Sijaj sončece

Že celo življenje sem Bežigrajčanka. 100% Bežigrajčanka. Babi je bila z Dunajske in nona izza stadiona na Koroški. Tudi, ko sem se vmes preselila sem se le za nekaj 100 m. Tudi fant je z Bežigrada. Danes, ko sem zopet razmišljala o moji selitvi na svoje mi je to dejstvo prvič zares padlo na pamet. Že dolgo si namreč želim na svoje in šparam ter razmišljam kako bi si fino po svojem okusu uredila stanovanje. V tem ni bilo nikoli dileme. Zdaj pa se je pojavila prva. Če že nisem tako navezana na naše stnovanje, sem toliko bolj navezana na naš okoliš. Všeč mi je. Všeč mi je oddaljen zvok Dunajske, široke kolesarske steze in to, da ko se peljem po njej velikokrat sije sonce. Všeč mi je Plava laguna, že samo zato, ker ima tako dobro ime. Vse imam blizu: trgovino, banko, knjižnico, pošto, tržnico, trgovinice, dm, vse.. in nič se ni odkar pomnim z novo kapitalistično logiko preveč spremenilo. Nič se ni blazno povečalo. Fontana zunaj je taka kot je bila, ko sem bila majhna in še vedno je zanimiva. Najprej opraviš nekaj gor, potem greš še dol. A tudi dol posije sonce, tista odprtina pomaga, da pasaža ni le kletni hodnik Tudi drevesa so kar velika in košata. Vse deluje veliko bolj naravno od kakega City parka, kljub temu, da je tudi PL nakupovalno središče. Ne zamenjam je za noben btc. Mogoče je le Astra tista, ki ji gre bolj slabo zadnje čase. Tudi pasaža v Bežigrajskem dvoru je bolj prazna. Kaj je razlog zato, kljub novi povezavi ne vem čist točno. Mogoče je razdalja že malo prevelika in lokali so bolj razpotegnjeni in vse skupaj ni tako kompaktno kot v Plavi laguni.

Ko smo že pri bolj lokalni pripadnosti Ljubljane, se mi zdi, da je ta kar izrazita. Če je nekdo iz Šiške se točno ve da je iz Šiške in da gre čez Šiško Celovška. Če je kdo iz Viča vsi vemo, da se tja pride s 6ko po Tržaški. Tisti, ki so iz centra so super in imajo visoke stropove. Bežigrajčani pa smo tudi ena posebna sorta. Meni smo všeč. Vsaj ta predel ob Dunajski. Mogoče sta Župančičeva jama in Savsko že malo preveč zazidana in tja niti ne zahajam tako rada. Res pa se rada vozim s kolesom po Dunajski. Tudi čisto fajn je za peš. In zdi se mi, da nisem edina. Marsikoga namreč večkrat srečam tam kje pod progo.

Tako, moj zaključek je, da Bežigrada ne dam, želim ostati tukaj. Četudi si želim živeti v drugih državah in drugih mestih, si v Ljubljani želim živeti za Bežigradom in pika. Hecno. Očitno sem res navezana.

Ps: Zbiram podpise, da nam vrnejo Oazo. Mmm lepinja s kajmakom, mljask.

Takole pravi e-mail: “Skupina okolju prijaznih aktivistov L’Alliance pour la Planete ( www.lalliance.fr) poziva ljudi, da osvobodimo planet Zemljo vsaj za pet minut – naj Zemlja počiva! V ta namen prosijo vse ljudi na Zemlji, da 1. februarja med 19.55 in 20.00 pogasnemo vse luči. To ni namenjeno samo varčevanju energije, s tem namreč v svet dajemo sporočilo, ki bo privabilo politike in voditelje. Čas je zanje, da napravijo akcijo in se pričnejo izogibati preveliki potrošnji energije. V času teh 5 minut bomo pomagali planetu k počitku – 5 minut ni veliko in nas ne bo nič stalo.”

Jaz pa pravim res je, nič nas ne bo stalo. Predstavljam si, kako v teh petih minutah Zemlja glasno vdihne in izdihne, potem pa spet zarži dih za nekaj sto let (upam). Meni osebno bi bilo še lepše, če bi ugasnili vse, vse, vse odjemalce energije in ne le za 5 minut. In obvezno ugasnili avtomobile in tovarne. To bi bilo nekaj pravega, a za začetek bo tudi ta akcija vsaj nekaj. Vsaj pokazali bomo, mi prebivalci Zemlje, da nam ni vseeno. Da smo konec koncev mi tisti, ki odločamo koliko onesnažujemo. Žal se tega premalo zavedamo. Res upam, da bo to uspelo vsaj v taki meri, da bodo opazili mediji in politiki, ter začeli tudi oni s kakšno spremembo na bolje.

Razprave tečejo o cigaretnem dimu, o diskriminaciji kadilcev ali nekadilcev namesto, da bi tekle o čem bolj nujnem. Oh ja…

Ps: Vem, da tehnično to ni najbolj pametno. Če bi velik odstotek ljudi na tem planetu potem naenkrat spet prižgal luč bi bila električna obremenitev še hujša.

Ena primerjalna: (čas posnetka 09:02) Ena peizage: In ena “družbeno problematična”:

Kaj vse ti prinese jutranji pogled čez okno : ) in zahvala gre snegu, z njim je bolj zanimivo danes.

Dober zaključek današnjega aprilskega dne (sonce, dež, sonce, dež,… - mavrica was busy today). Pred mojim blokom je končno beeelo tako kot se za zimo šika.

Fotka posneta ob 00:57, bomo videli kako bo zjutraj

Zdaj, ko sem že malo začrtala smernice mojega bloga, me malo zanima kako ste drugi zadovoljni s tem? Verjetno je za koga malo preveč kritičen, malo težaški, mogoče črnogled. Vem, da to niso ravno najboljši opisi za spletni dnevnik študentke.

Večina blogov je orientirana na bolj vsakdanje teme, mogoče malo več osebnih težav in komentarji kakšnih popularnih zadev. Meni nekako ni do tega, saj so stvari, ki me mučijo še veliko bolj od zoprnega sodelavca. Oziroma te lažje rešim v svojem vsakdanu že s pogovorom z najbližjimi. Ne me tudi narobe razumeti, da sem kot oseba zatežena in da vidim le družbene probleme, sploh ne, ful se mam fino in mi tudi brezskrbnost mi paše, a vendar so ti problemi tisti, o katerih se ne govori veliko, ker so velikokrat utišani in spregledani v medijih ter posledično tudi v naših vsakdanjih temah. Te stvari me zato mučijo na čisto drugačen način. In tako jih zlivam v ta blog in upam, da se najdejo ljudje, ki točno vedo kaj mislim tudi če se nujno ne strinjajo z mano. Zanima me kako gledate vi na tak bolg, in na blog bolj zabavne, poljudne narave? Kaj pa moje pisanje in ubesedovanje?

Bolj ko gledam ven in na termometer bolj sem začudena. 13 stopinj…. to je pol manj od vročih dni julija in še več kot pol več od normalne januarske temperature. Šit, samo to lahko rečem…

Naslednje jutro je, a sem še zelo pod vplivom filma. Dokumentarni film, ki bi ga morali videti čisto vsi. A ker vem, da to ne gre, ga priporočam tistim, ki si želijo malo bolj razumeti kako stoji svet, kaj se dogaja in kdo ima od tega korist in navsenazadnje kateri so resnični vzroki za lakoto v Afriki. Gotovo je revščino zelo povečalo podtikanje kapitalizma, saj v takem novem okolju afriške kulture ne morejo delovati. Tako kot so v Viktorijino jezero v Tanzaniji, kjer je sneman dokumentarec, podtaknili vrsto ribe, ki je močno spremenila okolje, da je izumrlo na stotine drugih vrst rib. Nilski ostriž je s svojim hitrim razmnoževanjem postal tudi zelo dobičkonosen (seveda le za peščico) izvozni artikel. Ribiči nalovijo vsak dan 500 ton rib, katerih fileje ruski piloti odpeljejo v Evropo in na Japonsko (v Afriko pa večinoma priletijo polni orožja) medtem, ko prebivalci okoli jezera trpijo za lakoto, umirajo zaradi Aidsa in mali otroci, sirote, snifajo pretopljeno plastiko od zabojev za ribe, saj jim drugega pač ne preostane.

(foto vir: www.darwinsnightmare.com)

In naj še kdo reče, da pomagamo tretjemu svetu? Pomagamo malo, škodimo veliko.

Ja, ko moram biti doma mi misli pogosto uhajajo po svetu. Kam bi vse še rada šla, kje sem že vse bila…Toliko stvari je za vidt na tem svetu in jaz jih bom, vem, da jih bom. Slikala se bom z malim tjulenčkom na Arktiki preden se poslovijo z našega planeta in potem imela ogromno sliko na steni v dnevni sobi, odsurfala lep val na Baliju, poskusila kako je longboardati iz vzpetin Ria de Jenera in slikala otročke v Ciudad de Deusu, šla v Indijo jahat slone, v Venzuelo k Angelovemu slapu, v Peru žvečit koko in poleteti z jadralnim padalom in na koncu ostala na samotnem otočku kjer vleče gprs, kjer bi skupaj s fantom živela moderno življenje v čisti naravi in kjer bi si on zgradil skate park in kjer bi surfala zvečer in zjutraj in to naučila tudi otročke. Internet je a must, zato, da lahko sledim vsemu kar se dogaja in mogoče enkrat, ko bom dovolj pametna napišem knjigo, on pa lahko programira po mili volji in služi denarčke za pot v Ljubljano vsake toliko časa.

V bistvu sem samo želela dat gor fotke iz zadnjega popotovanja po Irski:

Avtor tele nisem jaz, nekako razumljivo glede na to da sem na fotki

Freud je v enem izmed svojim pisem omenil slovenca, brez heca. Eden izmed njegovih učencev je imel slovenskega pacienta, nekega kulturnega veljaka. Ta človek je denar za zdravljenje dobival od svojega očeta in ko je moral plačati analitika je očetu seveda po slovenski zdravi pameti lagal o ceni in od njega dobil več denarja kakor je stalo zdravljenje. Nemoralno skratka. In ob tej neprijetnosti je analitik za nasvet prosil Freuda. Ta pa mu je odgovoril: “Glede tvojega pacienta pa, nekaterim tudi psihoanaliza ne pomaga.”

Ja, Freud je res fenomenalen, ta problem muči slovence še vedno in očitno nam ne more nič pomagat!

Hvala Vesni G., ker je tako modra, zanimiva in ker nam pove toliko o resnici.

Tolk stvari bi rada počela! Pa vse ne bo šlo. Res se mi po dolgem času fuuul žura, pleše, pije, zafrkava s prijatelji. V bistvu v tem študijskem letu nisem kaj preveč tega počela, po zadnjem četrtku, ko sem bila po dolgem času zunaj mi je pa res zapasalo in bi rada še. In to ravno zdaj, ko je izpitno obdobje. Danes sem bila cel dan na lovu za gradivom in knjigami. Zraven me še v službi rabjo in sama sem se malo precenila, ko sem se pisala na urniku. Poleg tega sem kdaj še lena, še večkrat zasanjana in še malo večkrat si želim dolgo spati in čas preživeti z mojim najljubšim lubčkom. In še police imam prašne, res bi mogla posesati in pospraviti sobo. JOOOJ ! Nič ne bo šlo, treba bo narest temeljit urnik za učenje in to je vse kar trenutno smem. Hvala bogu, da ne trpim tako zelo med učenjem, vsaj ko se enkrat začnem, saj imam rada znanje v svoji glavi in ga zelo cenim. In ravno zato bom odpisala ostale ambicije in ždela za posekanimi drevesi predelanimi v papir in knjige. Skoraj tako, kot če bi bila na izletu haha No saj ni važno, samo da bom imela dolgo poletje in šla tja kamor si želim. Ampak res bi lahko malo manj delala v službi in namesto tega šla žurat. Sem pa res smotka, grr še nihče me ne more nadomeščat. Ima kdo kak teden odveč, ga takoj kupim? Ne tega pa med vsemi izdelki žal ni naprodaj!