Sijaj sončece

Gosta megla, da se zunaj komaj diha že cel dan leži v ljubljanski kotlini. Me je kar malo potolažilo, da je v mojem mestu še lahko megla. Letos jo je nenormalno malo. Ob tem pa se je nekomu porodila aktualna šala:

’’Tale megla danes v Lj, a je še vedno? To so postavil dimno zaveso, zarad evra. Boeingi bi velik težje strmoglavli v Cankrajev dom.’’ by Napo na RadiuŠtudent

To, kar se je pa zdaj zgodilo je pa res tumač. Ena oseba išče stanovanje v Ljubljani, je iz Kanade in erasmus študentka. Stanovanje ravno takrat oddaja moja sestra, vendar ji ga zaradi komplikacij ne odda.

Pred dobrim mesecem nas na faksu profoksa prosi, če bi sodelovali nekaj z erasmusi, ker pravijo, da ne poznajo nobenega slovenca. Fino si mislim, lahko sodelujem tudi jaz. Pustim svojo številko in komu jo pripiše profesorica? Kanadčanki. Ko to ugotovim, sem čisto paf, a vseeno sodelujem in peljem osebo na kosilo in izlet, ne da bi ji povedala, da je moja sestra tista, ki ji ni oddala stanovanja. (Upoštevajte, da je na našem faksu veliko predmetov, erasmusov in predvsem študentov.)

Predvčerajšnjem fant izgubi mobitel na Dunajski. Ob treh ponoči kliče ta ista oseba iz fantovega mobitela na mojega. Že takoj po glasu in angleščini jo spoznam. Od šoka kar odložim.

Matematiki bi šli v takem primeru gotovo računat verjetnost teh zaporednih dogodkov. Že od uča pa lahko povem, da je izjemno majhna. Tam nekje blizu zadetka na lotu:)

Ja, spet me matra ekologija. KHm Khm ali je še kdo danes zaznal nenormalno topel dan? Ne le dan, cel teden, celo zimo! Že ponoči, ko sem se vračala iz mesta sem slišala ptičje petje, takšno kakršno je običajno za začetek pomladi. Žvrgolenje se je nadaljevalo še celo jutro, dokler ga niso preglasili motorji avtomobilov. Ne samo to, tudi v svoji tanki jakni me ponoči ni čisto nič zeblo. Jakni, ki jo nosim poleti zvečer, kadar je malo bolj hladno. In dopoldan ko sem šibala na faks mi je v tej isti jakni postalo vroče. Slekla sem si jo, in sredi januarja stala pred faksom v jopici. Nimam čisto nič proti sončku in lepemu vremenu, ampak ljudje JANUAR JE! Svojega zimskega plašča letos sploh še nisem oblekla!

Ptički, ki se ženijo bodo morda kmalu dobili jajca. Še en morda gre zimi, ki se pojavi marca. In kaj bo z mladimi ptički! Pocrkali bodo, kaj pa drugega. Tudi drugje se že zdaj pozna vpliv tople zime. V trgovini kjer delam ljudje ne kupujejo toplih bund, opreme za smučanje in bordanje tudi ne, kaj šele čevljev za sneg. Že zdaj se poznajo spremembe, le kaj bo čez nekaj let. To bo cela drama. Ampak folk še kr ne dojame da mogoče, MOGOČE pa te temperature niso najbolj normalne. In da mogoče, MOGOČE nekaj ni vredu!

Lansko zimo je prvi sneg v Ljubljani padel 25.11. Kar pogrešam zimsko idilo in to kako narava skrije vse grdo in očisti naše ulice. Skrije ceste, ustavi avtomobile in morda celo ni treba v šolo. Vem, pljundra je neizogibna, a ljudje, ki zaradi nje preklinjajo čez sneg se močno motijo. Sneg ni nič kriv, umazano pljudro si naredimo sami.

Zadnje čase sem kar precej zaposlena in imam kar nekaj opravkov. Najprej na faks, potem na job, zvečer na obisk k fantu, vmes pa se najde še kakšen zobozdravnik ali pa spet faks. Torej časa za šport ni, razen tistih nekaj trebušnjakov zvečer ali pa mogoče frej dan za bordanje (to sezono le enkrat). In kaj je torej tisto kar mi pospeši utrip? Tek za avtobusom! Neverjetno kolikokrat se mi je v zadnjih dneh zgodilo, da sem šla od doma zadnji trenutek in tekla že kar od vhoda v blok ter prispela na postajo ravno, ko se je tja pripeljal pravi bus. Če ga ne bi ujela bi že mnogokrat zamudila job. Uf res nevem komu naj to pripišem, ampak super je Tudi vi kdaj laufate za busom?

 

Fotka posneta z eos 500 na ČB film.

Posnete lansko leto konec marca. Ja bilo je že prav prijetno toplo. Med zimo se pogosto spomnim na poletno razpoloženje in energijo, ki je čisto drugačne od zdajšnje.

Slovaška megla

Nekaj dni sem potrebovala, da sem dojela, da tolarjev kmalu dejansko ne bom ve; uporabljala. V tujini sem evre brez problema, ampak ko jih vidim pri nas mi je čudno. Hecno je stanje na bankomatu, račun v trgovini, opozorilnik o stanju na mobitelu, računi za elektriko, vodo, vse v evrih. Danes sem bila resnično pahnjena v realnost, saj je moj študentski job delo v trgovini. Račune vseh strank sem po štirikat preverjala. Vmes me je večkrat zagnala panika o šiiit kako samo 29,17 za pas, ojoj pozabila sem vtipkati ničle pri plačilu s kartico. Res, da mi je naslednjo sekundo odleglo, ko sem se spomnila v čem je fora. Ampak z gotovostjo lahko rečem, da bom tolarje pogrešala. Točno sem poznala razliko med 500 in 1000 ali med 12990 in 15990. Sedaj je to 2 in 4 ali pa 54 in 66…res čudne številke… Zdi se mi, da med nami ne veliko ljudi, ki bi bili blazno navdušeni nad menjavo. Res smo imeli lep denar, barvit in oseben. Tukaj gre morda tudi za izgubo enega znaka naše svobode od osamosvojitve naprej in tako delček našega nacionalnega ponosa. Naš nacionalni karakter se kljub vsemu še ni tako zelo prilagodil kapitalističnemu sistemu. Ampak zdaj je prepozno, ni kaj, imamo ga in moramo se naučiti živeti z njim. Teh nekaj dni pa ostajam old school in do konca plačujem s tolarji ahh saj res to bo težko, povsod vračajo v evrih…ups, res je konec z mano in portreti Trubarja, Valvasorja, Vege, Jakopiča, Gallusa, Plečnika, Prešerna, Kobilice in Cankarja.

Veliko, veliko, veliko razmišljam o svetu. O tem kaj se dogaja malo dlje stran od mojega toplega doma, od moje priviligiranosti. Izobražena in pametna sem vsaj, da vidim stvari bolj resnične kakor nam jih prikazujejo mediji, politiki in ostali, ki imajo od tega korist. Skrbi me kaj se dogaja v Afriki zaradi diamantov, povsod drugje zaradi okužene vode, in navsenazadnje tudi v tako oboževani look like everything is perfect Ameriki umre tisoče otrok zaradi lakote. Da ne govorimo o aidsu in tem kaj bi lahko resnično storili farmacevti in za njimi stoječe velike korporacije. Vse to bi lahko nehali če bi resnično hoteli. A dominantni tega resnično ne želijo.

Tisto kar pa me zares muči je naše ravnanje z okoljem. Ne, tega ne pišem ker sem gledala Al Goreov film, to pišem in govorim zaradi tega, ker vem, da tako ne bo šlo več dolgo. Opažam, da ni veliko ljudi, ki se tega zavedajo. Koliko nas dejansko kdaj namesto avta uporablja kolo? Le nekaj. Koliko ljudi temeljito reciklira odpadke? Ko nesem naše v smeti vedno vidim papir, embalažo in ostale prenovljive materiale v navadnih smeteh. Zakaj so ljudje tako komot in jih ne morejo zreciklirat? Mar ni lepo vedeti, da se bo lahko kup papirja ponovno uporabil in namesto tega ne bo treba umreti drevesom? Lahko bi razumeli, da so ravno drevesa tista, ki pucajo svinjarijo za nami. Razumem, da revni ne mislijo na onesnaževanje in recikliranje. Mi pa smo dovolj priviligirani in tudi največji onesnaževalci pa se še za to ne zmenimo. Oh ja… to je neverending debata, ki se mi vrti v glavi vsakodnevno. Želim si, močno si želim, da bi se kaj spremenilo. Vse kar je treba je ločiti državo od nafte, preusmeriti tehnologijo iz avtomobilske, naftne, plinske, premogovne, skratka onesnaževanja proizvajalne v čisto. Tisti, ki imajo službe v prejšnji bi jo imeli v novi. Če ne bomo dovolj pametni, če se bo o tem samo nekaj šepetalo ne bo nič. Bo prepozno. Bojim se kaj bo. Filmček Global warning by LeoDiCaprio dobro povzame na kratko in lepo kaj se dogaja. Lahko si ga pogledate na http://www.leonardodicaprio.org/ Meni je res dober.

Nekaj ur pred novim letom me je v hotelski sobi zagrabilo totalno bedno občutje. Res grozno, bedno, tako kot včasih, ko nevem, kaj bi sama s sabo, kaj bi počela, ko sem brez cilja. In to nekaj ur pred norim večerom, ko se imajo vsi fino, se zabavajo skupaj s prijatelji in se ga napijejejo tako, da je vse super smešno. To občutje sem nekaj časa v sebi skušala ignorirati potem, ko je postalo zares hudo pa ni šlo več tako naprej. Povedala sem mu, da sem totalno slabo, se mu spovedala zakaj, da zaradi tega, ker sem za novo leto v enem tujem mestu z samo eno osebo in da mi gre na živce, da so vsi nekaj tako zahtevni glede novega leta, kako se je treba imeti fajn. Da se je treba že en mesec prej pogovarjat o tem kje boš za novo leto itd. in da sem pod pritiskom, ker imam zaradi vsega tega občutek, da bi se MORALA imeti veliko bolje. Potem je sledilo nekaj med jokanjem in smejanjem ter tečnim cviljenjem med valanjem po postelji. On je kakor vedno odreagiral kot zelo trezno in razumno bitje, da mi je pojasnil, da sem jaz tista, ki sama sebe spravljam pod pritisk in naj grem v kopalnico dokler ne bom dobre volje. In sem šla res. Sicer stokajoča in piskajoča kot prej na postelji ampak sem šla. Pomagal je že pogled v ogledalo, res sem bila tečna ko driska! Nekaj časa sem se gledala, sem se počesala, malo namazala, potem sem ugotovila da me tudi tišči khm khm in se stuširala. Počasi je šlo na bolje in zaklicala sem iz kopalnice da sem vredu. Ker mi ni odgovoril sem zaklicala še enkrat tokrat spet slabše volje. In zaklical je nazaj: ’’Ne pa nisi še, sem vedel, da ti nesmem v prvo odgovorit.” Pa me je. Matr je pameten. Ja kar dobro me pozna. Tako sem še malo odsedela si zamislila kako sem lahko zadovoljna s sabo in z njim in da je novoletna evforija itak larifari. Rezultat je sledeč: Ob polnoči sem se imela najlepše možno in to z enim samim osebkom, brez kaj preveč popitega alkohola sredi tujega mesta na mrzlem! Fotka posneta 30.12. Moram reči, da sem naredila bolj malo dobrih, no ja, saj ni bilo preveč zanimivih stvari.

Ja novoletne obljube in to..res je že skrajni čas, da si privoščim blog. Vem, da je to stvar zame, predvsem zaradi sinočnjega večurnega branja drugih blogov. Tja do 4h zjutraj na prvi dan v letu, ko sem bila le dva dni brez računalnika, mojega ibookca. Sicer so novoletne obljube en bullshit, ampak jst sem si tokrat za spremembo omislila nekaj teh čarovnij. Prvo sem že omenila, druga pa je, da resnično ne želim jesti živih bitij, predvsem zaradi načina na kakršnega končajo pod nožem. To je to Moja prva objava! Super!