Sijaj sončece

Že celo življenje sem Bežigrajčanka. 100% Bežigrajčanka. Babi je bila z Dunajske in nona izza stadiona na Koroški. Tudi, ko sem se vmes preselila sem se le za nekaj 100 m. Tudi fant je z Bežigrada. Danes, ko sem zopet razmišljala o moji selitvi na svoje mi je to dejstvo prvič zares padlo na pamet. Že dolgo si namreč želim na svoje in šparam ter razmišljam kako bi si fino po svojem okusu uredila stanovanje. V tem ni bilo nikoli dileme. Zdaj pa se je pojavila prva. Če že nisem tako navezana na naše stnovanje, sem toliko bolj navezana na naš okoliš. Všeč mi je. Všeč mi je oddaljen zvok Dunajske, široke kolesarske steze in to, da ko se peljem po njej velikokrat sije sonce. Všeč mi je Plava laguna, že samo zato, ker ima tako dobro ime. Vse imam blizu: trgovino, banko, knjižnico, pošto, tržnico, trgovinice, dm, vse.. in nič se ni odkar pomnim z novo kapitalistično logiko preveč spremenilo. Nič se ni blazno povečalo. Fontana zunaj je taka kot je bila, ko sem bila majhna in še vedno je zanimiva. Najprej opraviš nekaj gor, potem greš še dol. A tudi dol posije sonce, tista odprtina pomaga, da pasaža ni le kletni hodnik Tudi drevesa so kar velika in košata. Vse deluje veliko bolj naravno od kakega City parka, kljub temu, da je tudi PL nakupovalno središče. Ne zamenjam je za noben btc. Mogoče je le Astra tista, ki ji gre bolj slabo zadnje čase. Tudi pasaža v Bežigrajskem dvoru je bolj prazna. Kaj je razlog zato, kljub novi povezavi ne vem čist točno. Mogoče je razdalja že malo prevelika in lokali so bolj razpotegnjeni in vse skupaj ni tako kompaktno kot v Plavi laguni.

Ko smo že pri bolj lokalni pripadnosti Ljubljane, se mi zdi, da je ta kar izrazita. Če je nekdo iz Šiške se točno ve da je iz Šiške in da gre čez Šiško Celovška. Če je kdo iz Viča vsi vemo, da se tja pride s 6ko po Tržaški. Tisti, ki so iz centra so super in imajo visoke stropove. Bežigrajčani pa smo tudi ena posebna sorta. Meni smo všeč. Vsaj ta predel ob Dunajski. Mogoče sta Župančičeva jama in Savsko že malo preveč zazidana in tja niti ne zahajam tako rada. Res pa se rada vozim s kolesom po Dunajski. Tudi čisto fajn je za peš. In zdi se mi, da nisem edina. Marsikoga namreč večkrat srečam tam kje pod progo.

Tako, moj zaključek je, da Bežigrada ne dam, želim ostati tukaj. Četudi si želim živeti v drugih državah in drugih mestih, si v Ljubljani želim živeti za Bežigradom in pika. Hecno. Očitno sem res navezana.

Ps: Zbiram podpise, da nam vrnejo Oazo. Mmm lepinja s kajmakom, mljask.