveznosti.

In drugi prijatelji…tudi vi ste vsi po vrsti nekam poniknili. Če imaš punco, ti še ni treba zapustiti vseh ostalih. Ali morda samo mene. Tudi sama imam že nakaj časa lepo zvezo in vem, da se da uskladiti oboje. In kdaj iti tudi sam s prijatelji ven. Gotovo je to dobro zate, zanjo in zame. Manjka mi tudi cela naša družba. Skupaj smo bili dve poletji in tudi med letom skos hodili žurat. Imeli smo se res fenomenalno…surfali smo, kuhali, se sončili, nakupovali, pili in non stop smejali..vse skupaj. Zdaj vas kličem, vabim, predlagam,..nekdo je zmatran od službe, drugi od faksa in zaseden, tretji bluzi,… Ampak ne bom kar tako popustila. Dam vam nekaj časa, da se spomnete naših dni. In potem nazdrvljam na nove dogodivščine in žure. Žure na plaži ob glasbi bobnov, z bosimi nogami zakopanimi v pesek in sangrijo v želodčku.

Res vas pogrešam…prijatelje, ki ste mi zadnjih nekaj let pomenili največ, sedaj pa nimamo več časa, da bi se dobili. Rada vas imam, ker je čiiisto vsak od vas nekaj posebnega. Od vsakega sem se nekaj naučila. In postala boljša. Boljša v igri lajfa. Igri spoznavanja in komuniciranja. A včasih se zdaj, brez vas zalotim, da mi manjka vzpodbude in samozavesti. Da se znajdem pred novimi kolegi in nevem kako bi se obnašala. Kaj je to? In jaz, ki sem komunikativna. Enostavno nisem s srcem pri stvari. Ti novi ljudje me ne veselijo tako kot ste me vi. To se dogaja že nekaj časa. Sem kriva jaz, ker se z njimi ne morem sprostiti, oz. se le redko kdaj? Skušam biti najboljša možna v njihovih očeh, pa potem celo obžalujem izrečene stavke. Res čudno in totalno ne jaz. Moram se privaditi novemu okolju. Drugače bom še naprej takole nesigurna. Tačas pa si vas želim, da vam to povem!

Danes zjutraj oz. dopoldne me je presenetil zvok harmonike pod blokom. Od filma Amelie in mojega rednega potepanja po Parizu dalje imam ta ištrument (razen v turbo folku, se razume) rada. Tako se ob prijetni magdalenici spomnem na Pariz, odprem okno in kukam. Kaj takega se namreč v naši pusti soseski ne dogaja. Kmalu sem tudi pomislila na to, da je to pravi blog dogodek, ki ga lahko video dokumentiram. In glej ga, tukaj je:

Če se je morda tole “fehtanje” zdelo komu (sosedom) neprimerno in po domače rečeno cigansko, se je meni nasprotno, zdelo vredu, zanimivo, zabavno, multikulturno,…. Počnejo kar znajo (igrajo harmoniko) in s tem služijo, torej delajo čist isto kot mi slovenčki. In naj še kdo reče, da cigani samo kradejo. Ne, tudi čist prijazno ti v soboto dopoldan pridejo pod okno igrat harmoniko. In za en evro se zraven še nasmejejo.

Verjetno ste vsaj približno zasledili, da je Al Gore skupaj z bogatašem razpisal 25 miljonov dolarjev nagrade za znanstvenika, ki bo odkril nov način zmanjševanja količine CO2 v zraku. Sprva se mi je zdelo waaaw super, spet nekaj govora o okoljevarstvu, spet nov korak na bolje. Potem pa sem se zamislila in ugotovila, da je to velika neumnost. Zakaj? Ker bodo sedaj ljudje, prebivalci naše Zemlje, čakali, upali in mislili, da bo en krasen izum popravil vse slabo. Predstavljali si bodo, da bo velik ventilator izsesal škodljive pline iz ozračja in jih poslal daleč v vesolje. Je to realna rešitev? Izum, ki bo ščistil ozračje? Menim, da ne. Nikakor takega izuma ni mogoče kar tako, brez drugih posledic izvršiti. In bralci Dela in številnih drugih časopisov ter medijev so s to Al Gorovo akcijo dobili ravno upanje na nekaj takega. Upanje in hkrati izgovor zakaj lahko še vedno živijo konformno zahodnjaško življenje z avtomobili in minimalno skrbjo za okolje. Veliko bolj pomembno, smiselno in edino učinkovito pa je v resnici zmanjšanje onesnaženja vsakega posameznika. Kdaj bomo končno to dojeli?

Ps: Ne me narobe razumeti, Al Gora zelo cenim za njegovo delo, saj je pokazal probleme in tudi rešitve, ki jih lahko uresničimo posamezniki. Ampak z backup planom jih je pa žal… zasenčil.

Spet sem preživela nekaj ur ob gledanju fotk. Nevem kaj mi je, da jih tok lahko gledam, občudujem in z njimi obujam občutke, ki so takrat bili, ko je bila fotka slikana. Zato današnja objava ne potrebuje veliko besed, imela pa bo veliko fotk… Res ste fenomenalne!

nisem avtorica vseh, ampak saj mi ne zamerite

Novi Sad, Irska, London, Barcelona, Francija, Romunija, Hvar,… ZEMLJA!

3 leta in pol je vztrajno plavala v krogih v svojem kajpada okroglem akvariju, brez dodatnega kisika ali česarkoli razen lepih kamenčkov in školjk. Jap, skoraj 3 leta in pol, od oktobra 2003. V času njenega življenja se je zgodilo marsikaj pomembnega tudi za njeno vrsto, med drugim sta MythBreakerja pokazala, da nimajo le 2 sekundi spomina, temveč da jih človek lahko celo kaj nauči. Zelo zanimivo za zlate ribice, če pomislimo na to, da je bilo učenje ključno za preživetje naše vrste in nastanek kulture.

Kari, lepo si plavala s svojim vedno lepšim repkom. Upam, da če si bila moškega spola ne zameriš preveč, ker smo te imelo za žensko zlato ribico. Ljudje si pač večkrat radi kaj izmislimo…

Svetovni znanstveniki so v Parizu potrdili da smo ljudje krivi za globalno segrevanje! ALELUJA! Poročilo Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC) Report je sestavilo 2000 znanstevnikov s 150 držav.

In zakaj smo potrebovali tako dolgo in toliko znanstevnikov, da smo ugotovili otročje lahko uganko?

“In a related story, a think tank partly funded by Exxon Mobil sent letters to scientists offering them up to $10,000 to critique the IPCC report’s findings. A recent report from the Union of Concerned Scientists said Exxon spent $16 million between 1998 and 2005 funding “organizations that seek to confuse the public on global warming science.” citirano s strani stopglobalwarming.org.

Ljudje s katerimi se prepiram o resničnosti in neresničnosti globalnega segrevanja bi lahko počasi nehali vrjeti tem izmišljotinam. V dokumentarcu o globalnem segrevanju Fox newsa naprimer reče nek znanstevnik “Global warming is not a problem from my point of view.” Verjetno je šel zaradi te izjave na eksotične počitnice za cel mesec. Da o še vedno čudni razlagi globalnega mračenja, ki naj bi ustavljalo globalno segrevanje sploh ne govorim. Mar ti ni jasno, ko pogledaš čez okno, da nekaj na Zemlji ne delamo prav? Da tisti dim iz visokega dimnika ni vredu? Da gužva na cestah in kilometrske avtoceste niso naravne?

Ja še ta štorija. Na bruhanje mi gre, ko nekdo reče, kako to da nafta in kakšne kemikalije in recimo plastika onesnažuje če je pa naravna. Seveda ima vse svoj vir na Zemlji ampak naša pretvorba in uporaba tega vira žal ni naravna. Nafta je naravno v notranjosti Zemlje. Mi jo pa črpamo ven, jo predelamo, dodamo še kakšne kemikalije, jo vbrizgamo v motor avtomobila tako, da nakoncu pri izpuhu v zrak uhaja strupen plin. In se potem še tolažimo s tem, da je to naravno! Ne, ne to pa ne gre. Kar človek dela z viri niti slučajno ni naravno.

V zadnjem letu sem videla štiri filme, ki so me zagotovo spremenili. Kljub temu, da ima vsak film tudi svoj interes, je v njih veliko dobrega in resničnega. Njihovo sporočilo je pravo in tudi mnogo informacij v njih. Prvi je Neprijetna resnica… verjetno film, ki mi pomeni ogromno, ker je in ker mi daje največje upanje za našo Zemjo. Drugi je Darwinova nočna mora, o katerem sem že govorila. Z njegovo pomočjo se spoznala resničen vzrok vsega hudega v Afriki in zraven paše še Krvavi diamant, ki kljub okusu Holliwooda le temu močno stopi po robu in kaže iste vzroke za afriško trpljenje. Naše izkoriščanje. In zadnji, sicer malo manj pomemben je Zašpehan narod. Videla sem ga na Liffeu. Na kratko: živali ne bi smele živeti samo zato, da jih ubijemo.

Hvaležna sem tem štirim filmom, ker so mi skladno z mojim osebnim razvojem spremenili in mojim dvomom dali sliko. S to sliko sem lahko oseba, ki manj uničuje svet. Takšna sem pač postala. Takšna, da mi ni vseeno.

Vsi filmi trenutno igrajo pri nas. Če vam ni vseeno kakšnega poglejte, če vam je vseeno poglejte vse.

Takole sem se tudi jaz podala v malce bolj interaktivne blogovske vode. Tadaa moj prvi video, sicer je bolj dolgočasen - posledica rahlega razočaranje nad mojimi sosedi ;). A vsaj v širši družbi se je nekaj govorilo, celo v medijih so namenili temu pozornost. Vseeno zna biti to pesek (en pesek, ki ni niti kamenček) v mozaiku proti onesnaževanju.

Moj glas je še malo bolj shy

Danes pet minut do osmih ne pozabit ugasnt lučk. Če ne zaradi tega, ker bi s tem kaj prihranili pa zato, da poveš soseski, da ti je mar. Ravno to je v boju za bolj ekološki način življenja zelo pomembno. Poveš ljudem okoli sebe, da paziš na potrošnjo in porabo energije in s tem priznaš da ti ni vseeno. Morda bo sogovorec tudi sam naredil kakšno spremembo. In tako bomo nekateri na koncu vsaj rekli: potrudil sem se.