Sijaj sončece

Nekaj dni sem potrebovala, da sem dojela, da tolarjev kmalu dejansko ne bom ve; uporabljala. V tujini sem evre brez problema, ampak ko jih vidim pri nas mi je čudno. Hecno je stanje na bankomatu, račun v trgovini, opozorilnik o stanju na mobitelu, računi za elektriko, vodo, vse v evrih. Danes sem bila resnično pahnjena v realnost, saj je moj študentski job delo v trgovini. Račune vseh strank sem po štirikat preverjala. Vmes me je večkrat zagnala panika o šiiit kako samo 29,17 za pas, ojoj pozabila sem vtipkati ničle pri plačilu s kartico. Res, da mi je naslednjo sekundo odleglo, ko sem se spomnila v čem je fora. Ampak z gotovostjo lahko rečem, da bom tolarje pogrešala. Točno sem poznala razliko med 500 in 1000 ali med 12990 in 15990. Sedaj je to 2 in 4 ali pa 54 in 66…res čudne številke… Zdi se mi, da med nami ne veliko ljudi, ki bi bili blazno navdušeni nad menjavo. Res smo imeli lep denar, barvit in oseben. Tukaj gre morda tudi za izgubo enega znaka naše svobode od osamosvojitve naprej in tako delček našega nacionalnega ponosa. Naš nacionalni karakter se kljub vsemu še ni tako zelo prilagodil kapitalističnemu sistemu. Ampak zdaj je prepozno, ni kaj, imamo ga in moramo se naučiti živeti z njim. Teh nekaj dni pa ostajam old school in do konca plačujem s tolarji ahh saj res to bo težko, povsod vračajo v evrih…ups, res je konec z mano in portreti Trubarja, Valvasorja, Vege, Jakopiča, Gallusa, Plečnika, Prešerna, Kobilice in Cankarja.